Tako je o fenomenu modrih otrok pred 100 leti govoril Sandor Ferenczi

Tako je o nenavadni sposobnosti človeka, da na nekaj, kar ga zlomi, odgovori tako, da v sebi razvije nekaj novega, razmišljal slavni pakistansko-angleški pisatelj Hanif Kureishi januarja 2023, nekaj tednov po nesreči, zaradi katere je ostal hrom, v svoji zadnji knjigi Sesutje. Ob tem se je navezal na madžarskega psihoanalitika Sándorja Ferenczija in njegovega 'modrega otroka'.

Več o izjemni knjigi Hanifa Kureishija si lahko preberete tukaj, nas pa bo na tem mestu zanimalo, kaj je imel o 'modrem otroku' povedati Ferenczi.

Del otroka prehitro odraste

Ferenczi je že pred stoletjem opazoval otroke, ki jih nesrečne okoliščine niso naredile samo ranljive, ampak tudi nenavadno odrasle. Govoril je o 'travmatični progresiji', o sunkovitem razvoju, ki ga sproži nevarnost.

To je videti tako, da travmatizirani otrok nenadoma razvije sposobnosti, ki bi morale dozoreti veliko pozneje. Toda Ferenczijeva misel ni tolažilna različica reka, da nas 'tisto, kar nas ne ubije, naredi močnejše'. Prav nasprotno. Je opozorilo, da je otrok odrastel hitreje zato, ker si ni mogel več privoščiti, da bi bil otrok.

Ferenczi je fenomen 'modrih otrok' opazoval predvsem pri otrocih, ki so živeli ob nepredvidljivih, nasilnih ali čustveno nestabilnih odraslih in so se zato morali naučiti 'brati prostor'. Ti otroci so postali hiperpozorni na mimiko obraza, glasu, korakov po hodniku, celo način, kako nekdo odloži kozarec ali zapre vrata.

Je danes varno govoriti? Je mama žalostna? Je oče jezen? Kaj moram reči? Kako naj ga pomirim? Kaj lahko storim, da se ne bo zgodilo nekaj slabega?

Ferenczi je zapisal, da lahko strah pred neobvladanim odraslim otroka praktično spremeni v njegovega psihiatra. Da bi preživel, postane poznavalec drugih ljudi.

Od zunaj je tak otrok lahko videti kot čudež zrelosti. Razume stvari, ki jih vrstniki ne. Zna poslušati, tolažiti, predvidevati, skrbeti za mlajše, včasih celo za lastne starše. Odrasli pravijo, da je 'zrel za svoja leta'. Da je 'stara duša'.

A medtem ko to v ljudeh praviloma vzbudi čudenje in občudovanje, se je Ferenczi že pred stoletjem začel spraševati naslednje: "Zakaj je moral postati tako moder?"

Prezgodnja zrelost namreč ni isto kot dozoreti po naravni poti. Ferenczi je ta fenomen primerjal s sadežem, ki ga poškoduje ptica ali žuželka in zaradi poškodbe začne na tistem mestu prezgodaj zoreti. Nekaj podobnega se namreč zgodi tudi v osebnosti otroka. Po poškodbi, ki jih otroški psihi zadane travma, namreč ne dozori nujno celotna osebnost, temveč le njen del - opazovalec, mislec, skrbnik -, medtem ko neki drugi del ostane tam, kjer je bil: prestrašen, odvisen, potreben varnosti in nežnosti.

In tu se razkrije ena najpretresljivejših Ferenczijevih zamisli. Če zunaj ni odraslega, ki bi otroka zaščitil, mora otrok nekaj podobnega odraslemu ustvariti v sebi. Ta del mu poslej neprestano govori: "Nihče ne bo prišel, da bi ti pomagal. Bom jaz poskrbel za naju. Ne čuti zdaj. Opazuj. Razmišljaj. Preživi." 

