Robert Mlakar, zakonski in družinski terapevt ter vodja skupine za moške, v zapisu pojasnjuje, zakaj se v odnosih lahko sprožajo preživetveni mehanizmi.
V svoji terapevtski praksi pogosto srečujem ljudi, ki si želijo ljubezni, a jih ta hkrati neizmerno plaši. Povedo nekaj takega: "Rad bi bil blizu, a ko se nekdo zares naveže name, otrpnem", ali pa "takoj ko začutim, da bi me partner lahko zapustil, me zagrabi takšna panika, kot da gre za življenje ali smrt". In res gre, vsaj naši možgani to tako doživljajo.
Telo ne pozna razlike med zlomljeno nogo in zlomljenim srcem. Dolgo smo mislili, da je čustvena bolečina nekaj, kar se zgodi "samo v naši glavi" in da je resnična samo fizična bolečina. Danes vemo, da je bilo to zmotno prepričanje.
Nevroznanost dokazuje, da ko doživimo zavrnitev ali izgubo ljubljene osebe, se v naših možganih aktivirajo popolnoma isti centri za bolečino, kot če bi si zlomili nogo ali se opekli z vročo vodo. Za naše vgrajene preživetvene mehanizme je socialna bolečina, ki nastane zaradi prekinitve povezanosti, enako ogrožajoča, pa tudi boleča, kot fizična nevarnost ali fizična bolečina.
Zakaj? Ker je bil človek skozi evolucijo varen samo, če je bil v zavetju skupine – torej z njo povezan. Samo takrat je bil zaščiten pred nevarnimi plenilci. In prav ta mehanizem ima vgrajen že dojenček, ko išče stik z mamo in izkuša varnost le v primeru, da uspe dobiti pomirjujoč odziv.
Izolacija je pomenila smrt tako za pračloveka, kot za vsakega današnjega otroka, ki bi potencialno lahko izgubil povezanost s starši in ostal sam.
Ti vzorci se lahko zapišejo neverjetno zgodaj in globoko. Predstavljajte si dojenčka, ki joka, ker potrebuje bližino, tolažbo in varen objem. Njegov celoten sistem je nastavljen na iskanje stika. Če mama ali skrbnik na ta poziv ne odgovori (ali pa dojenčka celo napade) – morda zaradi lastnih travm, bolezni, poporodne depresije ali odsotnosti, se v dojenčkovih možganih pojavi huda stiska, ki ga prav fizično, telesno boli.
Namesto varne povezave, ki bi pomenila biološko pomiritev, dobi biološki šok. Ker dojenček ne more zbežati ali se boriti, njegovi možgani naredijo edino možno stvar za preživetje: sprožijo mehanizme za preživetje, iste mehanizme, kot če bi bili napadeni od nevarne živali.
Te zgodnje izkušnje, ko dojenček ni dobil stika, si ne bomo zapomnili kot zgodbo, ampak kot fizični zapis v možganskem deblu. To je tisti najstarejši del možganov, ki deluje hitreje od naših misli, rečemo mu tudi plazilski možgani.
In tukaj nastane težava v odraslosti. Ko takšna oseba odraste in se poskuša nekomu približati, njeni možgani prepoznajo bližino kot situacijo, ki je bila nekoč nevarna, možgan začne predvidevati da bo prišlo do hude bolečine, take ki so jo izkušali, ko so bili kot otroci zapuščeni v stiski ali pa morda celo napadeni s strani skrbnika, če so izražali potrebe po navezanosti.
Namesto da bi ob partnerjevem objemu začutili toplino, se vklopi preživetvena
agonija:
- Zamrznitev (Freeze): Človek postane čustveno nedostopen, »otrpne« in se
mu v sramu ustavijo besede ali pa govor postane zmeden in se sporazumeva nejasno… - Disociacija: Občutek, da "niso čisto v prostoru in času" morda so nekje v glavi ali kot da bi gledali film svojega življenja od daleč. To je naravna anestezija možganov, ki zaradi izkušenj avtomatsko pričakujejo, da zdaj sledi neznosna bolečina.
- Beg ali boj: Nenaden izbruh jeze ali pa močna želja, da bi zapustili odnos, še preden bi bili oni zapuščeni, kot so nekoč že bili in možgani tega nočejo
ponovno izkušati.
Najpomembnejše sporočilo, ki ga želim predati, je to: če se v odnosih soočate s temi težkimi občutki, niste "pokvarjeni". Vaše telo in vaši možgani se le odzivajo na stare zapise, ki pravijo, da je bližina nevarna. Vaše zamrzovanje, boj, beg, disociacija… je bilo nekoč vaš edini ščit. Hkrati pa smo narejeni tako, da so naši možgani izmojstreni v tem, da se bolečini izogibajo. In če je bolela ljubezen, se danes ljubezni izogibajo ravno zato, da vas ne bi izpostavljali bolečini.
Dobra novica je, da se ti globoki zapisi v možganskem deblu lahko preoblikujejo.
Poznamo terapevtske metode, ki ne nagovarjajo le našega razuma, ampak se spustijo globoko do tistih točk v možganih, kjer se bolečina dejansko začne, kjer se začne prožiti preživetveni alarm in tam lahko svoje možgane ponovno naučimo, da je danes varno ljubiti. Seveda je predpogoj, da ko možgani spustijo obrambni odziv, je na drugi strani nagrada v obliki varnega odnosa in varne povezanosti z drugim človekom.
Zato vedno znova raziskave kažejo, da je najmočnejši napovedovalec uspeha v psihoterapiji varen odnos s psihoterapevtom.
Zlom povezave s sočlovekom (virom ljubezni) torej boli prav tako kot boli zlomljena noga. A kot se noga zaceli, če ji namenimo potreben počitek in nato postopno razgibavanje, se lahko v varnem odnosu zaceli tudi zlom povezanosti.
Robert Mlakar, Zakonski in družinski terapevt, vodja skupine za moške
psihoterapijamlakar.org
skupinazamoske.si
