Špela Gornik: "Spolnost ni performans"

Pri svojem delu izhajate iz povezave med telesom, čustvi in odnosi. Kako bi opisali svoj pristop?

Verjamem, da si danes vse več ljudi želi odnosov, ki temeljijo na resnični intimnosti, ne le na skupnem življenju in vlogah. Pri delu s pari se osredotočam na dinamiko med dvema živčnima sistemoma, na vzorce navezanosti in načine, kako partnerja drug drugega pomirjata ali spravljata v stisko.

Ne učim le komunikacijskih tehnik, ampak ljudi vodim k boljšemu razumevanju sebe, svojih odzivov in telesa. Pomemben del tega je tudi spolnost. Zanima me, ali partnerja po spolnem odnosu čutita več povezanosti, varnosti in bližine ali pa spolnost služi predvsem kot način bega pred ranljivostjo.

Kdaj se pari najpogosteje odločijo za terapijo?

Največkrat pridejo zaradi ponavljajočih se konfliktov, odtujenosti, težav v spolnosti ali izgube zaupanja. Pogosto se znajdejo v trenutku, ko si bližine še želijo, a ne vedo več, kako do nje.

Res je, da ženske stisko pogosteje ubesedijo, vendar pobudo za terapijo vse pogosteje dajo tudi moški. Vedno več jih prepoznava, da kakovosten odnos zahteva zavestno delo.

Kaj bi posebej izpostavili pri knjigi Užitek po tvoje?

Njena največja vrednost je, da spolnost predstavi brez sramu in brez pritiskov, kakšni bi morali biti.

Emily Nagoski pokaže, da spolnost ni ločena od našega življenja, temveč je povezana z našo zgodovino, čustvi, telesom in okoljem. Eden ključnih poudarkov knjige je, da je kontekst pogosto pomembnejši od tehnike.

Pomembno je tudi njeno razbijanje mita o spontanem poželenju. Veliko ljudi verjame, da mora biti želja vedno spontana, sicer je z odnosom nekaj narobe. V resnici pa se pri številnih ljudeh želja prebudi šele v varnem in povezanem prostoru.

S katerimi zmotami o spolnosti se najpogosteje srečujete?

Še vedno živimo med dvema skrajnostma: med sramom in hiperseksualizacijo. Veliko ljudi nima jezika, s katerim bi lahko zrelo govorili o spolnosti.

Pogosto se srečujem s prepričanjem, da mora biti moška želja vedno prisotna, ženska pa je nekaj zapletenega in problematičnega. Takšni stereotipi ustvarjajo pritisk za oba spola.

Prav tako mnogi zmotno verjamejo, da je spolna odprtost enaka pripravljenosti na vse. V resnici pomeni predvsem dober stik s sabo, z lastnimi željami in mejami.

Katerih vprašanj o spolnosti se ljudje najbolj sramujejo?

Veliko sramu je povezanega z erekcijo in predstavo, da je uspešna spolnost odvisna predvsem od fizičnega odziva telesa.

Moški pogosto verjamejo, da morajo biti vedno pripravljeni in odzivni. Ko pride do težav, se hitro pojavita sram in strah pred neuspehom. Pri tem pozabljamo, da je spolnost veliko več kot zgolj fiziološki odziv.

Veliko ljudi se tudi sprašuje: »Je z mano kaj narobe?« Skrbi jih, da si želijo premalo ali preveč, da poželenje ni spontano ali da med spolnostjo niso povsem prisotni.

V ozadju teh vprašanj se pogosto skrivata strah pred zavrnitvijo in občutek nevrednosti.

»Največja osvoboditev nastopi, ko ženska postane subjekt svoje seksualnosti.«

Na katerem področju lahko knjiga ženskam prinese največ osvoboditve?

Ko se ženska premakne iz vloge objekta v subjekt lastne seksualnosti. Dolgo smo bile učene, da smo predvsem opazovane in ocenjevane. Osvoboditev nastopi, ko začnemo doživljati sebe kot osebo, ki čuti, želi, izbira in postavlja meje.

Pomembno je tudi razumevanje delovanja živčnega sistema. Pogosto ne potrebujemo več stimulacije, ampak manj pritiska, več varnosti in več sočutja do sebe. Ko ugotovimo, da telo ni pokvarjeno, ampak nas skuša zaščititi, se začne zmanjševati tudi sram.

Katere medgeneracijske vzorce bi bilo po vašem mnenju pomembno preseči?

Za mnoge ženske bi bilo zdravilno preseči vzorec prilagajanja in molka. Generacije žensk so bile vzgajane tako, da svojih želja, meja ali nelagodja niso izražale na glas.

Še vedno so prisotna tudi neravnovesja moči v odnosih ter prepričanja, da so določene oblike pritiska nekaj običajnega. Kot družba bi morali mlajšim generacijam predati več spoštovanja do meja, več odprte komunikacije in manj sramu.

Kako mediji in družba vplivajo na naše predstave o spolnosti?

Pogosto nam predstavljajo ideal spontano dostopne želje, popolnih teles in spolnosti brez konteksta. V resnici pa spolnost ni ločena od odnosa.

Kot poudarja tudi Emily Nagoski, genitalni odziv, poželenje in užitek niso ista stvar. Telo se lahko odzove, ne da bi si nekaj zares želeli. In obratno: odsotnost takojšnjega odziva ne pomeni, da je z nami nekaj narobe.

Zato potrebujemo več prostora za počasnost, hrepenenje, čustveno povezanost in varnost.

Bi iz knjige priporočili kakšno konkretno vajo?

Zelo uporabna je vaja, pri kateri se spomnimo treh izjemno pozitivnih in treh manj prijetnih spolnih izkušenj ter raziščemo, kaj jih je zaznamovalo.

Pogosto ugotovimo, da niso odločale tehnike, temveč občutki varnosti, sprejetosti, povezanosti ali pa nasprotno – pritisk, stres in odsotnost stika.

Če spolnost primerjamo z vrtom, kaj jo danes najbolj izčrpava?

Predvsem kronični stres in notranja izčrpanost. Težko negujemo intimnost, če smo odrezani od sebe in svojega ritma.

Spolnost potrebuje čas, prostor in občutek varnosti. Včasih je največja intimnost prav v prisotnosti brez pričakovanj in zahtev.

Če bi bralkam položili na srce eno misel o normalnosti in užitku, kaj bi jim rekli?

Z vami ni nič narobe.

Vaša seksualnost ni preveč ali premalo. Vaše telo ni nekaj, kar bi morali popravljati, temveč prostor, ki ga naseljujete. Spolnost ni performans, temveč srečanje – najprej s sabo in nato z drugim.

O Špeli Gornik

Špela Gornik je spolna in relacijska partnerska terapevtka ter ustanoviteljica pristopa Relational Feng Shui. Pri svojem delu se posveča čustveni varnosti, odnosni dinamiki, spolnosti ter povezavi med telesom in čustvi. K slovenski izdaji knjige Užitek po tvoje je prispevala spremno besedo.