Strah pred izgubo nadzora nas pogosto spremlja nevidno – v odnosih, veri, ljubezni, v vsakdanjih poskusih, da bi obvladali življenje. Robert Mlakar, zakonski in družinski terapevt stažist, v članku raziskuje, kaj vse se skriva za tem strahom.
V ozadju mnogih notranjih stisk tiči strah pred izgubo nadzora. Ta strah ima korenine globoko v otroštvu – v času, ko je otrok popolnoma odvisen od odzivnosti sveta, ki ga obdaja. Če svet takrat ni nežen, če ni hranilen, če ne pride odgovor, ko kličeš, se v telesu usede občutek, da je življenje nevarno. Da moraš biti vedno pripravljen na udarec.
Tak otrok se nauči, da je treba biti ves čas na preži. Svet je nepredvidljiv, lahko te udari, zapusti ali se obrne proti tebi. In ko jokaš, pa se nihče ne odzove, se vtisne izkušnja: sam sem. Ko potrebuješ zaščito, pa je ni, zraste spoznanje: svet me ne vidi, svet ne skrbi zame.
Če svet odgovarja na otrokove potrebe, se v njem oblikuje občutek varnosti in vrednosti. Če ne, se porodi sram – tisto temeljno prepričanje, da z menoj nekaj ni v redu. Da sem preveč. Napačen. Brez vrednosti. Tako otrok začne verjeti, da bo svet dober do njega šele takrat, ko bo sam postal »pravilen«.
Strah, ki se naseli v telo
Kdor ni bil deležen varnega sveta, začne živeti v telesnem strahu. Strah postane privzeta nastavitev - tonus telesa. Rame so napete, želodec stisnjen, dihanje plitko. Svet ni več prostor zaupanja, ampak arena preživetja.
Otrok, ki je moral že zgodaj čutiti razpoloženja staršev, zraste v odraslega, ki
nenehno preverja, ali je vse pod nadzorom. Bo oče pil? Bo mama znorela? Se bosta spet prepirala? Kontrola okolja postane način preživetja.
Najprej kontroliraš sebe – da ne boš imel napačnih čustev, napačnih potreb,
napačnih besed. Potem začneš kontrolirati druge – da bo svet bolj predvidljiv. Da ne bo več razočaranja. Toda kar poskušaš nadzorovati, je natanko tisto, česar ne moremo nadzorovati.
- Preberite si še: 5 znakov, da živite v načinu preživetja
Bog, ki kaznuje, ali Bog, ki drži?
Ko ne morem zaupati življenju, ne morem zaupati niti Bogu, če vanj sploh verjamem. Bog takrat postane strog sodnik, nevidni nadzornik, ki pošilja strele na vse, kar je »napačno«. Takšnega Boga ne morem ljubiti. Lahko ga le ubogam – iz strahu, ne iz zaupanja.
Toda vera, ki raste iz strahu, ne pomirja srca. Še bolj poglablja notranji razcep med tem, kar čutim, in tem, kar naj bi bil.
V odraslosti potem pogosto vstopamo v odnose z enako logiko: iz pomanjkanja.
Partner postane tisti, ki naj mi nadomesti mamo, očeta, toplino, varnost, sprejetost.
Ljubim, dokler dobivam, kar mi manjka. Ljubim iz potrebe, ne iz presežka. Ljubezen, ki izhaja iz strahu, se hitro spremeni v odvisnost. Soodvisnost ni nič drugega kot nenehen poskus, da bi z nadzorom nad drugim ohranil iluzijo varnosti.
Preživetje ali zaupanje
Če sem moral kot otrok biti pozoren na vsako spremembo razpoloženja staršev, bom kot odrasel pazil na vsako spremembo v tonu partnerjevega glasu. Če je tišina, bom mislil, da nekaj ni v redu. Če je preveč vesel, bom mislil, da nekaj skriva. Strah me bo izgube nadzora.
Toda tu se začne možnost spremembe. Tisto, kar sem moral nekoč nadzorovati,
lahko danes postopoma spustim. Najprej telesu dovolim dihati. Potem življenju, da teče, tudi če ga ne držim na vajetih. In nazadnje Bogu, ki ne nadzoruje, ampak dopušča.
Ko zaupam, ne rabim več kontrolirati. Ko se sprostim, se lahko dotaknem ljubezni, ki ni trgovina, ampak presežek. Takrat ljubim, ker sem poln, ne ker sem prazen. Bog takrat ni več kaznovalec, temveč nežna sila, ki drži vse skupaj, tudi ko jaz popustim.
In prav tu, v trenutku, ko si dovolim spustiti nadzor, se zgodi paradoks: šele takrat zares občutim, da me nosi nekaj večjega. Svet ni več sovražen.
V meni se naseli mir. In občutek, da me je mogoče imeti rad – takega, kakršen sem.
Robert Mlakar, Zakonski in družinski terapevt stažist,
Vodja terapevtskega programa za moške,
POGLEJTE SI TUDI NOV SENSA PODKAST: