Dr. Russell Kennedy, zdravnik in klinični nevroznanstvenik, ki se specializira za zdravljenje anksioznosti, je na svojem Instagram profilu delil zanimivo izkušnjo s svojo klientko.
Nekega dne mu je rekla: "Nekaj je narobe z mano. Nočem biti tesnobna, ampak ravno takrat, ko gredo stvari na bolje, se moja tesnoba poslabša. Ali ne bi moralo biti ravno obratno?"
Tako ji je odgovoril:
"Če ste odraščali v kaosu, čustveni nepredvidljivosti in nedoslednosti, ste se naučili, da morate biti ves čas v stanju pripravljenosti, saj nikoli niste vedeli, kdaj in s katere strani bo prišla nevarnost.
Vaš otroški živčni sistem se je naučil preživeti tako, da je ves čas ostajal v stanju visoke pripravljenosti. Nevarnost namreč nikoli ni bila napovedana vnaprej.
Ko odrastete in življenje postane mirnejše ter stabilnejše, lahko vaše telo mir zazna kot nekaj tujega. Kot nekaj sumljivega.
Vaš razum morda pravi: "Vse je v redu." Toda telo odgovarja: "Tukaj smo že bili. In običajno se nekaj hudega zgodi ravno takrat, ko se vse umiri."
Tako lahko mir postane alarm oziroma grožnja. Vaš sistem se ne odziva na sedanjost, temveč na vzorec iz preteklosti. Možgani ves čas iščejo vzorce, da bi se počutili varne. Ne želijo vas prizadeti, temveč vas poskušajo pripraviti na nevarnost tudi takrat, ko v resnici ni ničesar, na kar bi se morali pripravljati.
Sčasoma se tako naučite nezaupanja v varnost in mir. To se torej ne dogaja zato, ker bi bilo z vami nekaj narobe, temveč zato, ker v otroštvu morda niste imeli izkušnje stabilne varnosti.
Takšen vzorec je treba postopoma spreminjati na ravni telesa, da se lahko vaš živčni sistem nauči, da mir ne pomeni nevarnosti. To se dogaja s ponavljajočimi se izkušnjami varnosti in ponovnim povezovanjem s telesom. Ne gre toliko za kognitivno delo kot za ponovno vzpostavljanje povezave med umom in telesom – za to, da svoje telo postopoma naučite novih povezav in mu pokažete, da je mir lahko varen."
Vir:
View this post on Instagram
