Tomislav Senečić: "3 oblike nevarne navezanosti, ki se kažejo v partnerskem odnosu"

Prisotnost je najvišja oblika ljubezni v vseh odnosih

Partnerski odnosi predstavljajo eno od osrednjih vprašanj v psihoterapiji. Ne glede na to, s kakšno težavo oseba vstopi v terapevtski proces, se tema partnerstva pogosto spontano odpre in postane pomemben del terapevtskega dela. Če je oseba v zvezi, kompleksnost odnosa skoraj neizogibno pride v ospredje, saj partnerstvo zavzema velik del naše življenjske energije in močno vpliva na naše čustveno in psihološko stanje.

Po drugi strani pa se pri osebi, ki ni v partnerskem odnosu, pogosto pojavljajo občutki hrepenenja, frustracije, strahu ali neustreznosti. Te čustvene reakcije so lahko povezane z razlogi, zaradi katerih se oseba ni uspela izpolniti na tem življenjskem področju, kar jih postavlja v središče terapevtskega procesa.

V nekaterih primerih terapevtska intervencija zahteva neposredno soočenje s klientom. To je pogosto potrebno, ker se klient morda izogiba soočanju s tem, kar se v resnici dogaja v njegovem odnosu, kar lahko globoko vpliva na njegovo psihično stanje in splošno blagostanje.

V ozadju vseh kompleksnosti partnerstva leži osnovna človeška potreba po ljubezni. Da bi razumeli, zakaj je ljubezen za nas tako pomembna, je treba preučiti ključne vidike razvojne psihologije in oblikovanja sebstva (selfa).

V zadnjih dvajsetih letih je nevroznanost pomembno prispevala k razumevanju teh procesov in potrdila teorije, ki so jih pionirji objektnih odnosov razvili na podlagi kliničnega opazovanja. Objektni odnosi so veja razvojne psihologije, ki se ukvarja s preučevanjem zgodnjega razvoja in teorijo navezanosti.

Pionirji, kot so Melanie Klein, John Bowlby, Donald Winnicott in William Fairbairn, so neprecenljivo prispevali k razumevanju odnosa med otrokom in njegovo okolico ter vpliva te dinamike na razvoj osebnosti. Njihove raziskave so razkrile, da ima kakovost navezanosti med primarnim skrbnikom (običajno materjo) in otrokom globok vpliv na oblikovanje temeljnih značilnosti osebnosti, ki pozneje pomembno vplivajo na kakovost našega življenja.

Ta odnos oblikuje naše doživljanje sebe, samopodobo in prepričanja o našem mestu v svetu. Posledično vpliva tudi na to, kako vstopamo v bližnje in intimne odnose, ter na njihovo kakovost.

Kakovost zgodnjih odnosov ni ključna le za oblikovanje sebstva, temveč tudi za to, kako doživljamo in uresničujemo ljubezen v odrasli dobi.

Osnovna predpostavka teorije navezanosti je, da ob prihodu na svet potrebujemo stik z drugo osebo, da bi se aktivirale naše naravne predispozicije in začel naš psihobiološki razvoj. Kakovost tega zgodnjega odnosa ima globok vpliv na razvoj naše osebnosti. Ključni cilj tega zgodnjega razvojnega obdobja je doseči varno navezanost, ki se oblikuje kot rezultat ustrezne skrbi in toplega, doslednega odnosa do otroka.

Mati, ki je prisotna, topla in potrpežljiva, otroku odseva ljubezen ter mu zagotavlja občutek varnosti in sprejetosti. Ker otrok v tej zgodnji fazi življenja še nima jasnega občutka ločenosti, se zrcali v materinem obrazu. Vse informacije o sebi otrok prejema skozi materino refleksijo, ta izkušnja pa se globoko vtisne v njegove možgane, oblikujoč pozitivno samopodobo. Ta proces je ključnega pomena za razvoj otrokovega sebstva; skozi vzpostavitev varne navezanosti otrok gradi temeljno, pozitivno podobo o sebi, kar postane najpomembnejša platforma za kasnejši razvoj osebnosti.

