Špela Gornik: "Izbirajte bližino, v kateri ste spoštovane kot oseba, ne le kot telo"

Špela, kot spolna in relacijska partnerska terapevtka ter ustanoviteljica pristopa Relational Feng Shui v svojem delu spremljate posameznike in pare na poti do globljih odnosov. Kako bi tistim, ki vas še ne poznajo, predstavili svoj način dela in pristop k partnerski terapiji?

Moje delo izhaja iz prepričanja, da smo pravzaprav prva generacija, ki je pripravljena na bolj intimne odnose – odnose, v katerih lahko rastemo osebnostno in duhovno. Ne zgolj na stabilno partnerstvo z vnaprej predpisanimi vlogami, temveč na odnos, v katerem sta hkrati prisotni resnica in ljubezen. Tovrstna intimnost se ne gradi le na ravni dopolnjevanja ali skupnih interesov, temveč na ravni telesa, čustev, misli in duha.

Delam predvsem z dinamiko med dvema živčnima sistemoma. Ko delamo z odnosom, v resnici pogosto celimo tudi širše družinske sisteme. Parov ne učim zgolj komunikacijskih tehnik, temveč jih vodim globlje: v telo, h koreninam njihovih vzorcev, v razumevanje, kako se med seboj regulirata ali deregulirata, kako se aktivirajo njuni vzorci navezanosti in kako lahko zavestno ustvarita varen, pretočen odnos.

Ključno vprašanje, ki ga pogosto odprem, je povezano s spolnostjo. Ali spolnost med partnerjema gradi intimnost, regulira živčni sistem in poglablja varno navezanost? Ali pa služi predvsem uravnavanju napetosti, bežanju pred ranljivostjo in ponavljanju starih disociativnih vzorcev? Večina ljudi spolnost enači z intimnostjo, vendar to drži le, če so izpolnjeni določeni pogoji: čustvena varnost, prisotnost, odprtost in medsebojna regulacija.

Merilo je pravzaprav zelo preprosto: ali se po spolnem odnosu počutita bolj povezana, bolj varna, mehkejša v telesu? Ali telo preide v občutek varnega delovanja parasimpatičnega živčnega sistema, v stanje miru, prizemljenosti in celovitosti, ki traja še dneve? To je spolnost, ki gradi odnos in vnaša več miru tudi v širše okolje. Če pa po spolnosti ostanemo napeti, oddaljeni ali celo bolj osamljeni, potem ni delovala kot prostor intimnosti, temveč kot mehanizem izogibanja.

Kdaj se pari najpogosteje obrnejo na vas? Je res, da pomoč oziroma terapijo po navadi najprej poiščejo ženske?

Pari se name najpogosteje obrnejo, ko se znajdejo v ponavljajočih se konfliktnih ciklih, ko komunikacija postane boj ali molk, ko spolnost izgine ali postane vir napetosti oziroma ko pride do izgube zaupanja. Veliko jih pride v trenutku, ko začutijo, da so se oddaljili, a si še vedno želijo bližine. Pogosto terapijo poiščejo tudi pari, ki še ne vedo, ali naj zvezo nadaljujejo ali zaključijo.

Res je, da ženske pogosteje ubesedijo stisko, vendar v praksi pobudo za terapijo velikokrat dajo tudi moški. Vedno več moških si želi globlje povezanosti in se zaveda, da odnos zahteva zavestno delo. To je pomemben premik pri mlajših generacijah.

V terapevtski proces vključujete tudi posameznike?

V terapiji imam tudi posameznike; to so sicer pogosteje ženske, bodisi zato, ker prepoznavajo narcistične dinamike v odnosu, bodisi zato, ker želijo raziskati svoje vzorce navezanosti, odnos do spolnosti ali pripraviti teren za zrelejši odnos v prihodnosti. Delo s posameznikom pogosto pomembno vpliva tudi na družinsko dinamiko.

Kako je videti prvo terapevtsko srečanje in kako poteka terapijski proces na splošno? Kako dolgo običajno traja oziroma kdaj se pari odločijo terapijo zaključiti?

Prva terapija je namenjena razumevanju zgodbe odnosa in prepoznavanju osnovnega konfliktnega cikla. Poslušam, kako sta se partnerja spoznala, kaj ju je povezalo in kje se je začelo lomiti. Opazujem njuno dinamiko v živo. Že samo prepoznavanje vzorcev pogosto prinese olajšanje, saj partnerja začneta razumeti, da problem ni v enem ali drugem, temveč v ciklu, v katerega se ujameta.