Orpha - notranji angel varuh

Ta prehitro odrasli del je lahko osupljivo sposoben. V svojem Kliničnem dnevniku je Ferenczi pri najhujših oblikah travme razmišljal celo o nekakšni notranji organizirajoči sili, ki jo je imenoval Orpha. Ko zunanja zaščita odpove, se v človeku prebudi nekaj, kar prevzame stražo: omrtviči neznosno bolečino, opazuje od daleč, ureja kaos, ohranja življenje. Nekakšen notranji varuh, rojen iz dejstva, da zunanjega varuha ni bilo.

Morda je prav zato 'stara duša' tako lepa in obenem žalostna podoba. Kot da bi moral otrok v sebi prezgodaj ustvariti starejšo različico sebe.

To pojasnjuje tudi nenavadno protislovje, ki lahko takega človeka spremlja v odraslost. Pri desetih je bil nenavadno samostojen, pri petnajstih je razumel ljudi bolje kot marsikateri odrasli, pri štiridesetih pa ga lahko zapuščenost ali zavrnitev pahne v skoraj otroško stisko. V tem ni nujno protislovja. En del njega je moral pri desetih postati štiridesetleten; neki drugi del je zato tudi pri štiridesetih še vedno star deset let.

Tak človek je lahko izredno dober v razumevanju drugih in presenetljivo negotov glede samega sebe. Takoj začuti, kdo v prostoru je žalosten, jezen ali prizadet, toda na preprosto vprašanje "Kaj pa ti želiš?" včasih nima odgovora. Zna skrbeti za druge, težko pa dovoli, da bi drugi skrbeli zanj.

Nekoč je bila pozornost, usmerjena v druge, namreč način preživetja: pomembneje je bilo vedeti, kaj čuti oče, kaj potrebuje mama in kaj bo preprečilo naslednji izbruh, kakor vedeti, kaj čuti sam.

Ko obrambna postane sposobnost

In tu se lahko vrnemo h Kureishiju.

Ko pravi, da sta ga rasizem in neprijetnost šolskih let tako ranila, da je začel ogromno brati in pisati, ne pravi nujno, da je bilo trpljenje zanj dobro. Nekaj, kar ga je ranilo, je v njem sprožilo način preživetja, ki je pozneje postal ustvarjalna moč.

Otrok, ki se v svetu ne počuti povsem varnega ali sprejetega, ga mora pozorneje opazovati.

Zakaj me gledajo tako? Kaj vidijo v meni? Kdo sem zanje? Kdo sem zase? Kaj ljudje govorijo in kaj v resnici mislijo?

Človek začne brati ljudi. Potem začne brati knjige. Nazadnje morda začne pisati.

Kar je bilo nekoč obramba, lahko postane sposobnost. Pri nekom izreden posluh za razpoloženje drugih, pri drugem humor, pri tretjem intelektualna radovednost. Pri bodočem pisatelju se lahko nuja po opazovanju, razumevanju in ubesedovanju sveta nekoč spremeni v literaturo.

Toda to še ne pomeni, da je travma dar. Dar je kvečjemu tisto, kar je človeku uspelo narediti iz nje.

Morda je zato Kureishijev stavek 'travma me je rešila in iz mene naredila pisatelja' tako paradoksen. Rešila ga ni rana sama. Reševalo ga je tisto, kar je njegova psiha ob rani začela početi: brati, opazovati, misliti, pisati, iz kaosa izdelovati pomen.

Ferenczijev 'modri otrok' namreč ni otrok, ki mu je bilo podarjeno več odraslosti kot drugim. Je otrok, ki je za svojo prezgodnjo odraslost moral plačati visoko ceno z delom brezskrbnega otroštva.

Zato se, kadar srečamo otroka, za katerega občudujoče pravimo, da je 'stara duša', ne gre toliko spraševati, od kod mu tolikšna modrost. Vprašati se gre, zakaj jo potrebuje tako zgodaj. Kje je bil odrasli, ki bi moral vedeti namesto njega, skrbeti namesto njega, bedeti namesto njega? In kje je v tem prezgodaj odraslem človeku ostal otrok, ki si želi le, da mu ne bi bilo treba ves čas razumeti vsega.