Iz te pozitivne samopodobe se razvijejo samospoštovanje, jasne meje in občutek pravice do lastnih potreb, kar so temeljni pogoji za kakovostno življenje.

Materina sposobnost, da spremlja otrokovo rast s toplino, potrpežljivostjo in prisotnostjo, predstavlja najvišji izraz ljubezni. Prisotnost je najvišja oblika ljubezni v vseh odnosih, saj nam daje občutek, da smo vredni pozornosti in da zares obstajamo. V biološkem smislu je ta dinamika povezana s temeljnim nagonom po preživetju: če smo opaženi in je nekomu mar za nas, se povečajo naše možnosti za preživetje.

Pomembno se je zavedati, da smo v svojem bistvu biološka bitja, ki jih v prvi vrsti vodi biologija. Sebe ne moremo v celoti razumeti in analizirati, če ne prepoznamo svojih temeljnih bioloških osnov.

Če mati ni imela zmožnosti ustrezno odgovoriti na otrokove potrebe in mu zagotoviti potrebno varnost za oblikovanje varne navezanosti, bo otrok težko razvil občutek varnosti in sprejetosti. Posledično se bo v otroku oblikovala negativna samopodoba. Ko mati otroku ni sposobna odsevati ljubezni, prisotnosti in topline, pride do zastoja v razvoju sebstva, ki se kaže v obliki t. i. nedokončanih mest v strukturi osebnosti. Iz te negativne podobe o sebi se v najglobljih plasteh otrokove osebnosti rodi občutek brezvrednosti, kar je, poleg strahu pred smrtjo, eden najtežjih občutkov, s katerimi se soočamo. Občutek brezvrednosti namiguje, da nismo vredni ljubezni in pozornosti, kar sproži strah za preživetje.

Razlogov, zakaj mati ni sposobna zagotoviti ustrezne skrbi za otroka, je lahko veliko. Pogosto je bila tudi sama v otroštvu razvojno prikrajšana, ni izgradila pozitivne samopodobe in zato ni sposobna nuditi prisotnosti in topline. S te pozicije lahko mati razvije različne motnje, kot so anksioznost, depresija ali celo disociacija, če je bila travmatizirana, kar se kaže kot čustvena odmaknjenost in nezmožnost resnične prisotnosti.

Ko mati nima zmožnosti za prisotnost in potrpežljivost, otrok razvije nevarno navezanost.

Nevarna navezanost prinaša s seboj temeljno slabo samopodobo, nizko samospoštovanje, težave pri vzpostavljanju in vzdrževanju meja ter nezmožnost izražanja in zadovoljevanja resničnih, naravnih potreb. Življenje s takšne perspektive postane polno trpljenja. Sebstvo, prežeto z negotovostjo, se izraža skozi vrsto simptomov, vključno z nevrotičnimi motnjami ali drugimi oblikami psihopatologije. Odnosi z drugimi so še posebno obremenjeni z našo “nedokončano preteklostjo”, ki se nenehno odraža v našem vedenju in čustvenih odzivih.

Tri oblike nevarne navezanosti

Nevarna navezanost se lahko izraža na tri različne načine, pri čemer ima vsak od njih specifične posledice za čustveno in socialno življenje posameznika.

Prva oblika nevarne navezanosti je izogibajoča navezanost, ki se razvije kot odgovor na minimalno ali popolno pomanjkanje stika v najzgodnejšem obdobju življenja. Pomanjkanje fizične in čustvene bližine pri otroku ustvari globok občutek strahu in groze, edini način, kako se lahko otrok spopade s tem stresom, pa je disociacija oziroma čustvena odtujitev. Pozneje v življenju se to kaže kot globoko nezaupanje do ljudi, zmanjšana sposobnost vzpostavljanja resničnega stika in intimnosti ter umik v lasten svet.

