Dr. Urška Žugelj: "Današnji trend nenehne osebne rasti starše pogosto oddaljuje od njihovih otrok."

Knjiga Otroci nas potrebujejo, ki sta jo napisala kanadska strokovnjaka dr. Gordon Neufeld in dr. Gabor Maté, velja za eno ključnih sodobnih del na področju otroškega razvoja. Temelji na razvojni psihologiji, teoriji navezanosti in globokem razumevanju otrokove notranje pokrajine. Avtorja nas vodita k preprostemu spoznanju: da otroci ne potrebujejo več tehnik, temveč več povezanosti.

Da je odnos pomembnejši od vedenja. In da danes, bolj kot kdajkoli prej, potrebujejo odrasle, ki jih znajo resnično videti, čutiti in voditi.

O knjigi ter o izzivih sodobnega starševstva smo se pogovarjali z dr. Urško Žugelj – razvojno psihologinjo, psihoterapevtko pod supervizijo, učenko ter tesno sodelavko dr. Neufelda. Je tudi ustanoviteljica Neufeld Institute Adria, regionalnega centra, posvečenega izobraževanju in širjenju Neufeldovega razvojnega pristopa pri nas.

Za začetek – če bi morali v nekaj stavkih povzeti, kaj je tisto bistveno, kar prinašata dr. Neufeld in dr. Maté v razumevanje otrok in njihove vzgoje – kako bi to opisali nekomu, ki za njuna imena morda prvič sliši?

Bistvo pristopa temelji na globokem zaupanju v notranji razvojni potencial vsakega človeka – v njegovo zmožnost, da zraste v zrelo, čustveno uravnoteženo, edinstveno, socialno in prilagodljivo osebnost. Takšna oseba je zmožna ustvarjalno sodelovati z drugimi in empatično skrbeti za druge – če ima na voljo dovolj dobre pogoje za razvoj.

Dr. Neufeld govori o človeškem razvojnem potencialu, tj. o naši univerzalni zmožnosti, da postanemo človečni in človeški v najboljšem pomenu besede. In najzanesljivejše zagotovilo za tak razvoj otroka je njegova vpetost v tesne, varne in tople odnose z odraslimi, ki so odgovorni zanj.

Predstavljajmo si, kako je biti otrok, ki se lahko nasloni na svojega odraslega – v zaupanju, da je zanj poskrbljeno, da je v tem odnosu viden, slišan, zaželen, pomemben in ljubljen. Da je popolnoma sprejet tak, kot je. Le v takšni bližini lahko otrok ohrani svojo ranljivost – ključno sestavino, brez katere ni resnične prisotnosti, čustvene občutljivosti ali pristnega vstopanja v odnose z drugimi. Ranljivost je temelj, na katerem gradimo empatijo, zrelost in notranjo moč. 

Če razumemo, kaj otrok v svojem razvoju potrebuje, kateri pogoji mu omogočajo rast in katere ovire jo lahko zavrejo, bomo veliko lažje prepoznali, kdaj nekaj manjka, gre v napačno smer ali kliče po pomoči. Otrokov razvoj najzanesljiveje podpremo znotraj odnosa, ki je varen, ljubeč in trajen. In prav tak odnos je tudi najmočnejše orodje pri vzgoji ali pomoči otroku, ki je v stiski.  

Kaj vi vidite kot osrednje sporočilo knjige Otroci nas potrebujejo – kaj je tisto ključno, kar želi bralcu predati?

Zame je to predvsem postavljanje odnosov med odraslimi in otroki na mesto, ki jim pripada. Postati morajo naša prioriteta. Strokovne ugotovitve danes jasno potrjujejo, da so prav ti odnosi ključni dejavnik in najzanesljivejše zagotovilo, da bodo otroci uspešno napredovali. Vendar to spoznanje pogosto zasenči drugo prepričanje, ki je globoko zakoreninjeno v naši kulturi, in sicer, da otrok najbolj potrebuje odnose z vrstniki.