Terapije potekajo prek spleta. Začnemo s srečanji enkrat tedensko, pozneje preidemo na srečanja enkrat mesečno. Nekateri pari potrebujejo nekaj mesecev, da stabilizirajo odnos in osvojijo nova orodja, drugi se odločijo za daljši, globlji proces. Terapijo običajno zaključijo, ko znata partnerja sama prepoznati in regulirati konfliktni cikel, ko se okrepi občutek varnosti in ko intimnost – čustvena in telesna – postane prostor povezanosti, ne napetosti.

Moje delo ni usmerjeno le v reševanje kriz, temveč v gradnjo odnosov, v katerih se partnerja počutita varna, živa in resnično povezana. Rada spremljam tudi pare, ki si želijo zanositve, saj verjamem, da je priprava varnega, čustveno zrelega in podpornega partnerskega prostora ena najlepših popotnic, ki jih lahko podarimo otroku.

V spremni besedi knjige Užitek po tvoje opisujete njeno vrednost za posameznice in pare. Kaj bi na tem mestu še posebej izpostavili, ko bi jo priporočali svojim klientkam in klientom? Katera so po vašem mnenju njena najpomembnejša sporočila?

Knjigo Užitek po tvoje priporočam zato, ker na izjemno dostopen, znanstveno podprt in hkrati sočuten način popelje bralko ali bralca na pot raziskovanja lastne seksualnosti brez sramu, primerjav in pritiska, kakšni »bi morali« biti.

Ena njenih največjih vrednosti je, da pomaga opustiti t. i. fantomski jaz – podobo sebe, ki jo oblikujejo mediji, pornografska industrija, družbena pričakovanja in hiperseksualizirana kultura. Ko se ta fantom razblini, se prvič pojavi prostor za resničnega človeka kot spolno bitje. Ne kot performans, ne kot funkcija, temveč kot živo, čuteče telo.

Najpomembnejše sporočilo, ki bi si ga po mojem mnenju moral vsakdo napisati na steno, je: »Tvoje telo je tvoj dom in z njim nisi v konfliktu, temveč v odnosu.«

Knjiga nas uči, da je spolnost predvsem proces učenja o sebi. Gre za poglabljanje v lastno čutnost, za raziskovanje tega, kaj nas odpira in kaj zapira, kaj nas sprošča in kaj aktivira stresni odziv. Spolnost ni ločena od našega živčnega sistema, naše zgodovine ali konteksta, v katerem živimo. In prav kontekst, ne zgolj tehnika ali »kemija«, je pogosto odločilen.

Ključno je tudi njeno razblinjanje mita o poželenju. Veliko ljudi verjame, da je »prava« spolnost spontana, eksplozivna in vedno dostopna. Nagoskijeva pa jasno pokaže, da je poželenje pogosto odzivno in da se prebudi v varnem, čustveno povezanem prostoru. To je za pare izjemno pomembno spoznanje. Ko mineta začetna zaljubljenost in hormonski val, marsikdo pomisli, da je z odnosom nekaj narobe. V resnici pa je treba razumeti drugačno dinamiko želje in se naučiti ustvarjati pogoje, v katerih se ta lahko ponovno prebudi.

Knjiga razblini tudi številne mite o »normalnosti«. Normalnost je veliko širša, kot si mislimo. Ni enega pravega načina doživljanja spolnosti, ni ene pravilne frekvence, ni enega pravilnega odziva. Ko to zares ponotranjimo, se sram začne topiti, in tam, kjer se sram raztopi, se lahko rodi intimnost.

Če povzamem: knjigo priporočam, ker vrača človeka nazaj v telo, nazaj v odnos do sebe in v zavedanje, da spolnost ni performans, temveč srečanje. Najprej s sabo, nato pa z drugim.

Emily Nagoski v knjigi razkriva številne zmote o spolovilih, razlikah med moškimi in ženskami, poželenju ter spolnosti nasploh. S katerimi najpogostejšimi predsodki ali napačnimi prepričanji o spolnosti se vi srečujete pri svojem delu? Kateri stereotipi v slovenskem prostoru ostajajo najbolj trdovratni?

Pri svojem delu se pogosto srečujem z napačnimi prepričanji, ki niso zgolj individualna, temveč globoko kulturna. V slovenskem prostoru je spolnost še vedno ujeta med sram in molk ter na drugi strani med pretirano, pogosto prazno hiperseksualizacijo. Ta razcep ustvarja zmedo; ljudje nimajo varnega, zrelega jezika za pogovor o spolnosti.