Anksiozna navezanost je druga oblika nevarne navezanosti, ki jo zaznamuje kroničen občutek frustracije zaradi nezmožnosti vzpostavljanja potrebnega stika. Ta vrsta navezanosti se razvije v odnosu z materjo, ki je bila sicer prisotna, vendar ni imela dovolj potrpljenja, da bi ostala v stiku z otrokom toliko časa, kolikor je bilo potrebno za njegovo notranjo regulacijo. Posledica tega je trajen občutek, da drugi ljudje posedujejo tisto, kar potrebujemo, vendar tega nikoli ne moremo v celoti doseči. S te pozicije izhaja stalen notranji nemir in občutek pomanjkanja, kar preprečuje doseganje resničnega zadovoljstva in čustvenega miru.

Tretja oblika nevarne navezanosti je disregulirana navezanost, ki se izraža skozi močno anksioznost, izrazito negativno samopodobo, destruktivno vedenje, samopoškodovanje in samomorilne težnje. Ta oblika navezanosti se pogosto pojavi kot posledica odraščanja ob materi, ki trpi bodisi za motnjo osebnosti, mejno osebnostno motnjo ali alkoholizmom, ali v drugih okoliščinah, kjer je mati neposredno prizadela in resno zanemarjala otroka. Ljudje s to vrsto navezanosti so nagnjeni k vstopanju v destruktivne odnose, kjer so izpostavljeni zlorabam in negativnemu zrcaljenju. Slaba samopodoba ustvarja prepričanje, da smo inherentno slabi in da ne zaslužimo ljubezni, temveč trpljenje, kar še dodatno krepi destruktivne vzorce vedenja in odnosov.

Pomembno je poudariti, da varna navezanost ne pomeni popolnosti v starševstvu ali katerem koli drugem odnosu. Varna navezanost ne pomeni, da mati ali starš nikoli ne smeta narediti napake, temveč da imata sposobnost popraviti napake. Otrok za svoj čustveni razvoj potrebuje izkušnjo “resnične matere” – matere, ki včasih naredi napake, a je sposobna te napake prepoznati in jih popraviti. Ta proces “popravila” igra ključno vlogo pri gradnji zdravih odnosov. Enako velja za vse druge odnose v našem življenju – cilj ni izogibanje vsaki napaki, temveč razvijanje sposobnosti za popravljanje in rast skozi njih. Prav na ta način poglabljamo in gradimo odnose.

Vrsta navezanosti, ki smo jo razvili v zgodnjem otroštvu, močno vpliva na način, kako bomo pozneje vstopali v partnerske odnose, in s tem na kakovost našega življenja. Če smo uspeli razviti varno navezanost, se bomo sposobni odpreti in se predati drugi osebi s popolnim zaupanjem v ljubezen. To zaupanje ni utemeljeno na naivni veri, da je treba brezpogojno zaupati drugim, temveč izhaja iz globokega zaupanja vase in v lastno vrednost. Ko verjamemo, da smo v svojem bistvu “v redu”, dejanja drugih ljudi ne določajo naše vrednosti.

Iz tega zrelega in odraslega stanja smo pripravljeni na odnos z drugo osebo brez obremenilnih pričakovanj in pritiskov, da mora partner izpolniti našo vizijo tega, kar potrebujemo. V takšnem odnosu partnerju puščamo prostor, da je to, kar je, in sprejemamo tako to, kar nam daje, kot tudi to, kar želi prejeti. V tej atmosferi brezpogojne svobode se lahko razvije resnična, zrela ljubezen med dvema odraslima osebama – ljubezen, osvobojena nerealnih pričakovanj. Biti z nekom brez pričakovanj pomeni imeti sposobnost dajati iz srca, ne pa iz preračunljivih motivov.

Doseganje te ravni čustvene zrelosti in sposobnosti za ljubezen zahteva resno delo na sebi. Psihoterapija lahko v tem procesu močno pomaga, vendar je osnovni pogoj že vzpostavljena varna navezanost. Ljudje, ki so razvili ta občutek notranje izpolnjenosti, ne potrebujejo drugih, da bi potrdili svojo vrednost ali izpolnili svoje čustvene potrebe.

Fenomen transferja

Pomembno je razumeti, da so ti mehanizmi nezavedni in pogosto globoko zakoreninjeni v naši podzavesti. Ko sebstvo ostane nedovršeno, nima zmožnosti za povsem zdravo separacijo, ki je ključna za jasno percepcijo sebe in drugih. Namesto tega takšna oseba ostane ujeta v prostoru nezrelega ega, ki ji vsiljuje prepričanje, da se mora ves svet vrteti okoli njenih potreb. To stanje otežuje vzpostavljanje zdravih odnosov, saj partnerji drug drugega ne vidijo kot resnične osebe, temveč kot funkcije svojih neizpolnjenih potreb. Takšna dinamika izhaja iz otroškega narcizma, kjer prava ljubezen ne more obstajati. Namesto ljubezni je prisotno le otroško hrepenenje po neizpolnjeni ljubezni in zadovoljevanju razvojnih potreb.

Ta pojav lahko klinično opišemo kot “transferni fenomen”, ko se ob vstopu v globlji odnos aktivirajo nedovršeni deli psihe, ki iščejo svoje izpolnitev. V takšnih situacijah partnerji postanejo simbolični nadomestki naših staršev, čeprav se tega ne zavedamo.

Vsak naš emocionalni transfer na partnerja sproži podobne mehanizme tudi pri njih, kar privede do tega, da dva človeka poskušata razrešiti svojo davno preteklost skozi sedanji odnos. Na žalost številni ljudje preživijo življenje v poskusu, da bi se izpolnili skozi druge, kar pogosto vodi v neprekinjeno trpljenje.

Izjave, kot so “ti me ne spoštuješ” ali “ne daješ mi dovolj pozornosti, ljubezni, seksa, svobode”, so pogosto le odmevi naših primarnih izkušenj pomanjkanja ustrezne pozornosti in prisotnosti naših staršev. V takih primerih nezavedno pričakujemo od partnerja, da nam nudi obliko ljubezni, za katero smo bili v otroštvu prikrajšani. Situacija postane še bolj zapletena, ko se navežemo na partnerje, ki imajo podobne lastnosti kot naši starši. To se zgodi zato, ker nezavedno iščemo drugačno izkušnjo, dovršitev in popravek, vendar to počnemo skozi edini model ljubezni, ki ga poznamo. S tem se znova izpostavljamo čustvenim ranam, saj naši možgani prepoznavajo in nas kot magnet privlačijo osebe, ki nas spominjajo na naše starše.

Primeri te dinamike so številni. Če je bil oče nasilnež, lahko sedanji partner kaže podobne lastnosti. Če je bila mati čustveno hladna in distancirana, pogosto izberemo partnerko s podobnimi lastnostmi. Če je bil eden od staršev v vlogi “žrtve”, se morda znajdemo v odnosu, kjer čutimo potrebo po reševanju drugega. Ti vzorci jasno odražajo našo preteklost in nedokončane dele našega sebstva. Prav zaradi tega je dinamika odnosov izjemno dragocena za naš osebni razvoj. Kaže nam, kje lahko rastemo in prevzamemo vlogo odrasle osebe. Vendar – če se ne soočimo s temi nezavednimi mehanizmi, tvegamo, da ostanemo ujeti v lastni preteklosti vse življenje, kar je zagotovo ena največjih človeških tragedij.

