TRAVMA IZ OTROŠTVA: Kaj storiti z njo v odrasli dobi?

Kako obravnavati otroško travmo pri odraslih in kaj lahko naredimo v procesu soočanja z njo? Piše Viktorije Valenta, zakonski in družinski psihoterapevt.

Včasih preteklost ne ostane v preteklosti. Za nekoga, ki je doživel travmo v otroštvu, je lahko šok, ko ugotovi, da se travmatični občutki, s katerimi se je soočal kot otrok, nadaljujejo tudi v odrasli dobi.

Naravno je, da vas skrbi, da bodo vaše pretekle travmatične izkušnje negativno vplivale na vaše trenutno počutje, odnose in karierne možnosti. Morda se počutite izgubljeni, ko poskušate ugotoviti, kako začeti zdraviti travmo iz otroštva. Morda se učinki vaše »tragedije« prenašajo v odraslost in pojasnjujejo vaše dojemanje, da se je vaš svet obrnil na glavo. Zakaj ravno zdaj? To doživljanje poznamo preprosto pod imenom »travmatična percepcija«.

KAJ JE TO NERAZREŠENA TRAVMA?

»Nerazrešena travma« je morda znan pojem, toda kaj pravzaprav pomeni? Prepričali ste se, da je bil travmatičen dogodek samo enkraten pojav in ste šli naprej. Vaši simptomi, težave v odnosih in nizka samopodoba so trajni opomniki na travmatične izkušnje, ne glede na to, kako zelo se trudite, da bi jih pozabili ali kako močno jih poskušate izločiti iz razmišljanja. Dejstvo je, da lahko travma iz otroštva vpliva na posameznika do konca življenja.

Države, v katerih si lahko “kupite” nov potni list: kakšne so cene

Mnogi ljudje, ki so doživeli travmo v otroštvu, verjamejo, da so bili in so za vse vedno sami. Zato se naučijo obvladovati svoje življenje tako, da se zanašajo izključno na lastne vire. Vendar obstaja omejitev glede tega, kaj lahko naredi ena sama oseba. Zaradi tega so najgloblji učinki travme iz otroštva pogosto »nerazrešeni«.

MNOGI UČINKI TRAVME

Ena od rešitev je, da obiščete terapevta s strokovnim znanjem o travmah iz otroštva, da bi lahko prišli do bistva vaših težav. Ne obstaja priročnik, kako sam premagati travmatične izkušnje iz otroštva in mladosti. Enostavno ne obstaja. Namreč, vsaka oseba ima svoj edinstven niz izkušenj, od katerih ga je vsaka oblikovala na svoj edinstven način. Travma iz otroštva seveda pomembno vpliva na to, kdo smo in na kakšen način »delujemo« kot odrasla oseba.

Na žalost je zelo težko priti do dna temu (še posebej brez pomoči), kar se nam je zgodilo kot otroku. Znaki, ki kažejo na obstoj travmatične izkušnje lahko začasno izginejo. Vendar pa lahko do podoživljanja travmatičnih izkušenj pride, če ste izpostavljeni stresu, ki ga povzroči čustveni pretres, ali če je dogodek zelo podoben spominu na vašo prejšnjo travmo. Čeprav so se vaši travmatični dogodki zgodili »v preteklosti«, bodo še naprej vplivali na vaše življenje in življenja drugih okoli vas, dokler ne boste popolnoma razumeli, kako se konkretne travme kažejo v vaših trenutnih izkušnjah, simptomih in odnosih.

Po Freudu vsi poznamo pojem »prisilno ponavljanje«, oz. ko nekaj ponavljamo, tudi če tega ne želimo. Kot na primer, da se še naprej spuščate v razmerja, ki se zdijo podobna tistim, ki so vam v preteklosti povzročala bolečino.

Vaši simptomi in/ali dejanja se lahko kažejo na veliko različnih načinov. Še enkrat, ti bodo edinstveni za vas. Preteklost nikoli ni »preprosto« preteklost; to je najbolj pomembna stvar, ki si jo lahko zapomnite.

