Robert Mlakar: "Moški so običajno močni pri praktičnih težavah, a v stiski, ko gre za čustveno bližino."

Kadar pomislimo na izraz 'veliki fantje ne jočejo', se pred nami hitro izriše podoba tradicionalne moške vloge – močnega, samozavestnega, čustveno neomajnega človeka, ki ne pokaže šibkosti. Ta podoba je globoko zakoreninjena v naši kulturi, vendar se ob tem pogosto ne zavedamo, koliko stiske lahko skriva. Kaj pa, če bi pogledali pod površje in se vprašali, kaj ta stereotip dejansko pomeni za moške in njihove odnose?

»Imaš čas, bi te rabil za pomoč?«

»Ko pomislim na odnos, ki sem ga imel s svojim očetom«, pripoveduje Simon, »najprej pomislim na to, da je bil vezan predvsem na delo. Živeli smo na majhni kmetiji, oče je dopoldan hodil v službo, popoldan pa cele dneve garal, da je lahko nahranil družino. 

Vedno sem imel občutek, da me je dojemal bolj kot neko »poceni delovno silo«, kot pa kot sina, otroka. Poklical me je, ko me je kaj rabil, za delo torej. Nikoli pa se ne spomnim, da bi se zame zanimal, kako mi gre v šoli, kaj me zanima, kako se počutim, kaj šele, da bi spregovorila o mojih čustvih. Velikokrat sem moral sicer jaz poslušati njegova. 

Še kot odraslega me je klical po telefonu in njegovo vprašanje ni nikoli bilo 'Živijo, te kličem, ker me zanima, kako si.' Njegov začetek je bil vedno 'Simon, imaš kaj časa, bi te rabil za pomoč.' 25 let sem bil star, ko nekega dne zazvoni telefon in na drugi strani oče, nekoliko omahljivo in previdno, skoraj s tresočim glasom reče: 'Živijo sine, kako si?' Bil sem šokiran in moja prva reakcija je bila: 'Kaj pa je zdaj to… a si ti kaj spil?' Ko sem dojel, da resno misli, so mi stekle solze po licu in v šoku nisem več vedel, kaj naj sploh rečem«, se Simon spominja svojega takratnega doživljanja. 

Živimo v družbi, kjer se moški že od zgodnjega otroštva soočajo s pritiski, da naj bodo močni, samostojni in če hočejo bit ženskam privlačni, čustveno zadržani. Žalost, ranljivost in strah pogosto ostajajo v senci – nekaj, kar je rezervirano za ženske, medtem ko je jeza ena redkih čustvenih oblik, ki je družbeno dovoljena – a tudi ta le pod določenimi pogoji. Vse to se začne oblikovati v zgodnjih letih, v družinskih odnosih, kjer se gradijo temelji naše čustvene varnosti in občutka vrednosti ter način kako vstopamo v odnose.

V psihoterapevtskem delu z moškimi pogosto opažam, da se mnogi soočajo z občutkom, da morajo imeti kontrolo za vsako ceno. Na eni strani je želja po uspehu, po tem, da bi bili videni kot močni in sposobni. Na drugi strani pa so čustva – jeza, žalost, strah – ki jih niso vajeni izražati, saj jih največkrat niti več ne prepoznajo. Živeti v svetu, kjer je 'čustvena otopelost' pogosto znak moškosti, moške mnogokrat pahne v tesnobo, depresijo in razne odvisnosti.

Zakaj so čustva pomembna?

Čustva niso samo reakcije telesa na zunanje dogodke, temveč tudi pomemben kompas, ki nam pomaga razumeti sebe in druge. Ko moški zatirajo svoja čustva, to ne vpliva le nanje, temveč tudi na njihove odnose – s partnericami, otroki, prijatelji in tudi odnose v poslovnem svetu. Zatirana čustva se pogosto izrazijo v obliki nebrzdane jeze ali agresije, kar še poglablja občutek nerazumljenosti in osamljenosti, saj se bodo zaradi teh odnosov drugi ljudje še dodatno ogradili in oddaljili. Občutek osamljenosti in zapuščenosti, ki se kompulzivno ponavlja in stopnjuje, tako gloda duše teh nekoč čustveno zanemarjenih dečkov. 

