Gre za občutek, da nismo dovolj dobri, ki je ena najbolj razširjenih in hkrati najmanj izrečenih človeških izkušenj.
Raziskave razvojne psihologije in klinične prakse dosledno kažejo, da dvom o lastni vrednosti ni naključen pojav, temveč je globoko zakoreninjen v zgodnjih odnosih in procesih oblikovanja jaza. Alfred Adler je poudarjal, da je občutek manjvrednosti sestavni del človeške narave – ne kot patologija, temveč kot razvojni impulz.
Težava nastane takrat, ko se ta občutek utrdi v trajno prepričanje o lastni neustreznosti. V tem trenutku ne gre več za spodbudo k rasti, temveč za notranjo omejitev, ki začne oblikovati naše odnose, izbire in doživljanje samega sebe.
»Biti človek pomeni čutiti se manjvrednega,« je zapisal Alfred Adler.
V tem stavku se skriva pomembno razbremenjujoče spoznanje: občutek, da nismo dovolj, ni osebna napaka, ampak univerzalna človeška izkušnja.
Kolikokrat ste si v tišini zastavili vprašanje: Sem dovolj dober? Si sploh zaslužim srečo? Če ste se – niste izjema. Ste človek.
V psihoterapevtski praksi se kot osrednji motiv vedno znova pojavlja občutek neustreznosti. Kadar ljudje vztrajajo v odnosih, ki jih ranijo, ali sabotirajo lastne priložnosti, v ozadju pogosto stoji tiho, a vztrajno prepričanje: »Nisem dovolj.« Ko se tega zavedo, se običajno pojavijo sram, nelagodje in globoka žalost.
Karen Horney je zapisala:
»Notranja praznina in občutek nevrednosti nista dokaz neuspeha, temveč posledica tega, da je moral človek opustiti samega sebe, da bi bil ljubljen.«
To je rana in ne šibkost.
- Preberite si še: To je eno najtežjih in najglobljih čustev pri ženskah
Vse se začne prej, kot si mislimo
Korenine občutka manjvrednosti pogosto segajo v najzgodnejše razvojno obdobje, od rojstva do drugega leta starosti. V tem času se oblikuje temeljna izkušnja varnosti in pripadnosti – občutek, da sem dobrodošel v tem svetu.
Če otrok v odnosu z materjo ali primarnim skrbnikom doživlja sprejetost, toplino in čustveno odzivnost, se v njem utrdi temeljno prepričanje: »V redu sem.« Če tega zrcaljenja ni, se lahko vtisne drugačno sporočilo: »Z menoj nekaj ni v redu.«
Iz takšne izkušnje se pogosto razvije sram – globok občutek notranje pomanjkljivosti, ki ni vezan na to, kar naredimo, temveč na to, kar mislimo, da smo.
Telo govori, ko mi molčimo
Občutek manjvrednosti ni le kognitivno prepričanje, temveč tudi telesna izkušnja. Drža, način dihanja, ton glasu in gibanje pogosto razkrivajo, kako globoko v sebi doživljamo lastno vrednost. Wilhelm Reich je zapisal, da je struktura značaja »okostenelo telo« – kar potlačimo psihično, telo zadrži v svoji organizaciji.
Če otrok ne doživi dovolj regulacije skozi stik, dotik in varno navezanost, lahko odraste z občutkom notranje napetosti in nelagodja v lastni koži. To ni zgolj metafora – potreba po povezanosti je biološka in evolucijsko pogojena. Odtujenost povzroča resnično psihofizično bolečino.
Kompenzacije: uspeh, odvisnost, dokazovanje
Ko je občutek nevrednosti globoko zasidran, ga pogosto poskušamo kompenzirati. Nekateri bežijo v pretirano ustrežljivost, drugi v odvisnosti, obsesivno delo ali lov za statusom in močjo. Navzven je lahko prisoten uspeh, znotraj pa ostaja sram.
Erich Fromm je zapisal:
»Človek poskuša biti nekdo skozi imetje, ker ga je strah, da ni nič, če zgolj je.«
A ljubezni in priznanja ni mogoče sprejeti, če v globini verjamemo, da ju ne zaslužimo.
Občutek manjvrednosti ni bolezen
Adler je jasno poudaril: občutek manjvrednosti sam po sebi ni problem. Postane problem, ko se spremeni v togo identitetno prepričanje: »Nikoli ne bom dovolj dober.«
Proces spremembe se začne, ko si dovolimo stik z bolečino, ki je pogosto otroškega izvora. Ko odrasli del nas vzpostavi odnos z ranjenim delom, se začne integracija. Občutek lastne vrednosti takrat ne nastane kot ideja, temveč kot izkušnja – v dihu, drži, glasu, načinu bivanja. Vrednosti ni treba dokazovati. Lahko jo začnemo doživljati.
In najpomembnejše
Dvom o lastni vrednosti je univerzalen. Skoraj ni človeka, ki si vsaj na enem področju življenja ne bi zastavil vprašanja: »Ali sem dovolj?«
Morda prav to spoznanje prinaša olajšanje. V teh občutkih nismo sami.
Kot je zapisal Adler: »Biti človek pomeni čutiti se manjvrednega.«
Prav iz tega občutka pa se lahko rodi tudi naša sposobnost rasti.
Tomislav Senečić, predavatelj, supervizor in svetovalni terapevt integrativne telesno usmerjene psihoterapije (EABP, ECP) z več kot dvajsetletno prakso.