Eden izrazitejših vzorcev, ki ga opažam, je močna dvojna morala. Na eni strani naj bi bila ženska »popolna«, skrbna, materinska, na drugi strani pa se od nje pričakujeta seksualna odprtost in odzivnost. Hkrati številni moški odraščajo v dinamikah, kjer je mati čustveno bolj povezana s sinom kot z možem. Veliko mater je, simbolno rečeno, bolj »poročenih« s sinom kot s partnerjem.

Tu se pogosto oblikuje razcep, v katerem moški žensko nezavedno razdeli na dva pola: na »svetnico« – čisto, vredno spoštovanja, materinsko figuro – in na »prostitutko« – seksualno, poželjivo, a manj vredno intimne bližine. Teh dveh podob ne zmore integrirati v celoto. Posledica je, da z žensko, ki jo ljubi, težko ohranja strast ali pa spolnost išče ločeno od čustvene bližine. Ta razcep ni individualna patologija, temveč pogosto medgeneracijski vzorec čustvene zlitosti in neustreznih meja v družinskem sistemu.

Drug močan predsodek, ki ga zaznavam, je prepričanje, da je spolna odprtost enaka nekritičnemu sprejemanju vsega, kar ponuja hiperseksualiziran svet. Kot da biti »odprt« pomeni biti vedno pripravljen, eksperimentirati brez meja, nikoli reči ne in nikoli podvomiti. To ni spolna zrelost, temveč pogosto zgolj prilagajanje zunanjim pritiskom.

Resnična spolna odprtost pomeni nekaj povsem drugega: pomeni stik s sabo. Pomeni sposobnost, da začutim, kaj me odpira in kaj zapira. Pomeni meje. Pomeni počasnost. Pomeni, da spolnost ni nastopaštvo ali dokazovanje lastne vrednosti, temveč izraz notranje povezanosti.

Pogost stereotip, ki vztraja, je tudi ta, da je moška želja spontana in stalna, ženska pa zapletena in problematična. To ustvarja ogromno pritiska na oba spola. Moški se težko soočajo z obdobji zmanjšane želje, ženske pa pogosto mislijo, da je z njimi nekaj narobe, če niso vedno spontano vzburjene. Ne razumemo dovolj, da je poželenje pogosto odzivno in močno povezano z občutkom varnosti, kontekstom in čustveno bližino.

Dokler teh vzorcev ne osvetlimo, ostajamo ujeti med sramom in pretiravanjem. Zrela spolnost pa se rodi šele tam, kjer je integracija; kjer lahko ista oseba hkrati ljubi, čuti, želi in postavlja meje.

Katere teme in vprašanja, povezana s spolnostjo, pri ljudeh najpogosteje vzbujajo sram ali zadrego?

Ena najpogostejših tem, o katerih se ljudje najtežje pogovarjajo, so vprašanja, povezana z erekcijo. Še vedno je globoko zakoreninjeno prepričanje, da je spolnost enaka trdoti moškega spolnega organa in vlažnosti ženskega telesa. Kot da bi bil uspeh spolnega srečanja merjen izključno skozi fiziološki odziv.

To ustvarja izjemen pritisk na moškega, da se mora dokazati. Da mora biti vedno pripravljen, vedno trd, vedno odziven. Ko pride do nihanj, ki so povsem naraven del telesa, se hitro sprožita sram in strah pred neuspehom. Tesnoba nato dodatno vpliva na telo in ustvari začaran krog, v katerem prav pritisk po »uspehu« onemogoča sproščenost.

Premalo govorimo o tem, da spolnost ni binarna kategorija »trdo–mehko«. V telesu obstajajo različne stopnje vzburjenja. Bulbospongiozne mišice, ki sodelujejo pri erekciji, se aktivirajo in sproščajo; penis je lahko poltrd, mehak, spremenljiv in vse to je del živega, odzivnega organizma. Erekcija ni stikalo, temveč proces.

Še manj pa se govori o pomenu zavestnega, čutečega in povezanega spolnega uda. O tem, da spolnost ni zgolj mehanski akt penetracije, temveč izmenjava energije, prisotnosti, diha in dotika. Ko spolnost prestopi iz performansa v prisotnost, se lahko premakne z mehanske ravni na globljo, energijsko raven povezanosti. Tudi mehak penis je lahko topel, odziven in čuteč. Lahko je del intimnega srečanja, ki ne temelji na dokazovanju, temveč na stiku.

Žalosti me, da veliko moških pomoč raje poišče v t. i. »modrih tabletkah«, namesto da bi raziskovali modrost svojega telesa. Farmakološka podpora ima seveda svoje mesto, kadar je medicinsko potrebna, vendar pogosto spregledamo psihološko in relacijsko dimenzijo erektilnih težav. Telo nam nekaj sporoča: o stresu, pritisku, odnosu in varnosti. Do te modrosti pa se lahko dokopljemo le prek iskrenega, poglobljenega dela na sebi in odnosu.