Ljubezen – temeljna sila

Pomembno je razumeti, da je ljubezen temeljna sila, ki oblikuje naše življenje, sebstvo in možgane. Nevroznanost danes jasno govori o tem, kako možgani reagirajo na prisotnost in skrbnost. Ko smo v prisotnosti osebe, ki nas ljubi, se ustvarjajo idealni pogoji za razvoj naših možganov, povezovanje nevronskih mrež in doseganje optimalnega duševnega zdravja. V najzgodnejšem obdobju življenja, zlasti v prvih 15 mesecih, se možgani najhitreje razvijajo. Njihova rast in razvoj sta neposredno povezana z regulacijo živčnega sistema in zmanjšanjem ravni stresnega hormona, kot je kortizol. Če otrok veliko časa preživi v stanju disregulacije in stresa, bo to negativno vplivalo na razvoj možganov, kar se bo odrazilo v razvoju osebnosti, oblikovanju sebstva ter povečalo tveganje za psihične motnje in različne oblike psihopatologije. Materina prisotnost in avtentična skrb sta ključni za regulacijo živčnega sistema in znižanje ravni kortizola v telesu. Preprosto povedano, ljubezen je glavni regulator živčnega sistema in najučinkovitejše zdravilo proti stresu.

Potreba po partnerstvu je naravna in globoko zakoreninjena v naši biologiji. Potreba po tem, da ljubimo in smo ljubljeni, odraža naše naravno stanje. Bližina, intima in prisotnost z drugo osebo blagodejno vplivajo na srce, živčni sistem in celotno fiziološko regulacijo, kar podaljšuje vitalnost in življenjsko dobo.

Ljubezen je zdravilna sila, ki potrjuje naš občutek lastne vrednosti in nam daje smisel. Vsaka oblika zaprtosti srca, zavrtosti ali strahu pred intimnostjo je v nasprotju z našo prvinsko naravo in prej ali slej bomo za to plačali čustveno ceno. Življenje brez ljubezni, ko srce ostane zaprto, je obsojeno na trpljenje. Ker je ljubezen naše naravno stanje, vsa izkrivljenja, ki jih doživljamo, izvirajo iz najzgodnejših življenjskih izkušenj.

Izkušnja nevarne navezanosti je pogosto glavna ovira pri vzpostavljanju kakovostnih partnerskih odnosov in izpolnjenega življenja nasploh. Pomembno je razumeti, da se moramo ob soočanju s težavami v odnosih najprej obrniti vase. Naučiti se moramo prepoznavati nezrele, otroške dele svojega nedovršenega sebstva in prevzeti odgovornost zanje. To pomeni, da opustimo telesno-čustvena pričakovanja, usmerjena navzven, ter se zavedamo, da nam partnerji ali kdor koli drug niso nič dolžni, prav tako kot mi nismo dolžni njim. Ko postanemo zavedni svoje svobodne volje in razvijemo jasen občutek sebe, ustvarjamo pogoje za zrelo, odraslo ljubezen. Iz te zrelosti lahko dajemo in prejemamo ljubezen zato, ker to resnično želimo, ne pa iz potrebe ali pričakovanj. Vsak pritisk, ki ga ustvarjamo v odnosih, povzroča odpor in nima ničesar skupnega z resnično ljubeznijo.

V procesu odkrivanja lastnega “notranjega delovnega modela” pogosto potrebujemo pomoč. To pot samospoznavanja je redko mogoče prehoditi brez podpore. Psihoterapija je močno orodje, ki lahko pomembno prispeva k reševanju težav, povezanih z navezanostjo, in nasploh izboljša kakovost našega življenja. V svojem polnem smislu psihoterapija omogoča globoko preobrazbo nezrelih življenjskih vzorcev in spodbuja osebno rast.

Pomembno je poudariti, da obstaja tudi zaslužena navezanost – vrsta navezanosti, ki se razvije skozi pogumno delo na sebi v terapevtskem procesu. Zanimivo je, da psihoterapija v svojem bistvu predstavlja odnos, ki temelji na prisotnosti terapevta ob klientu. In kot že vemo, je prisotnost najvišja oblika ljubezni.

Tomislav Senečić, EABP, ECP, ICTP; INTP, Inštitut telesne psihoterapije