Terapevtka: "Terapevtski proces je varen način zdravljenja hudih travmatičnih spominov"

20. 1. 2023
Deli
Terapevtka: "Terapevtski proces je varen način zdravljenja hudih travmatičnih spominov" (foto: shutterstock)
shutterstock

Preberite si zapis zakonske in družinske terapevtke Maše M. Bahor, ki pravi: "Ne glede na to, kako težki spomini vežejo osebo, vedno je upanje in možnost razrešitve."

Zdravljenje travme je mogoče

Osnovni cilj terapevta je, da pomaga človeku zložiti implicitni in eksplicitni spomin v kompleksno zaporedje dogodkov, ki so se dogajali v njegovem travmatičnem doživljanju.

Implicitni spomin je nezavedni, telesni in deluje že od vsega začetka našega življenja. Eksplicitni pa je zavestni, zanj se moramo določeno stvar naučiti in truditi, da ostane v našem zavedanju.

Panični napadi so “flashbacki” teh nezavednih spominov, ki jih je oseba potlačila, saj so bili preboleči za psiho. Vse dokler niso v varnem in sočutnem prostoru naslovljeni, predelani in obvladljivi, vse do takrat bo telo tega posameznika ob določenih dražljajih sprožilo alarm - v obliki napade panike in podobno.

Pri tem je bistveno, da terapevt pomaga pri eliminaciji oz. odstranitvi simptomov, saj so ti povezani z avtonomnim živčnim sistemom. Gre za neobvladljive anksioznosti, “flashbacke”, hipervzburjenje. Šele nato gre naslavljat tudi emocionalne in kognitivne, možganske komponente travmatičnih spominov.

V poskusu priklica spomina na terapevtski obravnavi je možno in logično, da pride tudi do ponovnega hipervzburjenja in paničnih napadov. Zato mora biti terapevtski odnos zavarovan in varen, model, po katerem bo na novo funkcioniral klient tudi izven terapevtskega prostora. 

Kar je tudi ena od nalog terapevta, da spodbuja posameznika, da ustvarja nove, varne odnose. In ne, da ga veže nase ter ustvarja odvisen odnos. 

Terapevtski odnos je varen prostor, kjer se posameznik, ki je doživel travmo in trpi zaradi travmatskih spominov, vedno znova lahko nasloni in predela boleča občutja.

Terapevt deluje kot posameznikov alternativni oziroma nadomestni korteks in regulator afekta. Vse z namenom, da posamezniku pomaga razviti njegov lastni regulativni sistem, s katerim bo lahko varno živel naprej.

Terapevtski proces po modelu inovativne relacijske terapije je poglobljen in varen način zdravljenja odcepljenih, bolečih in hudih travmatičnih spominov, ki posameznike v sedanjem življenju lahko povsem preplavljajo in jim onemogočajo normalno funkcioniranje.

Tri faze zdravljenja travme:

Vsak faza ima svoje cilje, intervencije in veščine, ki so potrebne za učinkovito zdravljenje.

faza: redukcija simptomov in stabilizacija psihosomatskega stanja
faza: soočanje s travmatičnimi spomini
faza: osebnostna integracija in rehabilitacija

Ne gre za zaporedne faze, pač pa se v realni terapiji odvijajo spiralno. Kadar smo že v drugi fazi in nastane preplavljenost, se vrnemo nazaj v prvo fazo in tam ostanemo, dokler ni varno. Šele nato se zopet vrnemo nazaj v drugo fazo.

PRVA FAZA

Travma globoko zareže v posameznikovo psiho. Celoten avtonomni živčni sistem je podrt, polno je somatskih spominov, ki so nepovezani z originalno travmo. To pomeni, da so ti spomini neverbalni, čutimo jih v telesu, ve vemo pa, kam spadajo in iz kje v resnici izhajajo. 

Pomembno je, da terapevt ne prehiteva, ne pričakuje od posameznika, da se bo dogodkov hitro spomnil in jih povezal. Za to je potreben čas in senzitivnost. 

Potrebno zaznati travmatičen dogodek, ga umestiti v zaporedje, sestaviti celotno zgodbo in sčasoma pripenjati še dodatne zgodbe, ki se prebudijo v terapevtskem procesu.

Vsak poskus, ko želi terapevt narediti nekaj na svojo roko, kar ni v sozvočju s posameznikovo psihosomatsko strukturo, lahko povzroči ponovno retravmatizacijo.

Dokler posameznik ob terapevtu ne razvije osnovnega regulativnega modela občutij, do takrat ni možen prehod v drugo faze, kjer pride do konkretnega dela s travmatičnimi spomini.

Šele po tem je možen prehod v naslednjo fazo. 

DRUGA FAZA

V začetku druge faze je pomembno, da ne začnemo najprej s travmatičnimi spomini, pač pa, da začnemo delati najprej z vsemi fobijami, ki jih je oseba razvila z namenom, da bi se izognila ponovni travmi. Ko se ponovno lahko sooči npr. z zaprtimi ali odprtimi prostori in drugimi strahovi in se prepriča, da se mu ne bo zgodilo nič, šele takrat je čas, da se začnemo ukvarjati s travmatičnimi spomini.

Nato začne terapevt počasi odpirati in naslavljati dogodke, ki so se zgodili v zgodovini. Vedno počasi in s pozornostjo na somatske odzive, kot so razbijanje srca, plitvo dihanje, tresenje, zamrznitev, otopelost. 

Terapija je zelo poglobljen psiho somatski proces, v katerem vse čutita oba.

Počasi terapevt širi obzorje in pomaga osebi, da se vključuje v socialno življenje. Da se začne zanimati za stvari, ki jih ima rada, išče dejavnosti, v katerih se bo počutila bolje, predvsem pa, da začne bolje funkcionirati v vsakdanjem življenju in na delovnem mestu.

Vse to počasi vodi v tretjo fazo.

TRETJA FAZA

Predstavlja očiščenje spomina in sposobnost preseganja travmatičnih strahov ter vključevanje v polnosti v nove, zlasti intimne odnose. Poveča se zmožnost tolerance tako za negativne, kakor tudi za pozitivne afekte. Dolžina te faze je zelo različna. Odvisna je od posameznikove zmožnosti, da lahko razmejijo, kaj je sedanja realnost in kaj so travmatični spomini, ki se vsiljujejo v sedanjost. Ko je oseba zmožna te osebne integracije in, ko ima že veliko novih, pozitivnih doživetij, takrat je mogoče trditi, da je pot ozdravljenja uspešna.

Pomemben vidik ali sposobnost, ki jo tudi v terapevtskem procesu učimo, je dojemanje telesa kot vira najbolj zdravilnih informacij. Telo vedno govori resnico in kliče na pomoč. Kadar mu oseba lahko prisluhne, lahko odlično sodelujeta. 

Ne glede na to, kako težki spomini vežejo osebo, vedno je upanje in možnost razrešitve.

Maša M. Bahor,

mag. zakonskih in družinskih študij,

zakonska in družinska terapevtka

masambahor.com

Novo na Metroplay: "Svojo otroško igro dajem na papir." | Hana Stupica in Urška Križnik Zupan