V terapevtskem prostoru raziskujemo, kako bi moški lahko čustva prepoznali in izrazili na zdrav način. To ne pomeni, da postanejo manj 'moški'. Prav nasprotno – pomeni, da razvijejo pogum, da se soočijo s svojimi občutki in jih sprejmejo kot del svoje celovitosti.

Družbene norme in pritiski

Veliko moških nosi s seboj zgodbe iz otroštva, kjer so slišali fraze, kot so: »Fantje ne jokajo«, »Bodi moški«, »Ne bodi taka cmera«, »Kaj se cmeriš, ti bom že dal razlog za jok«. Te fraze niso le besede, temveč sporočila, ki oblikujejo njihovo samopodobo. Pogosto slišim, kako moški pripovedujejo, da se še danes počutijo manjvredne, če pokažejo ranljivost in razkrijejo, kako v resnici čutijo.

Vendar pa ranljivost (čustvena odkritost) ni znak šibkosti, ampak izraz človeškosti. Pogosto prav skozi ranljivost najdemo moč za povezovanje, za bolj globoke in iskrene odnose. Prepoznati, da smo vsi, tako moški kot ženske, čustvena bitja, je ključnega pomena za osebno rast.

Moški v odnosih

Odnosi so eno izmed področij, kjer zatiranje čustev dela največjo škodo. Pogosto srečujem moške, ki so odlični v reševanju praktičnih težav, a se znajdejo v stiski, ko gre za čustveno bližino. Partnerke pogosto pravijo, da si želijo, da bi se njihovi moški bolj odprli, da bi pokazali, kaj čutijo ali pa celo, da bi jim postavili meje, kadar jih v obtoževanju in zahtevah odnese predaleč. Moški pa se v takih situacijah pogosto počutijo napadene, nemočne kot da niso dovolj dobri in takrat lahko odreagirajo z agresijo.

Eden ključnih izzivov je, kako premagati ta občutek sramu, ki ga pogosto spremlja izražanje čustev. Skozi terapevtski proces se moški naučijo, da je prav izražanje čustev tisto, kar krepi odnose in jih dela bolj zadovoljujoče. Pomembno je, da se zavedajo, da imajo pravico do občutkov in da jih lahko izrazijo brez strahu pred obsojanjem.

Relacijska travma: kako se sram začne oblikovati

Relacijska travma nastane, ko otrok v zgodnjih letih ne prejme varne čustvene povezanosti in odzivnosti, ki jo potrebuje za zdrav razvoj. To ne pomeni nujno, da je bil fizično zlorabljen. Dovolj je, da je skrbnik čustveno odsoten, pretirano kritičen ali nekonsistenten v svojem odzivanju.

Mati in otrok: odvisnost in zavrnitev

V zgodnjih letih je mati pogosto prva figura, ki oblikuje otrokovo zaznavo čustvene varnosti. Če je mati hladna, preobremenjena ali se na otrokove čustvene potrebe odziva z zavrnitvijo, otrok začne povezovati svojo ranljivost s tveganjem za zavrnitev. Recimo, če otrok joka in mati na to odgovori z ignoriranjem ali celo z jezo, bo otrok notranje sklepal: »Moja čustva niso pomembna. Če pokažem, da me boli, bom zavrnjen.«

V eni od skupin za samopomoč, ki jo vodim v sklopu svoje psihoterapevtske prakse, sem se spoznal z Mitjo, ki je opisoval svoje otroštvo z mamo, ki je bila pogosto preobremenjena. Ko je bil žalosten ali prestrašen, mu je pogosto odvrnila: »Ne bodi takšen cmera. Imaš vse, kar potrebuješ, nehaj me motiti.« V odraslem življenju se je naučil svoja čustva zapirati vase, saj je čutil globok sram vsakič, ko je poskušal deliti svojo bolečino. Ta sram se je pozneje prenesel tudi v njegove partnerske odnose, kjer se je pogosto umaknil, kadar je partnerka želela čustveno bližino.

