Terapevt Robert Mlakar tokrat o tem, kdo sploh je »pravi moški«.
Vsi ga idealiziramo – tistega »pravega moškega«, moški in ženske. Tistega, ki je vedno odločen, čustveno inteligenten, a hkrati neomajen »alfa«, ki zmaguje na vseh frontah. O njem je lahko govoriti, ker je le sanjska podoba, ki v teoriji nikogar ne boli. A v resnici nas ta ideal tiho razjeda.
Boli namreč zavedanje, da smo se nekje spotoma izgubili v nenehnem trudu, da bi bili dovolj podobni temu idealu. Kot moški smo postali mojstri analiziranja, razumevanja in logičnih razlag.
Živimo predvsem v svojih glavah, medtem ko so naša telesa postala otrdela od utišanih impulzov in neprepoznanih napetosti. A moškost, ki ni povezana s telesom, hitro postane le performans – igra, ki jo igramo za svet, medtem ko znotraj ostajamo v boleči praznini.
V tem zapisu ne bo novih mišičastih stereotipov niti boljših definicij, v katere bi se morali moški stlačiti, ker to pričakujejo drugi moški ali »nežnejši spol«. Namesto tega te vabim na pot samoodkrivanja. Pot, ki vodi iz glave nazaj v telo, iz iskanja idealov v iskanje avtentičnosti. Ker morda končni cilj ni v tem, da postaneš »bolj pravi«, ampak da si upaš postati bolj resničen. Pravo vprašanje se namreč ne glasi: »Ali sem dovolj moški?«, temveč: »Ali si upam biti jaz?«
A si »ta prav dec?«
Ob večletnem vodenju psihoterapevtskega programa za moške pogosto od moških dobim vprašanja… Kaj sploh pomeni biti pravi moški? Kakšen naj bom, da postanem »alfa« ali »sigma«, da bom postal ženskam všeč? Da ne bom tako imenovani »priden fantek« ampak »ta prav dec«, in bom končno spoštovan in potem posledično zadovoljen s samim sabo?
Ob tem se mi vedno znova pojavi preprosta, a neprijetna misel: kaj ti pomaga, če postaneš tako imenovani »pravi moški«, pa to nisi več niti ti?
In morda pride neko olajšanje, ko moški dojamejo, da v tem programu ne bomo na tablo narisali mišičastega stereotipnega alfo, imetnika Ferarrija, obkroženega s kupom privlačnih pol mlajših deklet in dali recepta, kako postaneš TO ampak bomo skušali najti avtentičnega TEBE – in kot tak boš »čisto dovolj moški«.
Sram, da nisi nikoli dovolj
Precej teorij o »moškosti« na področju v moške usmerjene osebne rasti štarta iz pozicije, da obstaja nek ideal, ki ga kot moški moraš doseči. Samo da danes to ni več nujno trd, ne-čustven moški, ampak morda »čustveno inteligenten alfa«, ki zna jokati, a še vedno zmaguje, vodi, dominira… Kalup se spremeni, pritisk pa ostane isti in ista posledica – sram, da nisi nikoli dovolj.
Navdih za tale razmislek mi je dala tudi knjiga Man Enough - Justina Baldonija, ki zelo jasno pokaže, kako globoko smo moški ujeti v neke nevidne okvire in pričakovanja. Ob delu z moškimi vedno znova vidim, da morda sploh nima smisla iskati boljši model moškosti, maskulinosti itd., ampak, da sploh nehamo iskati model. Namesto od zunaj, raje začnimo iskati najprej od znotraj!
Iz glave nazaj v telo
Večina moških, ki pride v skupino, živi predvsem v glavi. Analizirajo, razumejo, razlagajo. Ko jih vprašam: Kaj čutiš v telesu?, nastane tišina ali pa dobim novo logično razlago.
Spomnim se moškega, ki je na to vprašanje 20 minut govoril o službi, kako je nezmožen, kakšen bi moral biti sistem, kako se od njega preveč pričakuje, kako nihče tam ni sposoben… Moji obupni poskusi iz njega spravit besedo žalosten, tesnoben, mravljinci, napeto… so bili povsem zaman. Šele po nekaj srečanjih sem ga uspel z vprašanjem: Kaj pa zdaj čutiš tukaj (s prstom sem pokazal njegov prsni koš) – v telesu?, je prvič utihnil. Pogledal je dol, zaprl oči in rekel: Ne vem… mogoče pritisk v prsih. To je bil začetek.
Če hočemo govoriti o avtentični moškosti, ne moremo začeti pri idejah. Začeti moramo pri telesu. Pri dihu. Pri napetosti v čeljusti. Pri nemiru v trebuhu. Pri impulzu, da bi se umaknili, potlačili, branili ali napadli.
Moškost, ki ni povezana s telesom, zelo hitro postane performans. Ko moški poveča stik s sabo, se začne dogajati resničen organski proces: ravnovesje se začne samo vzpostavljati. Ne rabiš postati nekaj ali nekdo temveč začneš odstranjevati to, kar nisi.