Z vidika celostnega razvoja človeškega potenciala to drugo prepričanje ne vzdrži. Odnosi z vrstniki so seveda zaželeni in imajo v razvoju pomembno vlogo. A dokler otroci niso dovolj zreli, da vedo, kdo so in da zmorejo v družbi drugih obdržati svojo individualnost, vrstniških odnosov ni dobro postavljati pred odnose s starši. Ker razvoj v mladostništvu še ni zaključen, smo odrasli tudi v tem obdobju še kako pomembni.

Odnos z odraslim služi kot varno zatočišče in izhodišče za raziskovanje sveta. Če se ta orientacijska točka prestavi na vrstnike, odrasli težko najdemo pot za vodenje in nudenje skrbi, ki sta mladim še kako pomembna, a si ju med seboj še ne morejo ponuditi. 

Kako ste vi osebno odkrili Neufeldovo delo in kaj vas je v njegovem pristopu najbolj nagovorilo ali se vas dotaknilo? 

Po eni strani me je nagovorila teorija, po drugi pa osebno sodelovanje z dr. Neufeldom. Kot mama sem hitro spoznala, da me je študij psihologije naučil veliko, ni pa me zares pripravil na izzive starševstva (tega sicer niti ne obljublja, a vseeno sem upala, da mi bo kot psihologinji šlo lažje od rok).

Niso me zadovoljili niti razni pristopi, ki so promovirali to ali ono tehniko. K Neufeldovi razvojni teoriji me je verjetno pritegnil naslov knjige Hold On to Your Kids, kar v dobesednem prevodu pomeni Držite se svojih otrok. Najprej se mi je zdel povsem v nasprotju s tem, kar sem do takrat vedela o vzgoji – pa tudi s prevladujočim prepričanjem številnih strokovnjakov, ki so običajno poudarjali, da moramo otroke čim prej izpustiti, da bi postali samostojni.

Učenje naj bi potekalo predvsem med vrstniki, saj bodo prav z njimi preživeli večino svojega odraslega življenja. A naslov me je nagovoril na nekem globljem nivoju – zvenel mi je prav, celo pomirjujoče. V meni je vzbudil vprašanja: zakaj bi si kdo želel, da otroke zadržimo ob sebi? Zakaj bi kdo spodbujal, naj jih povabimo v odvisnost?

Mislim, da je bilo prvič, da je nekdo pokazal, kako zavestna bližina, ko otroka povabimo, da se močno nasloni na nas, otroka osvobaja. Prvič sem zares razumela moč, ki jo imamo odrasli pri razvoju otroka. To moč nam daje otrokova navezanost na nas. In neodgovorno bi jo bilo izpustiti iz rok.

Namesto da se ukvarjamo s spreminjanjem otroka, smo povabljeni, da dobro pogledamo, kakšen odnos imamo z njim in kako dejansko opravljamo svojo starševsko vlogo. Neufeldov pristop nas povabi, da postanemo takšni starši, kakršne otrok potrebuje za svoj razvoj svojega človeškega potenciala. To pa je povsem drugačno izhodišče, kot če izhajamo iz namere spreminjati ali nadzorovati otrokovo vedenje.

Sodelovanje pri prevodu knjige mi je omogočilo, da sem osebno spoznala dr. Neufelda. Skozi ogromno pogovorov o njegovem pristopu in pozneje skozi spremljanje njegove predavateljske turneje lani oktobra, med katero je predaval tudi v Ljubljani, sem imela možnost v živo videti, kako koncepti, o katerih govori, delujejo v praksi.

Dr. Neufeld v odnosih s svojimi bližnjimi in sodelavci uteleša skrbnost, odgovornost, ranljivost in strast do razumevanja sveta otrok.
Navezanosti, če prav razumem, ne moremo razumeti le kot eno izmed številnih teorij vzgoje, temveč kot temeljno gibalo otrokovega zdravega razvoja?
Navezanost je strokovni izraz za povezanost v odnosih.

V razvoju posameznika ima dve nalogi. Prva je skrb za preživetje, druga pa ustvarjanje ustreznih pogojev za dozorevanje in razvoj individualnosti – tako da postanemo zreli, samosvoji in samostojni posamezniki. Pri tem je izpolnjevanje druge naloge mogoče samo, ko je izpolnjena prva. Danes vemo, da je navezanost evolucijska prilagoditev na izredno ranljivost in nebogljenost človeškega otroka (pa tudi mladičev drugih sesalcev in še nekaterih drugih vrst živali) ob rojstvu.

Za nameček je pri ljudeh še nekoliko bolj zapleteno, saj nam ravno življenje v skupinah omogoča preživetje, tako da smo od povezanosti z drugimi odvisni vse življenje. Če je nekaj tako zelo ključno za preživetje, z evolucijo postane del naših 'tovarniških nastavitev' in vpliva na naša čustva, misli in vedenja.

Dokler naš notranji sistem ne zazna, da je povezanost zadostna, bo v stanju ogroženosti, vsa energija pa bo usmerjena v zagotavljanje navezanosti. Otrok, ločen od starša, joče in protestira. Prav tako bo mama, ki ne ve, kje je njen otrok, vse drugo izpustila iz rok. Razumevanje tega je zelo pomembno, ker otroci vsakodnevno doživljajo nešteto ločenosti, ki jih odrasli morda sploh ne zaznamo in jim ne posvečamo pozornosti.

A otrok, ki se ne čuti dovolj povezan s skrbnikom, bodisi zaradi fizične ločenosti bodisi zaradi čustvene nedostopnosti starša, bo v stresu. Stres pa ni dobra podlaga za rast, razvoj in dozorevanje. Rast se namreč dogaja v stanju počitka. To velja tudi za psihično rast. 

Danes zaznavamo, da otroci niso več tako trdno usmerjeni k odraslim. Kako se ta premik kaže v vsakdanjem življenju – v družini, vrtcu, šoli? 

Navezanost človeka, na katerega je otrok navezan, spontano postavi v vlogo njegove orientacijske točke. Otrok si želi biti ob tej osebi, jo posnemati, ji slediti, ji ugajati, ji zaupati in se zanjo truditi.

Vse to se zgodi naravno, brez prisile – preprosto zato, ker odnos pomeni varnost. Ko pa pri otroku tega več ne zaznamo – ko se začne izmikati, upirati ali nam postaja uganka – je to pogosto znak, da se je vez skrhala in da je čas, da znova poskrbimo za odnos.

Povsem normalno in tudi zaželeno je, da bodo otroci občasno samosvoji, saj to izvira iz njihove notranje težnje k individualnosti, odkrivanju lastnih zmožnosti, interesov in preferenc. A po takšnih izletih v neznano se bodo, če je odnos dober, vrnili v naše zavetje in se nam pustili voditi.

Če pa tega vračanja ni, če se otrok vse bolj oddaljuje, ker si želi bližine z nekom drugim, mi pa zanj postajamo le še tisti, ki nekaj zahtevamo, nadzorujemo ali težimo, potem smo verjetno že v rdeči coni. 

Kadar se odnos med otrokom in odraslim poruši ali oslabí, kako lahko starši ali učitelji znova vzpostavijo varno navezanost? Ali obstaja »druga priložnost« za povezavo?

Mislim, da vedno obstaja druga možnost. A to ne pomeni, da je vedno lahko. Verjetno je težje, ko so otroci starejši, saj so njihove obrambe proti ranljivosti, ki je nujna za poglabljanje odnosa, bolj dovršene. Poleg tega se je v odnosu verjetno nabralo več nezadovoljstva na obeh straneh.

Pomembno je, da odrasli nikoli ne zapustimo odnosa z otrokom in mu ne zapremo vrat – tudi takrat, ko je to najtežje. To postane posebej zahtevno, kadar otroke presojamo izključno skozi njihovo vedenje. Neizogibno je, da bodo kdaj neodgovorni, kljubovalni, nespoštljivi ali celo agresivni – a prav to so pogosto znaki, da jim primanjkuje povezanosti.

Takrat se ujamejo v začarani krog, kjer njihovo vedenje postaja vse bolj neobvladljivo, čim bolj so lačni odnosa. Če lahko verjamemo, da se otroci vedejo dobro, kadar to zmorejo, bomo lažje prepoznali, da njihovi prestopki izvirajo iz nezrelosti (saj možgani dozorevajo vse do sredine dvajsetih let) ali iz obramb pred premočno ranljivostjo.

Ko to razumemo, lahko svojo pozornost usmerimo v odpravljanje globljih vzrokov, ne le v nadzor vedenja. Ključno je, da ostanemo povezani in vedno znova iščemo način, kako priti na otrokovo stran.

V čem se Neufeldov razvojni pristop razlikuje od sodobnih vzgojnih pristopov, ki se osredotočajo predvsem na spreminjanje vedenja? 

Najbolj očitna razlika je morda v tem, da se Neufeldov pristop ne osredotoča neposredno na vedenje. Zavedamo se razsežnosti vedenjskih težav, vendar se osredotočanje nanje lahko spremeni v neskončno gašenje požarov.

Moteče vedenje razumemo kot simptom, kot znamenje, da za otroka nekaj ne deluje, da okoliščine ali zahteve ne ustrezajo otrokovi zrelosti ali da njegov odnos z nami ni v najboljšem stanju.

Podobno je v primeru želenega vedenja. Empatičnega, skrbnega, uvidevnega ali samostojnega vedenja ni modro učiti ali trenirati. Če se razvoj odvija nemoteno, bodo ta vedenja spontano postala del otrokovega repertoarja. Res pa je, da jih ne moremo pričakovati zgodaj v razvoju niti dosledno, saj so za njihov razvoj potrebni čas in ustrezni pogoji.

Zato se osredotočamo na ustvarjanje pogojev za optimalen razvoj in odstranjevanje ovir pri razvoju. Najzanesljiveje takšne pogoje ustvarimo v odnosu, ki dobro deluje – kjer so otrokove potrebe zadovoljene, kjer se lahko nasloni na nas. V takšnem prostoru se čustvene obrambe lahko postopoma razrahljajo.

Vedenja in lastnosti, ki jih želimo razviti – odgovornost, empatija, skrbnost – so naraven sad takšnega odnosa, ne pa rezultat treninga ali prisile. Otroka lahko naučimo, kako se pravilno skrbi za nekoga, ne moremo pa ga naučiti, da bi bil skrben. 

Vedenjski pristopi imajo svoje mesto in vrednost, a njihova učinkovitost in varnost postaneta vprašljivi, kadar jih uporabljamo zunaj odnosa – brez dobrega razumevanja otrokovega razvoja, njegovih posebnosti in okoliščin, v katerih živi. 

Kako pri svojem delu z odraslimi uporabljate razumevanje navezanosti? Katere spremembe opazite, ko starši začnejo gledati na otroka skozi to razvojno perspektivo?

Opažam, da se odrasli pogosto ne zavedamo, kako močan je naš vpliv in kako pomembno vlogo ima skrb za navezanost pri vzgoji. Otrok, ki je varno navezan na nas, nam bo želel slediti, nam biti podoben, nam ugajati in nam bo zaupal. Slednje je še posebej pomembno, ko začne prehajati v najstniška leta.

Otroka moramo dobro poznati, potrebujemo okno v njegov svet, da bomo lahko skrbeli zanj, tudi ko bo njegov vsakdan potekal zunaj našega doma in vpliva. 

Razumevanje navezanosti in načina, kako se razvija, nam pomaga tudi razumeti, da je najprej telesna, nato pa vse bolj psihična ločenost od nas za otroka preveč ogrožajoča, da bi jo dopustili. To ne pomeni, da smo ves čas ob njem, in nikakor ne, da ugodimo vsem njegovim željam.

Gre za to, da ves čas motrimo pulz odnosa in ga uravnavamo, tako da otroka vabimo v odnos, premoščamo morebitne ločenosti in skrbimo za njegovo povezanost z ljudmi, ki poleg nas sodelujejo pri njegovi vzgoji.

Največjo razliko opazim, ko starši najdejo mesto v sebi, kjer se postavijo v vlogo negujočega, velikodušnega in odgovornega skrbnika. Neufeld to mesto imenuje negujoči alfa.

Ko otrok začuti, da smo na njegovi strani in da ni nič, kar naredi, preveč ali premalo za naš odnos z njim, se lahko sprosti in preda odnosu. Del tega je tudi to, da se nehamo pehati za otrokovo samostojnostjo in neodvisnostjo. Obe se lahko rodita le iz zadovoljene potrebe po odvisnosti, ki je neločljivi del odraščanja.

Zakaj je vrstniški vpliv lahko razvojno problematičen, kadar postane otrokova primarna referenčna točka in nadomesti naravno usmerjenost k odraslemu? Katere razvojne posledice so pri tem najbolj skrb vzbujajoče?

Vrstniški vpliv – ali natančneje vrstniška usmerjenost – je ena ključnih tem knjige. Ti odnosi postanejo problematični, kadar vrstniki tekmujejo z odraslimi za otrokovo privrženost in nas izpodrivajo. Navezanost ima namreč še eno pomembno značilnost: polarnost. Kaj to pomeni?

Ko smo navezani na nekoga, smo, kot sem že omenila, motivirani za bližino s to osebo in ji bomo tudi sledili, jo posnemali in sprejeli njena pravila. Hkrati se bodo tisti, ki ne spadajo v naš krog navezanosti, znašli na nasprotnem polu: ne bomo jim naklonjeni, izogibali se bomo njihovi bližini in zavračali njihove vrednote. Odrasli si vsekakor želimo biti na polu privrženosti. 

Vrstniški odnosi zaradi svoje narave ne morejo ponuditi tega, kar ponudi odnos s skrbnikom. Tako kot naš otrok najverjetneje tudi njegovi vrstniki niso nič bolj zreli in samostojni in niso dolžni prevzeti odgovornosti za razvoj nekoga drugega. Ravno zaradi tega v svojem bistvu ne morejo dosledno ponuditi brezpogojnega sprejemanja, topline in varnosti, ki naj bi bili del odnosov z odraslimi. Če postanejo glavni vir povezanosti, je skoraj neizogibno, da bo otrok prizadet.

V teh odnosih namreč ne more biti zagotovila, da smo vedno sprejeti in zaželeni, da bo nekdo vedno obziren in skrben do nas. Problem se še poglobi, ker otrok ob takšnih prizadetostih zavetja ne bo poiskal pri odraslih, saj so se znašli na nasprotnem polu navezanosti in jih več ne vidi kot odgovor na svoje potrebe po pripadnosti in bližini. Ker torej nima varnega zatočišča, kamor bi se lahko zatekel s svojimi bolečimi občutji, je zelo verjetno, da se bodo vklopile obrambe proti tem občutjem.

To je obrambni mehanizem, ki deluje nezavedno in je način naših možganov, da nas zavarujejo pred izkušnjami, ki so preveč boleče in bi lahko ogrozile naše delovanje. Otroci tako postajajo vse bolj neobčutljivi, kar dodatno poglablja začarani krog in ima neugodne posledice za njihove interakcije z drugimi, pa tudi za razvoj. 

Kako pomembno je, da odrasli najprej sami razvijejo čustveno zrelost, preden lahko varno vodijo otroka?

Težko je reči. Določena stopnja čustvene zrelosti je seveda nujna. Dobro je, da si poiščemo oporo v obliki, ki nam ustreza. A prav tu se skriva past. Če bomo čakali, da bomo v celoti čustveno zreli, bodo naši otroci že zdavnaj odrasli, mi pa bomo svoj čas in vire porabili za neskončno izpopolnjevanje sebe. Današnji trend nenehne osebne rasti starše namreč pogosto oddaljuje od njihovih otrok.

Pomembno je, da iščemo ravnovesje, hkrati pa se zavedamo, da popolnost ni cilj. Kot je poudarjal britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott, otrok ne potrebuje popolnih staršev, temveč dovolj dobre.

Naj še povem, da sta prav skrb za otroke in prevzemanje odgovornosti zanje tisto, kar poglobi našo čustveno zrelost. Takoj ko potrebe otroka postavimo pred svoje (kar smo starši vedno znova primorani storiti – zaradi odgovornosti in naravne želje poskrbeti za šibkejše bitje, ki nam je zaupano v skrb), bomo soočeni z notranjim konfliktom, ki nas sili v soočanje s kar nekaj hkratnimi, a nasprotujočimi se občutji, mislimi in potrebami. In ravno v tem konfliktu lahko najdemo ravnovesje.

Bi lahko rekli, da nas vzgajajo tudi naši otroci?

V odnosu z otrokom pogosto pridejo na dan naši nezavedni vzorci, nepreverjena prepričanja, stare rane in občutljive točke. Lahko sem sicer najbolj potrpežljiva oseba med prijatelji, pa vseeno ob nespečem dojenčku ali trmoglavem malčku odkrijem, da ima tudi moje potrpljenje svojo mejo. V meni se lahko prebudi nepričakovana frustracija – in nenadoma kričim na svojega otroka, čeprav je to nekaj, kar sicer globoko obsojam.

Prav ti trenutki so lahko povabila k osebni rasti. Včasih jih bomo zmogli predelati sami, drugič pa bomo potrebovali zrcalo bližnjega ali podporo terapevta. A v vsakem primeru nam odnos z otrokom ponuja priložnost, da postanemo bolj zavestni, bolj sočutni in bolj človeški.

Katere dinamike v sodobni družbi po vašem mnenju najbolj ovirajo vzpostavljanje varnega in povezanega odnosa med odraslim in otrokom?

Rekla bi, da sodobni čas ni posebej naklonjen tesnim odnosom med odraslimi in otroki. Nekoč je bila kultura tista, ki je podpirala družine pri vzgoji. Različni rituali in običaji so med drugim omogočali, da so bili otroci vpeti v širši krog skupnosti tudi zunaj ožjega družinskega kroga. Danes so starši pri vzgoji bolj kot ne prepuščeni sami sebi. Že to je zagotovilo, da bo vrzeli v povezanosti več, kot bi bilo optimalno. 

V današnjem času, ko za pozornost otrok tekmuje nešteto dražljajev, odnosa z njimi ne moremo več jemati kot nekaj samoumevnega. Tudi navezanost, ki smo jo vzpostavili v njihovih prvih letih, je na preizkušnji. Ko otrok vstopi v vrtec ali šolo, ko nas preplavijo delovne obveznosti ali nas doletijo izgube, bolezni in druge življenjske preizkušnje, ki zahtevajo našo energijo, smo pogosto celo hvaležni, da otroci najdejo pozornost pri vrstnikih ali zaslonih.

Otroke je treba vsak dan znova vabiti nazaj k sebi in prebujati instinkte navezanosti. Hkrati ne smemo prezreti svojih lastnih prepričanj o razvoju in vzgoji. Ko v širši kulturi ni več trdne opore za razumevanje otrokovih razvojnih potreb, postane ključno, da si sami prizadevamo za globlje razumevanje tega, kaj otroci v resnici potrebujejo za svoj celostni razvoj. Le tako lahko zavestno vzpostavimo varovala. 

Ko je naše razumevanje zamegljeno, ko začnemo zamenjevati naravno za običajno ali normalno, lahko zlahka spregledamo, da smo zašli s poti. Težave, ki bi jih sicer lahko preprečili, se tako poglobijo. Na primer: danes so družine, ki z najstniki še vedno skupaj hodijo na dopust, prej izjema kot pravilo – in to smo že skoraj povsem sprejeli kot nekaj običajnega.

