Moški, travma in notranji boj: zakaj skupinska terapija zdravi tisto, česar posameznik ne zmore sam?
V terapevtskem delu z moškimi se znova in znova srečujem z isto zmoto: da so moški manj čustveni, manj empatični, bolj racionalni ali manj prizadeti. V resnici pa veliko moških, ki pridejo v terapijo – še posebej v skupinsko – nosi v sebi dolgo zgodovino kompleksne travme. Travme, ki ni nastala zaradi enega samega dogodka, temveč zaradi dolgotrajne izpostavljenosti zanemarjanju, fizičnemu in spolnemu nasilju, sramotenju in poniževanju ali globokemu čustvenemu zanemarjanju.
Najbolj boleče pri tem je, da so bili storilci teh dejanj najpogosteje prav mame in očetje, sorodniki ter drugi odrasli, ki so jim bili kot otrokom zaupani v skrb in varstvo.
Kompleksna posttravmatska stresna motnja pri moških pogosto ne izgleda tako, kot si jo običajno predstavljamo. Redko pridejo z jasnimi spomini ali solzami. Pridejo z jezo, z zasvojenostjo, z otopelostjo, z notranjim pritiskom, s telesnimi simptomi ali z občutkom, da so pokvarjeni. In zelo pogosto pridejo z globokim, neizrečenim sramom.
Travma pri moških: ko preživetje postane osebnost
Eden ključnih uvidov sodobne travmatske psihoterapije je, da travma ni le nekaj, kar se nam je zgodilo, temveč nekaj, kar se je moralo v nas organizirati, da smo lahko preživeli. Pri moških to pogosto pomeni razvoj notranjih delov osebnosti, ki so prevzeli nadzor: del, ki mora biti močan; del, ki ne čuti; nasilni del; del, ki pobegne v delo, alkohol, pornografijo, prevare ali odnose brez bližine.
Po drugi strani se lahko razvijejo tudi deli, ki ne zmorejo postavljati mej, ki ugajajo ob pritisku okolice, gredo v samo-sovraštvo in pogosto razmišljajo ali celo načrtujejo samomor.
Opomba: ko pišem o delih, ne mislim na multiplo osebnostno motnjo, temveč na notranje dele, ki jih lahko v sebi prepozna vsak izmed nas. Pri travmatiziranih ljudeh so ti deli – te notranje motivacije – potisnjeni v skrajne vloge. Avtor teorije notranjega družinskega sistema (IFS), ki govori o delih, je Richard Schwartz.
Te dele razumem kot inteligenten odziv živčnega sistema na dolgotrajno izpostavljenost nevarnosti in storilcem. Težava nastane, ko ti deli še desetletja kasneje vodijo življenje, čeprav nevarnosti ni več. Moški so pogosto odraščali v okoljih, kjer ni bilo prostora za izražanje čustev, želja in potreb, zato so se morali naučiti preživeti brez regulacije v odnosu. Cena tega je notranja razcepljenost: navzven funkcionalnost, navznoter kaos.
Zakaj individualna terapija pogosto ni dovolj
Individualna terapija je pomembna, vendar ima pri moških s kompleksno travmo svoje omejitve. Moški so bili ranjeni v odnosih – in zdravijo se v odnosih. Skupina omogoči tisto, česar individualna terapija pogosto ne zmore: živ, koregulativni socialni prostor, v katerem se telo lahko nauči, da bližina ni nevarna.
V skupini moški vidi, da ni edini, kateremu se je to zgodilo. Sram zato postopoma izgublja svojo moč, telo začne zaznavati varnost v prisotnosti drugih, notranji deli pa se lahko umirijo. Skupina deluje kot »zunanji živčni sistem«, ki počasi nadomešča tisto, česar v otroštvu ni bilo.
Agresivnost – signal, ne problem
Pri moških je agresija – usmerjena navzven ali navznoter kot samouničevalnost – pogosto prva plast, ki pride na površje. Za neposredne odnose v družini je lahko zelo rušilna, a v terapevtskem prostoru jo razumemo kot obrambo pred nevarnostjo. Gre za zamrznjeno energijo preživetvenega odziva boja, ki nikoli ni smela biti izražena kot zdrava jeza.
V skupini je ključno, da jeza ni sramočena, hkrati pa je jasno omejena. Moški potrebujejo izkušnjo, da lahko čutijo moč, ne da bi z njo uničili odnos. Ko je jeza prepoznana kot zaščitni del, se pogosto spontano umiri. Pod njo pa se začne kazati nekaj veliko bolj ranljivega: sram, žalost, strah in hrepenenje.
Sram – tihi dirigent moškega notranjega sveta
Če obstaja eno čustvo, ki najbolj oblikuje moško psihologijo pri kompleksni travmi, je to toksični sram. Ne sram zaradi dejanj, temveč sram, ker obstajam. Občutek, da je z mano nekaj narobe, da sem napaka.
V skupini se sram pogosto skriva za humorjem, cinizmom, intelektualizacijo ali napadalnostjo. Prav skupina pa omogoči korektivno izkušnjo: ko moški pove nekaj, česar se najbolj sramuje, in ni zavrnjen, se v telesu zgodi premik. To ni katarza, ampak gre za počasno reorganizacijo živčnega sistema.
Zakaj je počasnost ključna
Ena največjih napak pri delu s kompleksno travmo je hitenje. Moški so pogosto vajeni »reševati probleme«, zato želijo tudi v terapiji hitre rešitve. A kompleksna travma se ne zdravi z razumevanjem, temveč z novimi izkušnjami varnosti.
V odnosih se postopoma razvija toleranca za čutenje, bližino, tišino in nemoč. Ko je sistem dovolj varen, se spontano začnejo odpirati globlje plasti: žalost za izgubljenim otroštvom, za neizživetim življenjem, za odnosi, ki jih ni bilo ali pa so razpadli.
Cilj terapije ni, da moški postane nekdo drug...
Cilj terapije ni, da moški postanejo nekdo drug ali da bi se vsi deli osebnosti zlili v eno. Cilj je, da deli, ki so se morali boriti za preživetje, ne vodijo več življenja. Ustvari se filter – odrasli jaz ali self – ki dele usmerja, z njimi komunicira in edini stopa v odnos s svetom.
Integracija pomeni, da notranji boj popusti, da je več izbire in manj avtomatizma. Moški, ki je bolj integriran, ni šibkejši. Je bolj prisoten, bolje čuti meje, manj ga vodijo impulzi. In bolj sposoben je intimnosti – s seboj in z drugimi.
Moški s kompleksno travmo potrebujejo prostor, kjer njihova izkušnja dobi smisel. Skupinska terapija ni le metoda, temveč odnosni kontekst, v katerem se lahko prvič zgodi tisto, kar je bilo nekoč nemogoče: biti avtentičen, pristen in iskren – človek med ljudmi, brez oklepa.
Robert Mlakar, Zakonski in družinski terapevt stažist,
Vodja terapevtskega programa za moške,