Raz-definiranje namesto re-definiranja
Pogosto slišimo, da moramo moškost re-definirati, a dokler obstaja definicija, obstaja tudi pritisk. V eni od skupin je moški rekel: Celo življenje sem poskušal biti dovolj dober sin, potem dovolj dober mož, zdaj pa še dovolj dober »pravi moški«. Vedno je nekaj, kar moram postati. To je past. Morda ni problem v tem, da še nismo našli prave definicije. Morda je problem v tem, da sploh verjamemo, da jo potrebujemo. Ko začnemo raz-definirati moškost se od vprašanja, kakšen moram biti, premaknemo do vprašanja, kaj se v meni želi izraziti? To pa je popolnoma druga pot.
Ranljivost ni tehnika
Veliko se danes govori o ranljivosti. A pogosto jo moški poskušajo »uporabiti pravilno«. Kot še eno stvar, ki jo je treba narediti tehnično prav, skoraj po nekem navodilu.
V eni skupini je moški dolgo govoril o svoji partnerki – kaj bi moral narediti drugače, kako bi moral komunicirati. Vse je bilo »pravilno«. Potem pa je v nekem trenutku samo rekel: »V bistvu sem jezen na njo, ker me je prevarala, pa ji tega, da sem jezen, sploh ne upam povedati, ker me je strah, da me bo potem zapustila«.
Vzdušje in občutki v skupini so se zelo spremenili. Ni šlo več za prav ali narobe. Vzpostavil se je stik – strah pred zapuščenostjo je nekaj, kar nam je vsem dobro znano. Tudi sram in jeza sta jezik, ki ga razumemo vsi. Ranljivost torej ni v tem, da poveš »prave stvari«. Je v tem, da si v stiku s tem, kar je res – tudi če je neurejeno, neprijetno ali nepopolno in morda sploh še ne nakazuje pravega odgovora, smiselnosti ali pomena.
Takšna avtentičnost zahteva pogum. Ne tistega, ko bi na glavo skočil, brez da pogledaš, če je spodaj voda, ampak tistega, da ostaneš s sabo prisoten, ko bi se najraje vdrl v zemljo.
Mit o samozavesti
Veliko moških verjame, da morajo najprej postati samozavestni in šele potem bodo lahko živeli avtentično. Moje izkušnje kažejo ravno obratno. Najprej postani avtentičen in samozavest bo prišla kot posledica. Samozavest torej ni nekaj, kar zgradiš od zunaj – z uspehi, telesom ali statusom. To je precej krhek sistem. Dovolj je en poslovni neuspeh, bolezen, ena zavrnitev s strani nasprotnega spola, pa se vsi temelji zamajejo.
Naravna samozavest pride iz povezanosti s sabo. Ko moški začuti svoje telo, se vanj polno naseli, ko prepozna svoje meje, ko si dovoli čutiti jezo, žalost, strah – se začne pojavljati notranji občutek: vem, kdo sem v tem trenutku in to je ok. Iz tega pride odločnost. Ne iz tega, da kopiraš nekega influencerja, ki prodaja samozavest kot produkt in bogati na račun nesrečnih duš, ki mu z zadnjimi prihranki takšen življenjski stil omogočajo.
Tišina, ki razjeda
V moških skupinah pogosto odpremo tudi temo sramu. Sramu, ki te zavije v tišino, ko veš, da nekaj ni v redu, pa ne rečeš nič. Eden od moških je delil, kako je prijatelj v njegovi prisotnosti žalil njegovo ženo, pa ni nič rekel njej v bran. Potem pa je doma čutil nemir, napetost in močan sram. Ni ga toliko razjedalo to, kar je bilo rečeno, kot to, da ni postavil meje, ko so letele besede, ki so njega in njegovo ženo močno prizadele.
Avtentičnost ni vedno udobna. Včasih pomeni, da tvegaš pripadnost. Ampak dolgoročno je cena nepristnosti vedno višja in na koncu plačaš s tem, da postaneš samemu sebi tuj.
Prositi za pomoč je v resnici znak zrelosti
Veliko moških še vedno verjame, da morajo vse naredit sami. A zanimivo je, da ravno v skupinah vidim največji premik, ko moški prvič iskreno reče: »Ne zmorem več sam. Poskusil sem vse, a mi ne gre«. In tu se zgodi največji premik. Ko si moški dovoli priznati, kje je, se odpre prostor za resnično spremembo. Ne tisto, ki temelji na pritisku, ampak tisto, ki raste iz stika s samim s seboj.
Nazaj k sebi
Morda največji premik, ki ga danes potrebujemo, ni v tem, da postanemo bolj pravi. Ampak da postanemo bolj resnični. Da začnemo brati svoje telo namesto pričakovanj sveta. Da prisluhnemo dihu, občutkom, srcu in ne samo mislim. Da zaupamo, da se bo naše moško bistvo, če smo v stiku z lastnim telesom, čustvi in vitalno življenjsko energijo edinstveno izrazilo ravno tako kot se mora, če mu le damo prostor.
Ali je res pomemben ideal moškega?, – kaj pa če je prava pot moškega prisotnost, avtentičnost, živost in integriteta. To pa ne pride iz kalupa. To pride iz poguma, da si to, kar si. Zato ni pravo vprašanje: Ali sem dovolj moški? Ampak: Ali si upam biti jaz?
Robert Mlakar; psihoterapijamlakar.org
drustvo-snop.si, Terapevtska pomoč za ljudi v stiski in podpora za osebno rast