Knjiga francoskega znanstvenega zgodovinarja Thibauta Le Techierja iz leta 2018 izpodbija zgodbo enega najbolj znanih in kontroverznih psiholoških eksperimentov.
Knjiga 'Investigating the Stanford Prison Experiment: History of a Lie', ki je bila nedavno objavljena v angleščini, poroča o resnih omejitvah slavne študije – vključno z dejstvom, da so bili 'pazniki' dejansko usposobljeni za dehumanizacijo svojih 'zapornikov' – in postavlja vprašanje, kako je tako zmanipuliran eksperiment lahko postal tako vpliven.
Stanfordski eksperiment
Verjetno ste že slišali za stanfordski 'zaporniški eksperiment' iz leta 1971, ki je šokiral svet, a naj vam na hitro osvežimo spomin.
V eksperiment je bilo vključenih 24 mladih moških prostovoljcev, ki so bili naključno razporejeni v vloge 'zapornikov' in 'paznikov' v improviziranem 'zaporu' v kleti oddelka za psihologijo univerze Stanford.
Situacija je hitro ušla izpod nadzora. Že drugi dan eksperimenta so se udeleženci, ki so igrali 'paznike', nekoliko preveč vživeli v svoje vloge in začeli mučiti svoje 'ujetnike', ti pa so se bodisi začeli identificirati z vlogo žrtve in začeli spletkariti ...
Slečeni do golega, s kapuco, priklenjeni v verige, brez hrane in spanja so bili močno travmatizirani. Polovica jih je doživela živčni zlom, tako da je bil šesti dan poskus – ki naj bi trajal dva tedna – eksperiment ustavljen.
Poskus je izvedel socialni psiholog Philip Zimbardo, ki je lani umrl v starosti 91 let. Trdil je, da je preoblikovanje navidezno normalnih ljudi v krute paznike in zlorabljene zapornike dokaz, da imajo družbene razmere moč pokvariti človeško vedenje.
Njegove senzacionalne ugotovitve in dramatična pripoved o poskusu, ki jo ponazarjajo fotografije uniformiranih paznikov s palicami, ki grozeče stojijo nad sključenimi zaporniki s kapucami, so Zimbardu in njegovemu eksperimentu prinesle svetovno slavo.
Lekcije iz eksperimenta so bile nato aplicirane tudi v vse večjem številu situacij zunaj zapora – Zimbardo jih je uporabil za razlago korporativnih goljufij, vojaškega mučenja, kultnega vedenja in celo genocida.
Vendar knjiga francoskega akademika razkriva bolj zapleteno in zaskrbljujočo zgodbo o slavni študiji in postavlja pod vprašaj Zimbarda kot verodostojnega interpreta lastnih raziskav.
Izurjen za brutalnost
Z uporabo arhivskih virov, še neobjavljenih videoposnetkov, transkriptov in obsežnih intervjujev z udeleženci – vključno s 'pazniki', 'zaporniki' in člani raziskovalne skupine – Le Techier natančno prikaže, kako se je eksperiment v resnici odvijal.
Izkazalo se je namreč, da se 'stražarji' niso kar tako znašli v 'situaciji'. Arhivski viri kažejo, da je bila njihova surovost spodbujana in vodena. V nasprotju z uradnimi poročili jih je raziskovalna skupina že pred poskusom podučila, kako ustvariti psihološko sovražno okolje.
Zimbardo je 'paznikom' dal seznam pravil, ki jih je morajo v 'zaporu' uvesti, in postopkov, katerih namen je bila dehumanizacija 'zapornikov'.
Ko se je eksperiment začel, je osebje spodbujalo agresijo in kritiziralo tiste, ki so bili preveč popustljivi.
Nasprotno pa so 'ujetniki' v eksperiment prišli nepripravljeni in povsem nevedni glede tega, kaj jih tam čaka. Večina je mislila, da bo čas v zaporu preživela ob branju ali gledanju televizije v svojih celicah. Njihova zgroženost nad ponižanji, zaplembami cigaret in knjig ter drugimi ukrepi, ki so sledili pogosto samovoljnim in spremenljivim pravilom, je bila zato pristna.
Ne 'ujetniki' ne 'pazniki' se na situacijo niso odzvali enako.
Nekateri 'pazniki« so vneto opravljali svojo vlogo, drugi so sočustvovali z 'ujetniki', jim tihotapili hrano in cigarete, eden pa je celo obupal in odstopil od eksperimenta.
Nekateri 'ujetniki' so sodelovali, drugi so protestirali, tretji so se uprli. Eden je gladovno stavkal. Večina si je želela prekiniti eksperiment, a so kmalu ugotovili, da kljub temu, da so jim vnaprej povedali, da bodo lahko odšli kadarkoli bodo hoteli, temu ni bilo tako. Le nujna medicinska ali psihiatrična pomoč je lahko zagotovila njihovo izpustitev. Le Techier je razkril, da so bili zaradi čustvene stiske izpuščeni trije, in ne pet njih, in da je vsaj eden od njih živčni zlom hlinil.
Zakaj je bil poskus ustavljen?
Le Tequier je ugotovil, da so bili šesti dan 'stražarji' vse bolj nemočni pred odporom preostalih 'ujetnikov'. Nepričakovan obisk odvetnika je nato sprožil pomisleke o zakonitosti pridržanja prostovoljcev proti njihovi volji. In prav to so bili potem dejansko dejavniki za nenadno prekinitev poskusa.
Omenjenemu navkljub je eksperiment dosegel trajno slavo, predvsem zahvaljujoč Zimbardovi veščini kot popularizatorja, podpori njegove univerze in večinoma nekritičnemu sprejemanju njegovih ugotovitev, zaključuje Le Techier.
Njegova knjiga odpira pomembna vprašanja o kulturnih in političnih dejavnikih, ki oblikujejo raziskave.
Na primer, Zimbardova študija je bila izvedena v obdobju intenzivnega anti-avtoritarizma in v ozadju nemirov v zaporu na Attiki leta 1971, najbolj smrtonosnih nemirov v zaporih v Združenih državah. Zimbardova 'spoznanja' so tako prišla ob pravem času na pravem mestu in zadostila lakoti javnosti po odgovorih na velika vprašanja tistega časa.
Slava Stanfordskega zaporniškega eksperimenta vztraja, ker se zdi, da osvetljuje, kako lahko dobri ljudje postanejo zli – kar vedno pripomore k dobri zgodbi, četudi je moralna lekcija v njej morda vedno bila napačna.
Povzeto po Science Alert, Nova.rs in drugih virov.
