Terapevtka Alenka Lanz: "V partnerskih konfliktih se najpogosteje pojavita ti dve dinamiki."

Partnerski odnosi so naše zrcalo. Zaradi svoje globine in navezanosti na ljubljeno osebo v sebi nosijo posebno moč. Ta moč lahko transformira, preobraža in zdravi, ali po drugi strani poglobi naše stare rane, bolečine in strahove. Prav v partnerskem odnosu se najbolj izraža vprašanje: SI TU ZAME? In povratno: SEM JAZ TU ZATE?  

Kadar čutimo, da smo povezani z ljubljeno osebo, se v naši notranjosti naseli pomirjenost in varnost, naše misli so jasne, telo je sproščeno in toplo nam je pri srcu. 

Kadar čutimo, da nismo povsem v stiku z ljubljeno osebo, bomo na to opozorili. Opozarjamo na različne načine; vabimo in spodbujamo pogovor, dajemo ideje za prijetno preživljanje skupnega časa, pozornost izkazujemo z darili, poskušamo vzdušje razvedriti s šalami oz. počnemo vse tisto, kar je delovalo na začetku odnosa in kar nam je prinašalo pozitivne rezultate. Na zunaj se najbolj opazi naše vedenje, toda pod tem se skrivajo naše globlje čustvene potrebe. 

Najbolj osnovne potrebe se nanašajo na občutek varnosti, povezanosti, pripadnosti, cenjenosti, sprejetosti, spoštovanju in predvsem ljubezni. 

Kadar ostajajo te potrebe dlje časa nezadovoljene, pričnemo na to opozarjati še glasneje, bolj opazno, a tudi manj funkcionalno. 

S kritiko, sramotenjem, prelaganjem krivde na drugega, napadanjem, kričanjem, obsojanjem, tišino in umikanjem, zelo glasno sporočamo, da nam nekaj močno manjka. Tako naše potrebe po odnosu na nek način postanejo glasnejše in bolj vidne, a hkrati tudi bolj prekrite in izražene na načine, ki so pogosto destruktivni ter ne povrnejo nazaj varnosti in povezanosti. 

Ste že kdaj opazili, da se v prepirih pogosto pojavljata dve dinamiki, in sicer zasledovanje in umikanje? Poglejmo si ju. 

ZASLEDOVANJE 

Zdi se, kot da si eden od partnerjev bolj želi pogovora, saj nesporazumi v njem prebudijo tesnobo, ki jo težko prenaša. Prepiri so zanj ogrožujoči, saj si nadvse želi občutka povezanosti. Kadar povezanosti ne čuti, se njegove misli in občutki osredotočajo na partnerja in njegovo vedenje. Če bi se le to spremenilo, bi se počutil bolje.

S svojo pozornostjo je močno obrnjen k njemu zato, ker preko njega in njunega odnosa išče potrditev lastne vrednosti. Želi si ljubezni, potrditve in občutka pripadnosti, saj mu to vrača varnost v odnosu. Kadar čuti, da je povezanost s partnerjem ogrožena in se od njega počuti ločenega, ga močno preplavijo intenzivna čustva.

Želi se pogovoriti, ranljivo razkriva svoja čustva in potrebe, prosi in spodbuja. Kadar se ne počuti slišano, se njegova tesnoba poveča in na svoje potrebe prične opozarjati glasneje, pogosto tudi manj funkcionalno. Takrat se pritožuje, kritizira in obsoja, partnerju pripisuje krivdo za lastno slabo počutje, v prepiru pa ne popušča in ne odneha, saj želi problem rešiti takoj.

Svoje potrebe na koncu pogosto pretopi v jezno kričanje, zahteve ali obupan jok, saj so čustva tako močna, da jih ne zmore več uravnavati. Globoko v njem se prebuja občutek zapuščenosti in nepomembnosti, kar je pogosto njegova globoka rana. V dinamiki, ki se odvija med partnerjema pravimo, da je v poziciji zasledovanja, saj je njegova potreba po povezanosti večja kot pri partnerju.  

Stavki, ki so pogosti za partnerja v dinamiki zaseldovanja so:

"Nikoli nimaš časa zame, vse drugo ti je bolj pomembno. Počutim se zapostavljeno." 

"Ne slišiš me, ne vidiš me, ne želiš se pogovarjati z menoj. Jaz pa si želim bližine in odnosa."

"Ne morem priti do tebe, vedno se umikaš in me puščaš samo/samega."

"V ta odnos vlagam samo jaz, ne skrbiš zame in za moje potrebe. Imaš me samo zato, ker ti koristim"

"Do mene prideš samo, ko si želiš spolnosti, drugače ti ni mar zame."