Veliko sramu je povezanega tudi z vprašanjem: »Je z mano kaj narobe?« Ali zmorem dovolj? Si želim preveč? Premalo? Zakaj ne doživljam spontanega poželenja? Zakaj včasih med spolnostjo čutim odmik ali praznino?

Ljudje se bojijo priznati, da med spolnim odnosom včasih niso zares prisotni. Da jih preplavijo misli, tesnoba in primerjanje. Bojijo se vprašati, ali je normalno, da želja ni vedno spontana. Bojijo se spregovoriti o dolgočasju, upadu strasti in o tem, da potrebujejo več nežnosti ali več prostora.

V jedru vseh teh vprašanj pa sta strah pred zavrnitvijo in občutek nevrednosti. Ko spolnost enačimo z dokazovanjem, postane vir pritiska. Ko pa jo začnemo razumeti kot prostor srečanja dveh živčnih sistemov, dveh teles in dveh zgodb, se razbremeni. Postane bolj človeška, bolj resnična in pogosto tudi zdravilna.

Ob branju knjige bralke in bralci raziskujejo svoje telo, želje, prepričanja, strahove in odnos do spolnosti. Kje po vašem mnenju ta knjiga odpira največ prostora za osebno rast in osvoboditev?

Do največjega napredka in osvoboditve pride, ko se ženska premakne iz vloge objekta v subjekt lastne seksualnosti. Dolgo smo bile učene, da je naša želja odziv na drugega, da je naše telo nekaj, kar se ocenjuje, primerja ali uporablja. Ko pa začnemo doživljati sebe kot nekoga, ki čuti, želi, izbira in postavlja meje, se spremeni temelj našega odnosa do spolnosti. Takrat ne gre več za to, ali smo »dovolj«, temveč za to, kaj je za nas resnično.

Zelo osvobajajoče je tudi razumevanje živčnega sistema. Naša seksualnost ni preprosto vprašanje želje ali njene odsotnosti, temveč preplet pospeševalnikov in zavor. Pospeševalniki zaznavajo vse, kar je za nas erotično ali povezano z bližino, zavore pa se odzivajo na stres, sramotenje, občutek nevarnosti ali notranji pritisk. Pogosto ne potrebujemo več stimulacije, ampak manj pritiska, več varnosti in več sočutja do sebe. Ko razumemo, da naše telo ni pokvarjeno, ampak nas skuša zaščititi, se sram začne umikati radovednosti. Prav ta premik od samokritike k sočutnemu razumevanju je prostor največje svobode.

Avtorica opozarja tudi na medgeneracijske vzorce in družbene vplive, ki oblikujejo naš odnos do spolnosti. Katere vzorce bi bilo za ženske v slovenskem prostoru najbolj zdravilno preseči? In česa na področju spolnosti in odnosov ne bi smeli predati mlajšim generacijam?

V slovenskem prostoru bi bilo za ženske zelo zdravilno preseči vzorec zavezanega glasu; tihega prenašanja, prilagajanja in minimiziranja lastnih izkušenj. Generacije žensk so bile vzgajane v duhu sramotenja in molka, tudi ko je šlo za prestopanje meja. Sporočilo je bilo: »Ne izpostavljaj se, ne kompliciraj, ne ruši odnosov.« Ta tišina se je pogosto prenašala naprej kot nekaj »normalnega«, še posebej na področju spolnosti, kjer so bile želje, meje in nelagodje potisnjeni na rob.

Eden najtrdovratnejših medgeneracijskih vzorcev je normalizacija neravnovesja moči v odnosih; ideja, da moški »pač so takšni«, da je pritisk del dvorjenja in da je ženska odgovorna za to, kako jo drugi doživljajo. Temu se pridružuje globoko zakoreninjen sram, povezan s telesom in željo. Mnoge ženske so odraščale brez jezika za svoje izkušnje, brez občutka, da imajo pravico reči ne ali pravico reči da, ne da bi bile zaradi tega obsojane.

Travma spolnega nasilja in zlorabe moči v spolnosti je veliko bolj prisotna, kot si kot družba priznamo. Problematično ni le nasilje samo, temveč tudi mreža molka, diskreditiranja žrtev in zaščite storilcev.

Če se za trenutek ustavimo še pri družbenih in medijskih vplivih: kateri po vaših izkušnjah najbolj izkrivljajo naše dojemanje spolnosti in partnerskih odnosov?