Oče in otrok: pričakovanja in kritika

Očetova vloga v oblikovanju otrokove identitete je prav tako ključna. Če je oče čustveno nedosegljiv, kritičen ali hladen, bo sin težko razvil zdravo samozavest in občutek, da je sprejet takšen, kot je. Mnogi moški v skupinah opisujejo očete, ki so bili sicer fizično prisotni, a emocionalno odsotni. Namesto da bi bili zgled čustvene stabilnosti, so postavljali nemogoča pričakovanja ali pa so sina zasmehovali, če ni ustrezal njihovi podobi 'pravega moškega'.

En tak primer je Jure, ki je v skupini delil, kako je njegov oče vedno pričakoval, da bo 'trden kot skala'. Ko je pri šestih letih med tekmo v nogometu padel in začel jokati, mu je oče dejal: »Pravi moški ne jokajo. Vstani in bodi moški!«

Čeprav je to sprva izgledalo kot motivacija, se je ta izkušnja takrat ukoreninila kot občutek sramu.  Vsakič, ko je Jure pozneje v življenju občutil bolečino ali nemoč je njegovo telo odreagiralo z močnim občutkom sramu. Namesto da bi se soočil s temi občutki, jih je začel prekrivati z agresijo.

Dinamika sramu: tihi uničevalec ranljivosti

Sram, ki izvira iz zgodnje relacijske travme, je eno najmočnejših čustev, ki moškim preprečuje, da bi razvili zdravo čustveno povezanost. Ta sram se ne pojavi le kot trenutni občutek nelagodja, ampak kot globoko zakoreninjeno prepričanje: »Z menoj je nekaj narobe. Če pokažem, kdo sem v resnici, bom zavrnjen.«

Sram pogosto vodi v dve osnovni reakciji, ki ju pogosto srečujem v skupinah: eksplozivna jeza na eni strani in umik oziroma postavljanje zidu na drugi.

Eksplozivna jeza

Moški, ki jih prevzema sram, pogosto prekrivajo svojo ranljivost z agresijo. Jeza jim omogoča, da se počutijo močne, četudi le začasno. Je pa tudi način, kako 'odvrnejo' pozornost od svojih resničnih občutkov nemoči. Blaž, član skupine, je to opisal tako: »Vedno sem kričal na partnerko, kadar je želela govoriti o težkih stvareh. Šele zdaj vidim, da me je bilo sram priznati, da se počutim šibkega.«

Umik oz. postavljanje zidu

Na drugi strani pa sram vodi mnoge moške v čustveno zapiranje. Ti moški gradijo okoli sebe zidove, da bi se zaščitili pred zavrnitvijo. Marko je v skupini povedal: »Vedno sem se delal, da mi ni mar, a resnica je, da me je bilo strah, da ne bom dovolj dober.«

Kako to vpliva na odnose?

Moški, ki so odraščali v okolju, kjer je bilo izražanje čustev kaznovano, se pogosto znajdejo v težavah v svojih odraslih odnosih. Partnerke teh moških pogosto poročajo, da se počutijo zavrnjene, odtujene ali celo napadene. To ustvarja začaran krog – moški se zaradi sramu umakne ali eksplodira, partnerka zahteva čustveno bližino, on pa se še bolj zapre.

Travma iz otroštva in strah pred konflikti

Posebno poglavje v razumevanju moških čustev so izkušnje iz otroštva, kjer so nekateri moški imeli opravka z nasilnimi starši – materami ali očeti. Takšne izkušnje lahko globoko zaznamujejo njihovo vedenje v odraslih odnosih. Medtem ko nekateri moški, ki so doživljali nasilje s strani mame ali očeta, težko postavijo meje in se konfliktom za vsako ceno izogibajo, se drugi, ki so odraščali v nasilnem okolju, odzivajo z nasprotnim ekstremom – v konfliktu postanejo nasilni sami.

