Zakonska in družinska terapevtka Saša Golob tokrat o tem, da prepiri niso dokaz razhajanja, temveč klic po tem, da bi bili končno slišani.
V vsakem odnosu nastopijo trenutki, ko si dva človeka želita predvsem biti slišana, razumljena in sprejeta. Pa vendar se prav v teh trenutkih pogosto najbolj zgrešita. Kot da bi sedela vsak na svojem bregu, med njima pa bi se iz dneva v dan poglabljala reka nerazrešene bolečine.
Ko si močno želim bližine, me nekaj ustavi
Mnogi pari opisujejo občutek, da si resnično želijo biti bližje, pa tega enostavno ne zmorejo. V človeku lahko živi ogromno želje po ljubezni, hkrati pa stare rane, navade preživetja in nezavedni strahovi pred ranljivostjo. In tako nastane bolečina, ki je glasna, a se ne zna izraziti drugače kot v kritiki, umiku, tišini ali vedno enakem prepiru.
- Preberite si še: Ženske s to lastnostjo ne ostanejo le poročene – v zakonu so tudi srečnejše, pravi psihologinja
Težka tišina neizgovorjenih zamer
Zamere se začnejo tam, kjer nekaj boli, pa ostane neizrečeno. Ko eden od partnerjev že desetič razlaga, zakaj ga neka drobna stvar prizadene, drugi pa se počuti napadenega ali presojanega, sčasoma pride trenutek, ko človek obupa. Neha razlagati in se umakne v tišino, kjer pa se poraja občutek neslišanosti in osamljenosti v odnosu.
Prepir ni problem, bolečina pod njim je
Od zunaj se prepiri zdijo kot pritoževanje o vsakdanjih malenkostih, kdo je pozabil pospravit, kdo ni poslušal, kdo je rekel nekaj v napačnem tonu. A prepir nikoli ni zares o tem.
V resnici je prepir pogosto klic na pomoč:
- "Prosim, sliši me."
- "Povej mi, da sem ti pomemben."
- "Ne zapuščaj me v tem."
Ko ta klic ni slišan, vzorec postane začaran krog.
Terapevtski prostor lahko ustvari nekaj, česar doma zmanjka
Ko par pride v terapevtski prostor, oba končno dobita prostor, da ju nekdo sliši brez obrambe, sodbe in pritiska. Terapevt pomaga upočasniti dogajanje, tisti avtomatični ples, kjer eden napada, drugi se umika ali obratno in pod njim odkriti občutke, hrepenenja, strahove... To so trenutki, ko se partnerja ne sprašujeta več, kdo ima prav, ampak:
’Kako sva oba prišla do tega, da naju boli?’
In ko to vidita, se dinamika lahko začne mehčati.
Ni krivca, sta le dva človeka, ki nosita svoje zgodbe.
Ko partnerja spoznata, da nista nasprotnika, temveč dve zgodbi, dve srci, dva svetova, ki si želita biti povezana, se začne odnos celiti. Jezik med njima postane mehkejši. Izjava ‘ti nikoli’ se spremeni v ‘tako me je strah, da sem sam v tem’.
Partner, ki se je prej branil, prvič sliši, da stoji nasproti bolečini in ne kritiki. In tam nastane stik, ki ga prej nista mogla najti. To, kar v partnerski terapiji počnemo, bi lahko opisali zelo preprosto:
pomagamo partnerjema najti pot drug do drugega, ko ju bolečina ločuje.
Napisala: Saša Golob, zakonska in družinska terapevtka, specializantka čustveno usmerjene terapije za pare (EFCT)
