Zakonska in družinska terapevtka: "Vse več moških predlaga partnersko terapijo."

V zadnjem času me je kontaktiralo kar nekaj moških s pobudo za partnersko terapijo: »Vidim, da med nama nekaj ne gre. Ne vem, kako naprej, ampak tako kot je, ni v redu.«

Opazim njihovo močna željo, da bi se s svojo partnerko ponovno srečali v bližini. Ti stavki običajno niso izrečeni zlahka in pogosto pridejo po dolgih letih tišine, zadrževanja ali občutka, da morajo vse nositi sami.

Pogosto je na moške v že v njihovem otroštvu, mladosti naloženo, da morajo biti močni, zbrani, racionalni, da je njihova naloga, da zdržijo, da nekako preživijo težke trenutke in gredo naprej. 

Kaj to pomeni za partnerske odnose?

Za mnoge pare pride trenutek, ko se eden od partnerjev ustavi in reče:
»Pogrešam te.«

»Ne najdem več poti do tebe.«

»Rad bi, da nama uspe, pa ne vem več kako.«

Takrat se začne iskanje poti nazaj v povezovalno partnerstvo. Ko pari pridejo na terapijo, pogosto najprej iščejo odgovore na vprašanje, kako spremeniti partnerja. Vendar prava usmeritev je najprej poiskati stik s sabo, s svojimi željami, potrebami, strahovi in s svojo avtonomijo. Pri tem je ključno, da jih nekdo sliši, podpre in razume.

Postopoma začnejo raziskovati tudi nekaj, kar jim je bilo morda dolgo tuje; kako poslušati partnerja na način, ki ni obramben. Kako ostati v stiku tudi takrat, ko postane pogovor težak. Kako povedati:

»To me boli.«

»Tukaj se počutim izgubljenega.«

»Potrebujem te.«

V čustveno osredotočeni terapiji pogosto rečemo, da za konfliktnimi pogovori skoraj vedno stoji globlja potreba po povezanosti. Pod jezo se pogosto skriva strah. Pod umikom žalost. Pod tišino pa hrepenenje po bližini.

Ko se partnerja začneta srečevati na tej ravni, se odnos počasi začne mehčati. Obrambe postanejo manj potrebne. Pogovori postanejo bolj iskreni. Bližina, ki je bila morda dolgo izgubljena, začne ponovno dobivati prostor.

Iskreno sem vesela za vsakega moškega, ki se odloči stopiti na to pot in tudi za njihove partnerke. Ne zato, ker je terapija čudežna rešitev, ampak zato, ker pomeni pomemben premik: pripravljenost pogledati vase in v odnos z več poguma.

Dolga leta je veljalo, da morajo moški svoje dvome, ranljivost ali bolečino preprosto potisniti na stran in iti naprej. Danes pa se vse več moških odloča, da bodo iskali bližino, resnico o sebi in bolj pristen odnos.

Včasih se pot začne s knjigo, s pogovorom, z moško skupino ali s terapijo. Včasih pa s stavkom, ki ga izrečemo prvič po dolgem času: »Ne želim več živeti v tej razdalji s teboj. Rad bi se spet počutil blizu.«

Ko človek začne iskati podporo zunaj sveta osamljene bolečine, se pogosto začne odpirati drugačen svet, svet, kjer ni treba vsega nositi sam. Odnos pa počasi postane bolj topel in povezan, predvsem pa pride do notranje pomiritve.

In morda je prav to eden najlepših trenutkov v terapiji, ko partnerja po dolgem času sedita drug ob drugem in eden od njiju reče: »Zdaj te spet čutim.« Takrat vemo, da se je premaknilo nekaj pomembnega. 

Napisala: Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka, specializantka čustveno usmerjene terapije za pare (EFCT)