S kakšnimi izzivi se srečujemo v partnerstvih? Vse od zaljubljenosti pa do zrelega odnosa.
NAJVEČJI IZZIV PARTNERSTVA
Ko se zaljubimo, imamo idealno predstavo o svojem izbrancu, izbranki. Ob idealiziranju se nam zdi, da je najlepša, najnežnejša oseba, ki smo si jo že dolgo želeli. Ob njej se počutimo ljubljene, sprejete, saj dobimo odziv na tisto, kar izražamo. Počutimo se, kot bi bili eno z njo. Težko se nam je ločiti od nje in komaj čakamo, da jo spet vidimo. Srce nam hitro bije, ko nas pokliče, hrepenimo po njej in občutek je, da se je nikakor ne moremo nasititi. Sploh si ne moremo predstavljati, da bi lahko bili kadar koli jezni nanjo, da nam ne bi bil všeč ali da bi se lahko z njo sprli.
V času zaljubljenosti smo pravzaprav preveč povezani, lahko bi rekli, da se vedemo nevsakdanje, celo nerazpoznavno za nas same. Zdi se, da svojih odzivov in reakcij skorajda ne moremo nadzorovati. Partnerja takrat močno zaznavata čustva drug drugega, dovoljujeta, da vplivata drug na drugega, čustveno skrbita drug za drugega tako močno, da pozabita na svoja lastna čustva. Vse to je v času zaljubljenosti normalno.
ZALJUBLJENOST SE ZGODI Z NAMENOM
Zaljubljenost se zgodi z namenom, da partnerja res globoko poveže. Med njima se zgodijo zelo močna čustva. Lahko se zares vidita le nekajkrat, vendar se v kratkem času povežeta v močnih čustvih in postaneta nerazdružljivi. Seveda se vse to dogaja na dokaj nezavedni ravni. Privlačnost se zgodi na »ključ«. Kar nam čustveno manjka oz. se povežemo na tistih čustvenih vsebinah, ki so nam skupne in ki so boleče in nepredelane. Lahko so to potrebe, ki niso bile zadovoljene v otroštvu ali pa čustva, ki so se že v mladosti vzbudila ob travmatičnih dogodkih ali bolečih situacijah.
Zaljubljenost partnerja zelo močno poveže med seboj zato, da bosta vzdržala takrat, ko bo hudo, torej, ko bo zaljubljenost minila, ko tistih lepih in silovitih čustev ne bo več in ko bodo na vrsto prišla težka, boleča, pri obeh enaka ali podobna, vendar aktualna za predelavo.
KAJ SE ZGODI KASNEJE, KO SE ZALJUBLJENOST PREOBLIKUJE V ZREL ODNOS?
Ko zaljubljenost mine, partnerja ali zakonca živita in razvijata svoj intimni odnos, hodita aktivno in trajno naprej svojo skupno pot, DRUG OB DRUGEM, pa vendar SAMOSTOJNO. Največji izziv partnerstva je ostati samostojen, svoboden, razvijati sebe, svojo samopodobo in jo hkrati ob nekom vedno znova raziskovati. Z leti, v dolgotrajnem partnerskem odnosu, samopodoba postaja vedno bolj jasna, skladna z identiteto, ki je popolna in edinstvena.
Obenem je velik izziv razvijati odnos skupaj, ga graditi in vztrajati tudi takrat, ko je težko, ko imamo občutek, da bi nam bilo samim lažje.
SEBE IN SVOJE SAMOPODOBE SE ŽAL NI MOGOČE NAUČITI RAZVIJATI ZUNAJ ODNOSA
Bolj, ko je odnos globok, trajen in edinstven, bolj se bodo prebujale nezavedne vsebine. Navidezno bo to dostikrat težko. Globlji in varnejši, ko je odnos, več vsebine in materiala za predelavo imamo, ob tem pa tudi večji izziv in več priložnosti za spoznavanje samega sebe in izgrajevanje svoje samopodobe. S tega vidika je zato trajen in varen odnos najbolj naravna oblika bivanja in razvijanja sebe.
Letos poleti sem v prijetni družbi na Jezerskem, kjer je narava tako čudovita, da še tako nečimrnega človeka ne pusti ravnodušnega, opazovala starejši par. Sprehajala sta se, videti je bilo, da sta zelo povezana. Žena je v roki držala dežnik, ki jo je varoval pred soncem in vročino. Mojo pozornost je vzbudil ravno dežnik, ki je bil dokaj star in zdelan. Špice so bile polomljene in komaj se je še držal skupaj. Moja opazka je bila: »Joj, kakšen dežnik nosi žena, saj je že za v koš, prav ničemer ni več podoben!« In ko sta se približala svojemu avtomobilu, je žena dežnik lepo in skrbno zložila in ga pospravila v prtljažnik. Čudno, celo smešno se mi je zdelo. Pa mi je rekel prijatelj, da ima dežnik prav gotovo kakšno posebno nostalgično vrednost…
Star dežnik pomeni varnost in zaščito. Varuje te in je vedno tam, čeprav je videti star in polomljen. Je nežno varovan, z ljubeznijo in skrbjo. Je SPOMIN in nosi vrednost ravno zato, ker je preživel že toliko zgodb. Ker je bil tam takrat, ko je padal dež, sijalo sonce in takrat, ko ga ni nihče potreboval. In ravno zato se ga ne da zavreči.
IZZIV ZAKONA/PARTNERSTVA JE V ISKANJU HARMONIJE MED LASTNIM RAZVOJEM IN RAZVOJEM ODNOSA
Če govorimo v prispodobi, lahko rečemo, da »dež in sonce« ter skupne zgodbe naredijo zakon/partnerstvo edinstveno. Izziv je v priložnosti, da človek stalno išče harmonijo med spoznavanjem sebe in raziskovanjem in izgrajevanjem skupne poti. Ob tem pa ohranja zdrav občutek, ki vedno opozori, kadar skrene v svojo navidezno svobodo in iskanje sebe ali pa nasprotno, da ne izgubi sebe in se ne vda v odnos, v katerem se čustveno zaplete tako močno, da meji že na čustveno odvisnost, ko ne ve več, katera čutenja so pristno njegova in katera partnerjeva. Odnos, ki posrka vase in ki si prisvaja NI pravi odnos in v takem odnosu razvoj ni možen.
Odnos je torej SPOZNAVANJE: sebe, partnerja, njune različnosti, ki jo je le tako mogoče razumeti in posledično spoštovati. Varuje nas pred osamljenostjo, izoliranostjo in odmikom. Dodana vrednost je svoboda, sreča in ljubezen.
Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka, Študijsko-raziskovalni center za družino, enota Domžale
- Preberite si še: Dogovor duše in kako ga prepoznati
- Privlačnost med sorodnima dušama je neustavljiva