V primerih fizične ali spolne zlorabe so posledice travme vidne. Vendar pa obstajajo številne vrste travm iz otroštva, ki jih morda sploh ne prepoznate kot travme. Druge travmatične izkušnje vključujejo zanemarjanje, smrt enega od staršev, življenjsko nevarno bolezen, učne težave, ki povzročajo dvom vase, imeti preveč bratov in sester, imeti starša, ki je čustveno oddaljen, nedostopen ali zaskrbljen, ali imeti starša, ki je doživel travmo kot otrok.

Morda ste vi in/ali vaši starši trpeli zaradi zanemarjanja, smrti enega od staršev, hude bolezni, učnih motenj, prevelikega števila bratov in sester, staršev, ki so bili čustveno nedostopni ali zaskrbljeni, ali mešanice tega.

Zanemarjanje v otroštvu se pojavi, ko človekove psihološke ali fiziološke potrebe niso izpolnjene. Možno je, da se je to zgodilo, ker so bili vaši starši preveč zaposleni ali pod stresom, da bi vam posvetili pozornost.

ODGOVORNI OTROCI IN ČUSTVENA PARTNERSTVA

Ko starš trpi za duševnimi motnjami, to povzroči, da njegovi otroci odrastejo hitreje, kot je bilo pričakovano. Pogosto se morajo obnašati kot mati ali oče mlajšim sorojencem in jim biti čustveno ob strani.

Ne glede na razlog, so bile vaše čustvene potrebe prezrte ali zaničevane. Noben starš nima pravice izkoriščati svojega otroka za lastno korist ali bolj pravilno povedano, neznosna krivica je da otrok postane starš svojemu staršu, oz njegov »čustveni partner«.

Če nihče ni priznal, da je prispeval k vaši bolečini, potem izguba, ki ste jo občutili, ostane nerazrešena. Obdobje žalovanja je bilo in je še potrebno za vas.

SMRT IN STRANSKI UČINKI NEREŠENE TRAVME

Če ste že v mladosti izkusili izgubo, oz. kako zlahka vam življene »ukrade« dragega prijatelja ali družinskega člana, ali hišnega ljubljenčka, še bolj cenite tiste, ki so v vašem življenju. Že kot otrok ste naučili bati se »smrti« oz. izgube.

Če nekdo od staršev umre ali otroka zapusti, ko je še majhen, je to lahko uničujoče. Smrt starša je zelo težka, tudi če imate druge ljubeče družinske člane ali še preživelega drugega starša. Še vedno drži, da ste bili v ranljivi starosti, tudi če ste izgubili enega od staršev, ko ste bili v svojih dvajsetih. Ker bližina in odvisnost nakazujeta možnost izgube, se lahko bojite zbližanja z nekom.

Travma, kot je zgoraj opisana, ki je doživeta v otroštvu, ki ni bila obravnavana, močno vpliva na samospoštovanje in pogosto povzroči tesnobo.

BOLEZEN IN IZOLACIJA KOT TRAVMATČNA IZKUŠNJA

Ste se v otroštvu kdaj soočili s smrtno nevarno boleznijo? V takem primeru ste bili verjetno doma v karanteni ali v bolnišnici. Zaradi tega ste bili verjetno izolirani od svoje običajne skupine prijateljev in ste bili žalostni in zaskrbljeni. Morda se zaradi tega ne počutite tako udobno v družbenih situacijah in se sprašujete, ali res kam pripadate.

Ločitev od staršev, travmatični medicinski posegi in tesnoba so pogosti pri hospitaliziranih otrocih. Nastala tesnoba je lahko dolgotrajna. Razpoložljivost in spodbuda vaših staršev v vašemu otroštvu in vaša sposobnost, da z njimi vzpostavite stabilen, ljubeč odnos, so vedno ključnega pomena. Če se to ne zgodi, bi lahko zaradi tega doživljali negotovost v ključnih odraslih odnosih.

UČNE TEŽAVE KOT TRAVMATIČNA IZKUŠNJA

Če ste imeli disleksijo, motnjo pomanjkanja pozornosti, hiperaktivnost ali drugo učno težavo, ste se verjetno počutili drugačni od drugih otrok ali ste se z njimi primerjali.

Življenje z NE diagnosticiranimi in NE zdravljenimi učnimi težavami je izjemno zahtevno. Včasih celo najpametnejši otroci dvomijo v lastno inteligenco. Očitno je to uničujoče za vaš občutek lastne vrednosti. Morda ste zelo trdo delali, da bi izboljšali svojo uspešnost, vendar so vas ovirali dejavniki, na katere nimate vpliva. Druga možnost je, da ste preprosto obupali in se nehali truditi.

Ali še vedno niste naučili se opustiti svojih nagnjenj k popolnosti in si nenehno močno prizadevate zadovoljiti druge ljudi. Morda se samo počutite, kot da do ciljev nikoli ne greste dovolj hitro. Tudi če mislite, da ste premagali učne težave, lahko njeni učinki ostanejo.

ŠTEVILČNE DRUŽINE IN DUŠEVNO ZDRAVJE

V velikih družinah je običajno razpoložljivost virov omejena. To velja še toliko bolj, če je bila vaša mama izčrpana, pod stresom in zaskrbljena, saj ste imeli toliko mlajših in zahtevnejših bratov in sester.

Ali pa, če ste bili najstarejši, ste imeli odgovornost skrbeti za mlajše brate in sestre. Imeti več bratov in sester je lahko za otroka zelo neprijetno, ne glede na to, kako čudovito je biti del velike družine.

Zaradi množice malih ali velikih bratov in sester, ste se verjetno počutili osamljeni, nevideni in neslišani. Pogosto ste se počutili popolnoma izolirani, prezreti in zavrženi. Že en sam brat ali sestra zlahka povzroči, da se drugi počuti nezaželenega in prezrtega.

Morda verjamete, da morate, da bi bili ljubljeni, dati potrebe drugih pred svoje potrebe. Tudi če nikoli ne odkrijete prave ljubezni, boste še vedno hrepeneli po njej.

6 travm, ki nam jih (nenamerno) povzročijo starši

ODSOTNOST STARŠEVSKE PODPORE KOT TRAVMATIČNA IZKUŠNJA

Ko je mati čustveno oddaljena ali nedosegljiva, se lahko vpliv (pre)velikega števila bratov in sester še poveča. Travma »odsotnega« starša je resničen in pogost pojav. Vsi otroci imajo prirojeno željo, da bi bili priznani, razumljeni, cenjeni in ljubljeni. Čustveni davek čakanja in hrepenenja po ljubezni se lahko kopiči skozi desetletja.

Morda ste razvili navado, da ohranjate distanco in ne pričakujete veliko od drugih. Morda je bil eden od vaših staršev preveč zaskrbljen. Morda je bil nekdo, ki ga je bilo strah, ki je pričakoval, da se bodo zgodile slabe stvari, ki se je izogibal socialni interakciji ali ki ni zaupal drugim.

STRAH IN STRŠEVSKE SKRBI KOT TRAVMATIČNA IZKUŠNJA

Ne da bi se tega zavedal, lahko otrok absorbira strah svojih staršev in postane travmatiziran, nenehno zaskrbljen in živi z enakimi vrstami skrbi, kot so jih imeli njegovi starši. Starš, ki je prestrašen, oddaljen ali živčen, je verjetno tudi sam žrtev travme.

GENERACIJSKA TRAVMA

Medgeneracijska travma je resničen fenomen. Če so vaši starši izkusili slabo in nesočutno vzgojo in te travme niso nikoli naslovili, se z njo soočili, se bo verjetno prenesla na vas.

Starši, ki so doživeli travmo, pogosto odigravajo svoje izkušnje. Morda vam ne bodo mogli posvetiti popolne pozornosti ali pa vas bodo začeli videti, kot svojega rablja, in se posledično do vas vesti na sovražen način. Nerazrešene travme, medosebno nasilje, spolni napadi in druge travmatične izkušnje imajo lahko trajne posledice še dolgo v odrasli dobi.

Včasih se lahko učinki travme iz otroštva pokažejo v odrasli dobi, ker bo kljub vsem vašim prizadevanjem del vas vedno ostal majhen, nedolžen oz. ranjeni otrok. Če niste prejeli dovolj razumevanja, zdravljenja ali pravilne vrste terapije, ta otroški del vas še vedno nosi vse vaše travme in vso vaše trpljenje in trpljenje celega vašega družinskega drevesa.

SIMPTOMI TRAVME IZ OTROŠTVA

Simptomi vaše travme iz otroštva se lahko pojavijo kadarkoli, pogosto se pojavijo nepričakovano, »z vedrega neba«, pogostost simptomatskih pojav se še posebej zviša, ko ste pod pritiskom, tudi če se njihove prisotnosti ne zavedate.

Ti simptomi so neposredna posledica travme, ki ste jo doživeli kot otrok ali mladostnik. Depresija. Napadi panike. Borite se z motnjo hranjenja. Nenehna zaskrbljenost, strah pred najslabšim možnim scenarijem in tesnoba zaradi medosebnih odnosov.

Oseba, ki trpi zaradi socialne anksioznosti, ima lahko zelo vztrajne simptome, kot so nezmožnost zaupanja drugim, nizka samozavest, skrbi, da bi jo obsojali, obsedenost z ugajanjem drugim, eksplozivni izbruhi jeze itd.

Vprašanje, ki se poraja je, ali je travmatične izkušnje v otroštvu mogoče premagati ali ne?

8 znakov, da ste potlačili TRAVMO iz otroštva

PREMAGOVANJE TRAVM IZ OTROŠTVA IN IZBOLJŠANJE DUŠEVNEGA ZDRAVJA

Seveda je mogoče premagati travme v zgodnjem otroštvu in seveda je mogoče pomiriti nefunkcionalna stanja duševnega stisk, povezanih s travmami v otroštvu. Poiščite pomoč izkušenega terapevta na področju razreševanje travmatičnih spominov.
Terapevt z znanjem o dolgoročnih učinkih travme iz otroštva in travmatičnih dogodkov, ki povzročajo določena stanja duševnega zdravja, je za vas verjetno najboljši način ukrepanja. Večkrat obiščite terapevta, da ugotovite, ali so vaši pomisleki slišani in razumljeni. Če temu ni tako, nadaljujte z iskanjem drugega terapevta. Ko se pogovarjate s terapevtom, ne pozabite upoštevati teh elementov:
Med zdravljenjem je ključnega pomena, da imate zaupljivo in varno okolje.
Vaš terapevt mora znati zdržati z vašim prvim nezaupanjem.
Vsa čustva je treba sprejeti, podpirati in priznati. Nekateri primeri takih čustev so strah, žalost, sovraštvo in bes.
Hitrost vaše terapije določite sami. Nihče vas nima pravice obsojati ali siliti, da napredujete hitreje, kot se vam zdi udobno in varno.
Kar potrebujete, je odziv, ki je pozoren, sočuten in naklonjen. Vaš notranji ranjeni otrok mora vedeti, da skrbite zanj in ga sprejemate. Vendar ne gre le za to, kako sočutni ste. Prav tako bi morali poiskati pomoč terapevta, ki je dobro seznanjen z učinki travme iz otroštva na odrasle. Nekdo, ki lahko natančno določi vpliv, ki ga ima travmatična preteklost na vas.
Če ugotovite, da se vaši simptomi slabšajo, ko ste pod pritiskom ali če vas spomnijo na kaj neprijetnega, vam tega ni treba še naprej trpeti. Nerazrešene travme iz otroštva je mogoče pozdraviti s psihoterapevtskim zdravljenjem in si za to vzeti dovolj časa.

ŠEST NAČINOV, KAKO PREMAGATI TRAVMO IZ OTROŠTVA

1. Osredotočite se na svoje fizično počutje. Če ste zdravi, boste lažje prenašali pritisk. Ustvarite si urnik, ki vam bo omogočil dovolj spanja, zdravo prehranjevanje in pogosto vadbo. Najpomembnejše je, da se vzdržite od drog in alkohola. Čeprav lahko kratkoročno pomagajo, na koncu poslabšajo čustva brezupnosti, osamljenosti in žalosti prizadetega.

2. Sprejmite svoje nepopolnosti in osvobodite tiste, ki jih ne morete spremeniti. Ne pozabite, da sprejem ni isto kot odobritev. Ko nekaj sprejmeš, se odločiš, kako naprej. Vaša izbira je, ali jim dovolite, da vas požrejo, ali pa sprostite njihovo držanje. Ko izpustite, ne izgine v nič. Z odpuščanjem se odločite, da ne boste več dovolili, da bi vam negativna čustva in spomini iz preteklosti preprečili uspešno življenje v sedanjosti.

3. Naj bodo pozitivne prakse vaša nova norma. Negativnost, kronično nezaupanje in samozdravljenje s pijačo, drogami, pretiranim delom, ne kemičnim zasvojenostmi, ko postane življenje težko, so primeri slabih navad. Ni lahko prenehati s slabimi navadami, še posebej, če so služile kot opora, ki vam je pomagala pri soočanju s travmo in stisko, ki ste jo doživeli kot otrok. Slabe navade je težko premagati, a s pomočjo podporne skupine ali terapevta boste morda pridobili veščine, ki jih potrebujete za uspeh.

4. Vzemite si čas in nič ne hitite. Učinki travme iz otroštva so dolgotrajni in jih je težko premagati, vključno z iracionalnimi občutki, pomanjkanjem vere v lastno sposobnost okrevanja od travme, obrambnim vedenjem in izkrivljenimi perspektivami. Premagovanje teh čustev bo zahtevalo veliko časa in truda. Nikoli ne podcenjujte svojih prizadevanj ali lastnega uspeha, ne glede na to, kako kratki se morda zdijo v tem trenutku. Bodite ponosni na svoj napredek, ne glede na to, kako majhen se zdi, saj vam bo kopičenje teh zmag omogočilo premagati travmo, ki ste jo doživeli kot otrok ali mladostnik.

5. Za začetek zdravljenja travme je pomembno, da jo najprej priznamo takšno, kot je. Mnogi ljudje, ki so kot otroci doživeli travmatične dogodke, gredo skozi življenje in poskušajo zanikati ali racionalizirati, kar se jim je zgodilo. Spoznanje, da se je zgodil travmatičen incident in da niste krivi, je prvi korak k okrevanju.

6. Celo v odrasli dobi lahko občutki nemoči vplivajo na posameznikovo vedenje, zaradi česar se počutijo in vedejo kot žrtev ter vplivajo na njihovo odločanje glede na travmo, ki so jo doživeli. Ne morete spremeniti sedanjosti, če ste žrtev preteklosti. Čeprav bo preteklost vedno dejavnik, lahko ponovno prevzamete nadzor nad svojim življenjem tukaj in zdaj in začnete zdraviti svoje trpljenje: če ste pripravljeni opustiti obrambne mehanizme in mehanizme obvladovanja, ki ste jih razvili kot otrok, da bi se soočili s svojimi travmatičnimi izkušnjami.

Obrnite se na druge in se izogibajte osamljenosti. Mnogi ljudje, ki so doživeli travmatične dogodke, imajo naravno reakcijo, da se izolirajo, vendar je to kontraproduktivno. Odnosi z drugimi in iskanje pomoči so ključnega pomena za okrevanje. Pogovorite se o svojih občutkih z nekom, ki mu zaupate, na primer z družinskim članom, prijateljem, svetovalcem, ali terapevtom in razmislite o sodelovanju z organizacijo, ki pomaga ljudem, ki so premagali travmo iz otroštva.

Viktorije Valenta (zakonski in družinski psihoterapevt na Frančiškanskemu družinskemu inštitutu) nowinbody.com

Ne spreglejte tudi: