Zakaj je prava sreča v namenu in povezanosti, ne le v bogastvu ali uspehu.
Jordan Grumet, avtor knjig in terapevt, specializiran za sočutno oskrbo neozdravljivo bolnih, je za Psychology Today na podlagi treh pomenljivih študij razčlenil večno vprašanje, ali lahko denar kupi srečo.
"Nekateri prepričano trdijo, da lahko, drugi se s tem nikakor ne strinjajo. Povedal vam bom, zakaj jaz osebno verjamem, da denar ne more kupiti sreče, in to podkrepil z nekaj najbolj znanimi študijami na to temo. Te študije na koncu nakazujejo, da je prav občutek 'malega poslanstva' morda ključ do sreče."
Študije o denarju in sreči
Ideja, da je denar povezan s srečo, je bila obširno analizirana in številne ugotovitve kažejo na zapleten odnos med 'entitetama'.
Grumet v svojem blogu nato opozori na tri študije, ki so oblikovale razpravo.
Študija Kahnemana in Deatona iz leta 2010
Leta 2010 sta Daniel Kahneman in Angus Deaton izvedla študijo, v kateri sta analizirala podatke iz Gallupovega indeksa dobrega počutja. Ta raziskava je zbrala podatke od 450.000 prebivalcev ZDA v letih 2008 in 2009, udeležence pa je prosila, naj razmislijo o svojem zadovoljstvu z življenjem in čustvenem stanju. Ker so bili podatki že zbrani, je bila to retrospektivna študija.
Raziskovalci so ugotovili, da je dohodek dejansko povezan s srečo - vendar le do neke mere. Njihove ugotovitve kažejo, da se sreča povečuje z dohodkom do okoli 75.000 USD na leto (t.j. 72.000 eurov). Nad tem pragom pa dodatni dohodek ni bistveno izboljšal čustvenega počutja.
Čeprav je študija zagotovila dragocene vpoglede, je imela omejitve: analizirala je le ozek časovni okvir (le eno do dve leti) in se zanašala na podatke, o katerih so vprašanci poročali sami.
"In zaradi tega menim, da je treba sklepe te študije obravnavati z nekaj previdnosti," sklene Grumet.
Študija Matthewa Killingswortha iz leta 2016
Leta 2016 je Matthew Killingsworth izvedel nadaljnjo študijo z uporabo sodobnega pristopa. Podatke je zbiral prek platforme, t.j. aplikacije, imenovane Track Your Happiness, ki je udeležence večkrat na dan pozvala, naj poročajo o svojem čustvenem stanju, dejavnostih in kontekstu v realnem času. Ta študija je bila, tako kot Kahnemanova in Deatonova, retrospektivna.
Killingsworthove ugotovitve so bile podobne: ko se je povečal dohodek, se je povečala tudi sreča. Zanimivo je, da je njegova študija nakazala, da bi lahko dodatno bogastvo tudi po pragu 75.000 dolarjev še vedno prineslo nekaj več sreče - vendar ne v enaki meri kot prejšnja povišanja.
Čeprav je ta študija uporabljala inovativne metode zbiranja podatkov, je imela tudi svoje omejitve: trajala je le sedem ali osem let in še vedno ni bila sposobna ugotoviti natančne vzročne zveze med denarjem in srečo, prepoznala je le korelacijo.
Harvardska študija razvoja odraslih
Za bolj oprijemljivo perspektivo se gre po mnenju Grumeta zato obrniti na eno najdlje trajajočih in najobsežnejših študij sreče: Harvardsko študijo razvoja odraslih.
Za razliko od prejšnjih dveh študij je bila to prospektivna študija, kar pomeni, da je spremljala udeležence skozi čas in zbirala podatke v rednih intervalih skozi vse življenje.
Študija se je začela leta 1938 s 724 moškimi, razdeljenih v dve skupini. V eni so bili študentje s Harvarda, drugo pa so sestavljali fantje iz prikrajšanih sosesk v Bostonu. Tekom desetletij se je vzorec razširil še na njihove zakonce in otroke, sčasoma pa tako zajel na tisoče udeležencev.
Raziskovalci so izvajali intervjuje, zdravniške preglede in drugo podobne meritve njihovega blagostanja, pri čemer so udeležence spremljali 80 let.
Rezultati so bili presenetljivi.
"Ugotovili so, da sreča ni najbolj močno povezana z dohodkom, bogastvom, dosežki ali celo samim namenom. Namesto tega je bila sreča najtesneje povezana z medsebojnimi povezavami – našimi odnosi in občutkom skupnosti."
Zakaj je namen še vedno pomemben
"Morda se sprašujete, če je sreča najbolj povezana z medčloveškimi povezavami, kje je tukaj namen," v blogu nadaljuje Grumet, ki sicer pogosto piše prav o pomenu namena v naših življenjih, saj da ta znatno prispeva k sreči, zdravju in dolgoživosti.
Takole pojasni, zakaj namena navljub vsemu ne izključuje iz srečonosne 'enačbe': "Ko sledite svojemu namenu in torej dejavnostim, ki vas delajo osebnostno žive in bolj povezane s sabo ter drugimi, naravno postanete najboljši jaz. In ko postanete to, pritegnete k sebi ljudi kot molje pritegne na luč. Tako gradite odnose in skupnost prav okoli stvari, ki jih imate radi."
Ciljno usmerjeni ljudje k sebi pritegnejo sodelavce, študente in učitelje. Oblikujejo skupnosti, osredotočene na njihove strasti. Na ta način namen postane temelj za gradnjo povezav, ki jih je harvardska študija opredelila kot bistvenega pomena za srečo, še pojasni Grumet.
"Če za konec odgovorim na staro vprašanje, ne verjamem, da denar kupi srečo. Čeprav študije, kot so tiste, ki so jih izvedli Kahneman, Deaton in Killingsworth, kažejo povezavo med bogastvom in srečo, ne ugotavljajo vzročne zveze – in njihovi kratkoročni, retrospektivna narava njihovih študij pa omejujejo uporabnost spoznanj," pravi in nadaljuje.
"Harvardska študija o razvoju odraslih po drugi strani ponuja bolj prepričljiv zaključek. Več kot 80 let prospektivnih raziskav je pokazalo, da je sreča zakoreninjena v medosebnih povezavah. In ko sledite svojemu namenu, seveda vzpostavite te povezave. Ustvarjate namreč ciljno usmerjene skupnosti, ki so lahko pravi ključ do srečnega življenja."
Še njegov sklep.
"Ne ženite se za denarjem, da bi bili srečni. Sledite svojemu namenu in gradite povezanost – sreča in zadovoljstvo bosta temu sledila."
Povzeto po Psychology Today.