Travma iz otroštva, še posebej, če je ponavljajoča, pušča globoke sledi v telesu in možganih. Strah pred nasiljem ali ponižanjem se lahko vtisne kot avtomatski odziv. Pri nekaterih moških to pomeni, da se ob prvih znakih konflikta umaknejo ali podredijo, da bi se izognili morebitni eskalaciji. Pri drugih pa isti strah ali ponotranjen sram sproži obrambni mehanizem boja. Ta se lahko izrazi kot izbruh besa, verbalnega, psihičnega ali celo fizičnega nasilja.

Gre za travmatski odziv, kjer telo prej kot v milisekundi presodi, da je boj edina možnost preživetja. Moški, ki so kot otroci pogosto doživljali nasilje očeta ali matere, se v odraslosti lahko znajdejo v situacijah, kjer jih čustva preplavijo in avtomatska telesna reakcija prehiti zdrav razum. Konflikt, ki je sicer normalen del vsakega odnosa, v njih sproži občutke nemoči, strahu ali jeze, ki so jih doživljali kot otroci. V tem stanju odrasli moški nehote reagirajo na način, ki škodi njim in njihovim odnosom.

V terapevtskem procesu raziskujemo, kako prepoznati in obvladovati te avtomatske odzive. Pomembno je razumeti, da konflikt sam po sebi ni nekaj negativnega, temveč je lahko priložnost za rast in razumevanje. Naučiti se na zdrav način izraziti svoje potrebe, postaviti meje in prepoznati, kdaj nas preplavi odziv iz preteklosti, je ključno za osebno rast in izgradnjo zdravih partnerstev.

Spreminjanje vzorcev

Spreminjanje starih vzorcev ni enostavno, vendar je mogoče. Pogosto začnemo s preprostimi koraki, kot je to, da se naučimo prepoznati telesne občutke, ob njih porajajoče se misli in čustva ter izluščiti sporočilo, ki prihaja od znotraj. Kaj mi ti občutki sporočajo? Kako jih lahko izrazim na način, ki mi ne škodi, ampak mi pomaga?

Ta proces zahteva čas in vztrajnost, vendar se ob njem moški pogosto naučijo, da jih izražanje čustev ne oslabi, temveč osvobodi. Pri tem ne gre za to, da bi morali moški popolnoma spremeniti svojo osebnost, temveč za to, da si dovolijo biti celoviti. Da si dovolijo biti močni in ranljivi hkrati. Da spoznajo, da je v redu jokati, ko so žalostni, in izraziti veselje, ko so srečni.

Moški kot vzorniki

Pomemben del tega procesa je tudi zavedanje, kakšen zgled dajejo moški svojim sinovom, hčeram, partnerkam. Ko moški pokažejo, da so čustva pomembna, ne samo zase, temveč tudi za prihodnje generacije, ustvarjajo prostor za bolj zdravo in čustveno odprto družbo.

V programu za moške in v moških skupinah raziskujemo te teme v varnem in podpornem okolju. Pogosto moški ugotovijo, da niso sami – da je veliko drugih, ki imajo podobne izkušnje in občutke. Skupaj gradimo nove poti, ki temeljijo na avtentičnosti, razumevanju in podpori.

Razumevanje moških čustev ni samo osebno potovanje, temveč tudi družbena odgovornost. Ko moški začnejo raziskovati in sprejemati svoja čustva, ne koristijo le sebi, temveč tudi ljudem okoli sebe. To je proces, ki zahteva pogum, vendar prinaša globoko izpolnitev in notranji mir.

Če si moški dovolijo biti celoviti, se lahko osvobodijo bremen pričakovanj ter zaživijo bolj polno in izpolnjeno življenje.

Robert Mlakar, Zakonski in družinski terapevt stažist,

Vodja terapevtskega programa za moške,

psihoterapijamlakar.org