Se vam je že kdaj zgodilo, da ste mesece odštevali dni do morja, potem pa ste tretji dan sedeli na terasi apartmaja, poslušali škržate in v sebi čutili samo neznansko težo?
Okrog vas vse tisto, kar naj bi prineslo srečo: plaža, sonce, družina, ki jo imate radi, vi pa se zalotite, da stiskate čeljust in komaj dihate. V glavi pa tisti tihi, krivdni glas: Pa saj imamo vse. Zakaj nisem srečna? Zakaj se ne morem preprosto sprostiti?
Kot terapevtka poslušam te zgodbe vsako jesen. Pari prihajajo z občutkom, da je z njimi nekaj narobe, ker so se na dopustu skregali zaradi banalne malenkosti. Zaradi pozabljene plastenke vode, premalo napihnjene blazine ali zato, ker je nekdo predolgo spal.
Ko si človek obleče kopalke in odloži službeno torbo, namreč pogosto ugotovi, da je s seboj v prtljažniku prinesel natanko tisto, pred čimer je hotel pobegniti. Sebe. In svoj odnos, takšen kot je v resnici, brez vsakodnevnih filtrov.
Med letom nas rešuje logistika. Služba, šola, razvozi na treninge, kuhanje kosil, plačevanje položnic. Delujemo kot dobro naoljen stroj, kot podjetje, ki uspešno krmari skozi vsakdan. Če nas kaj moti, imamo odličen izgovor: "Zdaj nimam časa, se bova pogovorila med vikendom." Ali pa pač zaspimo od utrujenosti pred televizijo. Razdalja med partnerjema postane nekaj normalnega, nekaj, kar opravičujemo s tempom življenja.
Potem pa pride dopust. Urnik izgine, telefonov naj ne bi bilo, zunanjih distrakcij je vedno manj. In naenkrat se človek znajde ujet v enem prostoru, z vsem tistim, kar se je mesece pometalo pod preprogo z mislijo: saj bo na morju boljše.
Pa ni boljše. Ker se na morju prostor ne razširi, ampak se zoži.
Predstavljajte si klasičen večer, ki ga pozna toliko parov. Otroci končno zaspijo v tistem prevročem apartmaju, vidva pa se usedeta na balkon. Zunaj je idilična poletna noč, a namesto olajšanja je med vama težka, gosta tišina. Ko eden ponudi kozarec pijače, drugi namesto "hvala" odreagira z ostrino ali pa se preprosto umakne v telefon. V tistem trenutku se ne bije bitka zaradi utrujenosti od poti, bije se bitka zaradi osamljenosti v dvoje.
Mnoge ženske, ki v družini pogosto nosijo nevidno breme organizacije, na dopustu podzavestno pričakujejo, da bo zdaj nekdo čarobno poskrbel zanje. Moški po drugi strani pogosto hrepenijo le po miru in občutku, da jim končno ni treba ničesar. Ko se ti dve različni pričakovanji srečata na dveh kvadratnih metrih balkona, poči.
Šele ko se olupijo tisti prvi sloji očitkov, kdo je kupil napačen kruh in kdo ni pospravil brisač, se lahko pride do bistva. Do tistega tihega, ranljivega priznanja: "Tako zelo sem utrujena od tega, da moram misliti na vse" in "Tako zelo me je strah, da me sploh ne opaziš več".
Prepiri o vodi, parkiranju in restavracijah nikoli niso zares prepiri o teh stvareh. To so klici na pomoč dveh ljudi, ki sta izgubila stik. Dopust teh težav ne ustvari na novo, samo ugasne radio v ozadju, da postanejo notranji kriki glasnejši.
Zato ne iščite popolnejših destinacij ali boljših hotelov, ko začutite to napetost. Kar v resnici potrebujemo, je pogum, da ostanemo v prostoru, ko postane težko. Da takrat, ko bi najraje zaloputnili z vrati, raje upočasnimo ritem in poskusimo ubesediti tisto resnično stisko pod jezo.
Najboljši dopusti niso tisti, s katerih prinesemo najlepše fotografije za družbena omrežja. Najboljši so tisti, na katerih se med peskom na tleh in vonjem po kremi za sončenje spet zares srečamo. Tisti, ki so morda težki, a so globoko resnični. Ker nas spomnijo, da je bližina včasih naporna, a je hkrati edino varno zavetje, ki ga imamo.
Napisala: Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka, specializantka čustveno usmerjene partnerske terapije (EFCT)
