Izjave, kot so "ti me ne spoštuješ" ali "ne daješ mi dovolj pozornosti, ljubezni, seksa, svobode", so pogosto le odmevi naših primarnih izkušenj pomanjkanja ustrezne pozornosti in prisotnosti naših staršev, pravi psihoterapevt Tomislav Senečić.
V takih primerih nezavedno pričakujemo od partnerja, da nam nudi obliko ljubezni, za katero smo bili v otroštvu prikrajšani. Situacija postane še bolj zapletena, ko se navežemo na partnerje, ki imajo podobne lastnosti kot naši starši.
To se zgodi zato, ker nezavedno iščemo drugačno izkušnjo, dovršitev in popravek, vendar to počnemo skozi edini model ljubezni, ki ga poznamo. S tem se znova izpostavljamo čustvenim ranam, saj naši možgani prepoznavajo in nas kot magnet privlačijo osebe, ki nas spominjajo na naše starše.
Preberite tudi:
Primeri te dinamike so številni. Če je bil oče nasilnež, lahko sedanji partner kaže podobne lastnosti. Če je bila mati čustveno hladna in distancirana, pogosto izberemo partnerko s podobnimi lastnostmi. Če je bil eden od staršev v vlogi "žrtve", se morda znajdemo v odnosu, kjer čutimo potrebo po reševanju drugega.
Ti vzorci jasno odražajo našo preteklost in nedokončane dele našega sebstva. Prav zaradi tega je dinamika odnosov izjemno dragocena za naš osebni razvoj. Kaže nam, kje lahko rastemo in prevzamemo vlogo odrasle osebe. Vendar – če se ne soočimo s temi nezavednimi mehanizmi, tvegamo, da ostanemo ujeti v lastni preteklosti vse življenje, kar je zagotovo ena največjih človeških tragedij.
Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa oktober/november 2024; v prodaji od 4. oktobra