Pa vendar ni nobenih dokazov, da bi tesni in spodbudni odnosi z odraslimi ovirali mladostniški razvoj. Nasprotno – kakovosten odnos z bližnjimi odraslimi je prav v tem občutljivem obdobju eden ključnih varovalnih dejavnikov.

Kdaj se lahko starši – kljub najboljšim namenom in ljubezni – nehote oddaljijo od svojega otroka? Katere sodobne predstave o vzgoji temu nehote prispevajo?

Verjetno je v ozadju predvsem pomanjkanje razumevanja otrokovega razvoja in njegovih resničnih potreb. V današnjem času, ko nam kultura ne ponuja več jasnega okvirja za vzgojo in smo izpostavljeni poplavi pogosto nasprotujočih si informacij, je težko najti zanesljivo oporo in občutek, da ravnamo prav. Prav zato postajata razumevanje navezanosti in vloge odraslega pri njenem zagotavljanju vse pomembnejša. Tudi če premoremo vso ljubezen tega sveta in si iskreno želimo otroku le najboljše, to še ne pomeni, da bo otrok to ljubezen tudi čutil in jo bo sposoben sprejeti.

Ljubezen doseže svoj namen le v odnosu – takem, kjer smo otroku dosledno na voljo, kjer smo hkrati topli in odločni, kjer prevzamemo vlogo skrbnika in mu dovolimo, da se varno nasloni na nas.
K oddaljevanju otroka pogosto nehote prispeva tudi naše stremljenje k njegovi čimprejšnji neodvisnosti. Skrbi nas, ali bo zmožen samostojno krmariti v svetu, ki mu ni vedno naklonjen, zato mu pogosto – z najboljšimi nameni – prezgodaj nalagamo breme neodvisnosti. Pogosto slišimo nasvete, kot je: »Ne delajte namesto otroka tistega, kar zmore sam.«

Tako ga na primer ne nosimo več, ko shodi. A pri tem pozabljamo, da je otrokova želja po samostojnosti in raziskovanju sveta naravna – in da bo ta prišla na plano spontano, ko bodo njegove osnovne potrebe po bližini, varnosti in navezanosti dovolj izpolnjene. Z evolucijskega vidika stoji potreba po povezanosti pred potrebo po neodvisnosti.

Šele ko otrok nezavedno občuti, da je varen, da njegovo preživetje ni ogroženo, se bo lahko svobodno podal v svet. Njegova želja po naslanjanju na odraslega je v resnici prošnja za potrditev: »Ali si še tukaj zame?« Morda je bil ves dan v vrtcu, kjer je moral marsikaj opraviti sam, morda je utrujen, preplavljen z dražljaji ali čustveno negotov – in potrebuje našo bližino kot notranji opomnik, da ni sam.

Kakšen doprinos po vašem mnenju prinaša dr. Gabor Maté k tej knjigi? Kako njegovo razumevanje travme in pomena sočutne prisotnosti dopolnjuje razvojni pogled dr. Neufelda?

Najprej bi poudarila, da ima dr. Gabor Maté nedvomno velike zasluge za nastanek te knjige. Ko je obiskal tečaje dr. Neufelda, je dejal, da bo knjigo o njegovem pristopu napisal kar sam – če je ne bo Neufeld. Prepoznal je moč pristopa, ne le za izboljšanje odnosov med odraslimi in otroki, temveč tudi za vzgojo čutečih, edinstvenih in odgovornih posameznikov, ki bodo lahko soustvarjali boljši svet.

Kot zdravnik, ki se je skozi vso svojo poklicno pot srečeval z boleznimi, katerih korenine pogosto segajo v zgodnja otroška leta, je prepoznal, kako bistveno je razumevanje zdravega razvoja in vloge navezanosti – tako za posameznikovo duševno in telesno zdravje kot za zdravje družbe kot celote.

