December je čas bližine in hkrati čas najgloblje osamljenosti v odnosu, zapiše Saša Golob v tokratnem zapisu.
December ima poseben sijaj. Lučke, praznična glasba, polne mize, slike srečnih družin. In prav v tem času se v mnogih odnosih najglasneje oglasi nekaj, o čemer se redko govori: osamljenost v dvoje. To ni osamljenost, ko si sam, ampak tista, ko sediš za bogato obloženo mizo, nasproti nekoga, ki ga imaš rad, pa se med vama razprostira tišina, ki je ne znaš več prebiti. Miza pred vama je polna, stik med vama pa prazen.
Mnogi pari mi decembra povedo, da je v teh dneh težje kot sicer. Ne zato, ker bi bilo več prepirov, ampak zato, ker je več pričakovanj, več podob o tem, kako “bi moralo biti”. Sediš pri večerji, otroci so morda že v postelji, sveče gorijo. Eden poseže po telefonu, drugi pogleda stran - iz utrujenosti in iz strahu, da bi se odprl in ne bil slišan.
Ekrani tako postanejo tiho zavetje, nekakšen zamašek za bolečino. Kratek odmik od vprašanja, ki visi v zraku: “Kje sva midva?”
Prepir, ki se mu raje izogneta in bolečina, ki ostane. V prazničnih dneh se mnogi pari ne prepirajo manj, temveč drugače. Prepiri se potisnejo v tišino. Zadržijo dih in si rečejo si: “Zdaj ni pravi čas.” A neizrečeno ne izgine, le usede se globlje.
In ko se pogled sreča s še eno popolno družinsko fotografijo na družbenih omrežjih, se v človeku zgodi primerjanje, dvom, žalost.
- “Zakaj pri naju ni tako?”
- “Kaj delava narobe?”
- “Ali sva sploh še povezana?”
To so vprašanja, ki v decembru bolijo bolj kot kadarkoli. Osamljenost v odnosu je pogosto znak hrepenenja in ne konca. Ko govorim s pari, vedno znova vidim isto resnico: osamljenost v odnosu redko pomeni, da ljubezni ni več. Pogosteje pomeni, da je bolečina prevelika, da bi jo še znali povedati.
Pod umikom je strah pred zavrnitvijo. Pod tišino je želja po bližini. Pod navidezno hladnostjo je pogosto utrujenost srca.
Vsak na svoj način išče varnost. Eden se zapre vase, drugi postane nemiren, kritičen ali žalosten. A oba sta v resnici samo osamljena.
Včasih se v terapiji zgodi nekaj zelo tihega. Nekdo prvič izreče stavek, ki ga doma ni mogel. “Pogrešam te.” “Strah me je, da si nisva več blizu.” “Ne vem več, kako do tebe.”
In v tem stavku ni obtožbe, je le iskrena človeška potreba. Ko je to izrečeno in slišano, se osamljenost začne topiti. S tem se ni vse rešilo, ampak nekdo končno ni več sam s svojo bolečino.
December ni čas popolnih odnosov, je pa lahko čas iskrenosti. Čas, ko si dovolimo priznati, da nam ni lahko, aa smo osamljeni, čeprav nismo sami. Da si želimo več stika, a ne vemo več, kako ga ustvariti.
In včasih je prvi korak k bližini preprost, a pogumen: ustaviti se, odložiti ekran, pogledati drug drugega in reči nekaj resničnega.
Osamljenost v odnosu ni znak, da ste se izgubili. Pogosto je znak, da si oba še vedno želita najti drug drugega. In čeprav december poudari bolečino, lahko hkrati ponudi nekaj dragocenega: priložnost, da se vprašamo, ne kako bi morali biti, ampak kako se v resnici počutimo in ali si to upamo povedati ter ali to zmoremo tudi slišati.
Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka, specializantka čustveno usmerjene terapije za pare (EFCT)