UMIKANJE

Drugi se želi izogniti konfliktu, saj mu prepir v telesu povzroča nelagodje in ogroženost. Stres v njem prebuja potrebo po umiku. Konfliktu se želi izogniti tako, da se na začetku šali, želi preusmeriti pogovor, se brani, išče izgovore ali daje logične rešitve in nasvete. Občutek ima, da bi moral imeti dobre, pametne odgovore na vsa vprašanja. To mu pomaga prekrit globlji strah pred neuspehom, in tem, da karkoli naredi, nikoli ni dovolj dobro.

Včasih popušča in želi ustreči, vse v želji, da bi bil sprejet in cenjen tak, kot je. Dele svoje osebnosti pogosto skrije, prav tako kot skrije nekatera čustva, saj ne želi poslabšati situacije. Vse to počne v želji, da se konflikt ne bi stopnjeval, saj ga je strah intenzivnih čustev, ki se znotraj njega prebujajo.

Če je odraščal v okolju, kjer ni bilo čustvene povezanosti in bližine, s čustvi pa je ostal sam, se danes v tej situaciji slabo znajde. Svoja čustva prekriva toliko časa, dokler jih ne more več nadzorovati. Še posebej jeze, zato izbruhne in napade nazaj, nato pa se umakne v tišino. V tem umiku išče besede za to, kar se mu je zgodilo in sestavlja zgodbo.

Čeprav lahko na zunaj izgleda, kot da ni prizadet, je njegovo telo v stresu, kar se pogosto kaže preko povečanega srčnega utripa in pritiska. Iz svojega umika se težko vrne nazaj v odnos, saj je navajen svoje potrebe po povezanosti potlačiti. V notranjosti se počuti praznega, zavrnjenega in ne dovolj dobrega, kar je pogosto njegova največja rana. Pravimo, da je v poziciji umikanja. 

Stavki, pogosti za partnerja v dinamiki umikanja so:

"Sploh ne vem, kaj naj ti rečem. Samo napadaš in kritiziraš me."

"Ne razumem, kaj je narobe in zakaj se tako razburjaš."

"Karkoli naredim, ni nikoli dovolj dobro zate."

"V tem prepiru ne morem nikoli zmagati, vedno imaš odgovor na vse."

"Moji občutki ti niso pomembni."

"Samo jaz dajem pobudo za spolnost, ni ti mar zame."

Če razumemo njune besede kot sporočila, ki razkrivajo globlja čustva in potrebe, lahko v njih najdemo globlji smisel. Če njuna vedenja vidimo kot obupan poskus povrnitve stika, v njih prav tako najdemo smisel. 

Za hip se ustavimo še pri njuni dinamiki.

Razmišljajmo o njej kot o vzorcu ZUNAJ - ZNOTRAJ -  ZUNAJ.

Zunaj opisuje sprožilec, ki v človekovi notranjosti prebudi določena čustva, na katere se nato odzove z vedenjem, ki je vidno na zunaj in navadno deluje kot sprožilec za drugega partnerja. Nanj se slednji odzove in tako njuna dinamika vodi v nadaljevanje konflikta. 

Poglejmo si na primeru:

"Ko rečeš, da ponovno kompliciram (sprožilec), se počutim neslišno, kot da ti nisem pomembna (čustva), zato postanem do tebe jezna in kritična (vedenje).

Ko postanem do tebe jezna in kritična (vedenje kot sprožilec), ti znotraj sebe čutiš bolečino in strah, da nisi dovolj dober zame (čustva), zato se umakneš v drugo sobo (vedenje).

Ko se umakneš v drugo sobo (vedenje kot sprožilec), se počutim zapuščeno in še bolj tesnobno (čustva), zato pridem za tabo in vpijem nate (vedenje). Ko pridem za tabo in vpijem nate (vedenje kot sprožilec), se ti počutiš ujeto in nemočno (čustva), zato še ti povzdigneš glas name (vedenje)."

Pomembno je: poznati sprožilce, priti v stik s svojimi čustvi in prevzeti odgovornost za svoje vedenje. 

S tem oba prepoznavata svoj negativni cikel in kako oba vplivata drug na drugega. Njuna dinamika je tista, ki ju lahko z veliko močjo vleče v konflikt, zato jo je dobro prepoznati, ustaviti in spremeniti njeno smer.

Ko to naredita na način, ki je ranljiv in sprejemajoč, se v njun odnos vrača občutek varnosti in ljubezni. Ko lahko o tem spregovorita v varnem, umirjenem okolju, se jima prebudi občutek, da sta ekipa, ki deluje skupaj, in da si oba prizadevata za isti cilj: živeti bolj mirno, povezano in ljubeče. 

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka

Parmova ulica 14, Ljubljana, 031 272 787, www.alenkalanz.si