Matéjevo delo je usmerjeno v zdravljenje odraslih, a dobro razume razsežnosti zgodnjih travm in čustvene otrdelosti, ki se pogosto razvije kot posledica neugodnih pogojev za razvoj v otroštvu.

Medtem ko je njegov pristop osredotočen na lajšanje tegob in stisk odraslih, ki so doživeli travme, se moč Neufeldovega pristopa kaže v tem, da ponuja način, kako takšne travme preprečiti – še posebej tiste, ki so posledica pomanjkljivega razumevanja otrokovega razvoja in njegovih temeljnih potreb. Dr. Maté s svojo prisotnostjo v knjigi postavlja ogledalo naši družbi in osvetljuje izvore njenih številnih stisk.

Za konec – kakšno sporočilo bi namenili vsem staršem, ki se trudijo po najboljših močeh, pa kljub temu pogosto dvomijo o sebi?

Vidim, koliko se starši trudijo in kako veliko odgovornost nosijo na svojih ramenih. Starševstvo ne bi smelo biti tako zahtevno – vsaj ne, če bi razumeli moč navezanosti in ji zaupali. A resnica je, da bomo pri utrjevanju odnosa z otrokom pogosto plavali proti toku. Ne le, da nam sodobna kultura ne ponuja zadostne opore – danes se moramo bolj kot kadar koli prej boriti za pozornost lastnih otrok.

Za njihovo pozornost tekmujejo vrstniki, družbena omrežja, zasloni, dejavnosti in neštete obveznosti. Toda tisto, kar v resnici iščejo – zanesljiv odgovor na vprašanja, kot so: Sem pomemben? Sem dobrodošel? Pripadam? Sem sprejet? – lahko najdejo le pri nas. In prav tu tiči naša moč – če zmoremo v sebi najti prostor, iz katerega želimo poskrbeti za svojega otroka in mu odgovoriti na njegove resnične potrebe.

Dr. Neufeld pravi, da »... ne glede na naravo problema – zavarovati in poglobiti odnos je najvarnejša investicija. Ukrepi bodo odvisni od posameznega otroka in okoliščin ter ne bodo brez napak.« Bolj kot na vedenje, težave ali izzive z otroki se poskusimo osredotočiti na izgrajevanje trdnega in globokega odnosa z njimi.

Tako dejansko lahko kaj spremenimo. Nikoli ni prepozno. To ni le naša odgovornost, temveč tudi priložnost, da v starševstvu najdemo več radosti, občutka smisla in notranje izpolnjenosti. S tem otroku nudimo neviden ščit, pod katerim lahko raste, kljubuje svetu in razvija svojo pristno bit. 

Tudi kadar otrok na videz zavrača stik – kadar nas potiska stran, se zapira vase ali kaže brezbrižnost –, ostaja v ozadju vedno ista potreba: potreba po bližini, po zagotovilu, da pripada in da je ljubljen. Morda ga v tem trenutku ne moremo nagovoriti z besedami, a lahko poskrbimo, da bo pot nazaj vedno odprta, topla in vabljiva. To je moč odnosa – tiha, a vztrajna. In edina, ki zares zdravi.

O KNJIGI:

Knjiga Otroci nas potrebujejo pojasnjuje vzroke za pomemben upad starševskega vpliva – in pokaže, kako se »ponovno navezati« na sinove in hčerke, doma vzpostaviti ustrezno hierarhijo, dati otrokom občutek varnosti in razumljenosti ter si ponovno pridobiti otrokovo privrženost in ljubezen.
Naročite jo na www.primus.si ali na 07 49 65 505.

Bralna soseska

Če vas je knjiga Otroci nas potrebujejo nagovorila ali jo želite razumeti še globlje, preverite možnost bralne skupine ali pogovornih srečanj, ki jih vodi dr. Urška Žugelj. Skupinsko branje ponuja prostor za izmenjavo, refleksijo in podporo na poti razumevanja odnosa odrasli–otrok.