Ko v javnost pridejo zgodbe o spolnih zlorabah, se poleg podpore žrtvam pojavijo tudi komentarji, ki opravičujejo storilce ali zmanjšujejo težo njihovih dejanj. Psihoterapevtka Katja Knez Steinbuch pojasnjuje, zakaj so takšni odzivi nevarni ter kaj o travmi in odzivih žrtev danes vemo iz psihologije.
"TREBA MU JE ODPUSTITI, saj je samo izkoristil priložnost."
Takšne izjave (in še hujše!) najdete pod objavami o spolnem nasilju. Kot da se komentatorji ne zavedajo, da spolni predatorji, ki množično zlorabljajo, ne odnehajo kar tako s svojim vedenjem.
Spolni predatorji se ne spremenijo tako kot ostali ljudje in navadno ne iščejo strokovne pomoči zase, saj za svoje stanje okrivijo druge (navadno kar žrtve!).
Žrtve spolnih zlorab pa imajo trajne, nekatere celo nerešljive posledice. Zato je nekaznovanje nasilja nesprejemljivo dejanje, ki bi storilcem omogočalo, da poškodujejo še več ljudi. Sprejeti takšne "ovčke nazaj v čredo" bi v tem primeru pomenilo omogočati širjenje zla.
"Izkoristiti priložnost" že v enakovrednih odnosih v spolnosti ni ravno lepa stvar. Torej tudi tam, kjer načeloma obstaja konsenz. Spolnost ni namenjena izkoriščanju priložnosti, ampak povezanosti, užitku, pripadnosti in sprostitvi.
Spolni odnos temelji na temeljnem dogovoru in enakovrednem doživljanju obeh ljudi. V teh primerih tega – po pričevanjih mnogih žrtev – konsenza ni bilo. Prav tako ni bilo enakovrednih odnosov, saj se v skupini hitro pojavi občutek podrejenosti (v tem primeru cerkvenemu) voditelju.
Kaj pa se v resnici dogaja med tem, ko "voditelj izkoristi priložnost"?
Poznate termin zamrznitve ali disociacije telesa? Po raziskavah se to zgodi skoraj 70 % žrtvam spolnega nasilja. Telo zamrzne, otrpne, mišice postanejo napete ali pa človek telesa sploh ne čuti in pride do občutka "odrezanih nog".
Adrenalin preplavi telo, hkrati pa se pojavi občutek numbnessa, praznine, kot da si nem. Človek pogosto ne more niti govoriti. Telo lahko tudi disociira, torej "gre iz sebe". Človek ima občutek, da se opazuje od zgoraj in opazuje posilstvo od zunaj. Ker je za telo šok prehud.
To je samo ena od travmatičnih reakcij, ki se zgodi, ko je telo v močnem šoku. Američani uporabljajo izraz FFFF response (fight, flight, freeze, fawn).
FFFF pomeni:
Fight (boj): oseba se na grožnjo odzove z jezo, prepiranjem ali napadom.
Flight (beg): umik, izogibanje, pretirano delo ali bežanje pred situacijo.
Freeze (zamrznitev): otrplost, nezmožnost ukrepanja, občutek, da si "blokiran".
Fawn (ustrežljivost): oseba skuša zmanjšati nevarnost tako, da ugaja storilcu, se podreja ali poskuša ohraniti odnos.
Gre za opise avtomatskih odzivov avtonomnega živčnega sistema na zaznano nevarnost. Ti odzivi niso zavestna odločitev, ampak evolucijsko razviti mehanizmi preživetja. V sodobni psihoterapiji jih pogosto opažamo pri obravnavi travme, PTSD in kompleksne travme.
Ko zagovarjamo storilce, se je vedno dobro vprašati, ali poznamo ozadje, žrtve osebno, njihove zgodbe in hkrati tudi teorijo, povezano s to tematiko. Če ne, se morda motimo in je prav, da se vprašamo, zakaj nam je lažje zaščititi rablja kot žrtev.
Včasih je to signal (pre)močnega spoštovanja avtoritete, včasih pa celo znak, da smo tudi sami doživeli nekaj zelo težkega in tega nismo predelali. Nekako podobno, kot opisuje poenostavljena razlaga stockholmskega sindroma, kjer žrtev razvije pozitivna čustva do storilca. Podobno bi se lahko zgodilo ljudem, ki v sebi nosijo nerazrešeno spolno zlorabo, ki je niso nikoli ozavestili, zato pa morajo nezavedno še vedno kriviti žrtev namesto storilca.
Če se vam dogaja, da se hitreje vprašate, kako zaščititi osumljenega, kot pa žrtev, poiščite strokovno pomoč. Morda ste bili nekoč tudi sami ta žrtev.
P. S. Ta objava je namenjena podpori žrtvam, ozaveščanju o spolnih zlorabah in ne napadu na institucije.
Katja Knez Steinbuch