Pogosto nam prodajajo zgodbo o spontani, vedno aktivni želji, o telesih brez negotovosti, o seksu brez konteksta in brez posledic. Po svojih izkušnjah vidim, da je največja škoda prav v ločevanju spolnosti od odnosa. Kot poudarja tudi Emily Nagoski, naši možgani ne delujejo po principu preprostega dražljaja in odziva, temveč skozi preplet treh funkcij, ki jih poimenuje sveta trojica: všečnost, hotenje in učenje. Genitalni odziv je lahko zgolj naučen telesni refleks; telo se odzove, ker je bilo tako pogojeno. Zavestna izkušnja vzburjenja pa nastane šele, ko se prepleteta hotenje in všečnost.

Hotenje je energija, ki nas premakne proti nečemu ali proč od nečesa. Všečnost je občutek, da je to za nas dobro, varno in prijetno. Če enega od teh elementov ni, spolnost postane prazna ali celo obremenjujoča. Zato poželenje, užitek in genitalni odziv niso eno in isto. To, da se telo odzove, da se pojavi vlažnost ali erekcija, še ne pomeni, da si tega zares želimo ali da nam je to všeč. Prav tako odsotnost takojšnjega odziva ne pomeni, da je z nami kaj narobe.

Potrebujemo prostor za hrepenenje, za koprnenje, za počasnost. Ne odzivajmo se zgolj zato, ker »se nekaj dogaja«, temveč negujmo celovitost: odnos, varnost in čustveno prisotnost. Spolnost je del odnosa in odnos je njeno jedro.

Knjiga ponuja tudi številne praktične vaje za samoraziskovanje. Bi katero od njih še posebej priporočili bralkam tega pogovora?

Iz praktičnega dela knjige bi posebej izpostavila vajo, ki se zdi preprosta, a je izjemno razkrivajoča: spomnite se treh osupljivih spolnih izkušenj in treh, ki niso bile imenitne. Nato raziščite, zakaj. Ne le, kaj se je dogajalo navzven, temveč tudi, kje ste bili vi: v kakšnem razpoloženju, s kakšno stopnjo varnosti in s kakšnim odnosom do sebe.

Ta vaja razkrije, kateri konteksti vašim možganom sporočajo, da je svet varen in seksi kraj, in kateri jih zapirajo. Pogosto ugotovimo, da ni šlo za »tehniko«, temveč za občutek povezanosti, sprejetosti ali pa, nasprotno, za pritisk in odsotnost stika. Mnogokrat je potrebno delo na psihi ter razvijanje sposobnosti varnega navezovanja.

Skozi knjigo avtorica spolnost primerja z vrtom. Kaj po vašem mnenju danes ta vrt v partnerskih odnosih najbolj izčrpava?

Spolnost kot vrt potrebuje čas, vodo, svetlobo in počitek. Danes jo v partnerskih odnosih najbolj izčrpava nerodovitna zemlja: notranja izčrpanost, kronični stres in odrezanost od lastnega ritma.

Še posebej ženske smo bile dolgo odrezane od svoje ciklične narave. Kot da bi morale biti vedno enako razpoložljive, enako rodovitne in enako odzivne. A narava ne deluje tako. Obstajata čas cvetenja in čas mirovanja.

Zdravilna spolnost vznikne iz globokega notranjega miru. Ko se ženska vrne k sebi, ko spoštuje svoje plime in oseke, postane tudi njena spolnost bolj tiha, a globlja. Včasih je največja intimnost prav v nedelovanju, v skupnem dihu in v prisotnosti brez zahtev.

Če bi lahko bralkam revije Sense predali eno razbremenjujočo misel o spolnosti in njihovi normalnosti, kakšna bi bila?

Z vami ni nič narobe. Vaša seksualnost ni pokvarjena, ni prepočasna, ni pretiha in ni preveč. Vaše telo ni prostor, ki ga nekdo uporablja, temveč svetišče, ki ga naseljujete.

Spolnost ni zgolj fizični akt, temveč govorica osebe. Ni omejena na penetracijo, temveč je srečanje dveh celovitih bitij. Zato izbirajte bližino, v kateri ste spoštovane kot oseba, ne le kot telo.

»Največja osvoboditev nastopi, ko ženska postane subjekt svoje seksualnosti.«

O Špeli Gornik

Špela Gornik je spolna in relacijska partnerska terapevtka ter ustanoviteljica pristopa Relational Feng Shui. Pri svojem delu se posveča čustveni varnosti, odnosni dinamiki, spolnosti ter povezavi med telesom in čustvi. K slovenski izdaji knjige Užitek po tvoje je prispevala spremno besedo.