Sledi praktična vaja, preko katere lahko začutimo sebe kot otroka in sami sebi povrnemo tisto, kar je nam kot majhnemu otroku v otroštvu manjkalo.
Dokler otroku v nas ni dovoljeno, da bi se zavedel, kaj se mu je zgodilo, del njegovega čustvenega življenja ostaja zamrznjen.
Alice Miller
Otroci se na svet rodijo kot bitja popolne ljubezni. Njihovo povsem naravno stanje je, da izžarevajo nedolžno, pristno ljubezen. Ne samo, da je v njihovo jedro vtisnjena ljubezen, ljubezni so vredni že samo zato, ker obstajajo.
Pa vendar nekateri otroci odraščajo v okolju, ki jim poškoduje občutek za njihovo lastno vrednost. Kadar se ob starših počutijo nezaželjeno, spregledano v svojih potrebah, osamljeno ali čustveno zapuščeno, to v njih povzroči globoko bolečino.
- Bolečine se prenašajo iz roda v rod, vse dokler jih nekdo ne začuti, zaceli in na to mesto vrne Ljubezen
- 30 znakov, da ste bili ranjeni kot otroci in to še danes vpliva na vas
V njihovo jedro se zarežejo rane. Otroci si ne znajo razložiti tega, kar se jim dogaja drugače, kot preko egocentričnega pogleda na svet: menijo, da so oni odgovorni za to, kar se jim dogaja, da so slabi, krivi in neprimerni, saj bi se drugače njihovi starši zagotovo do njih vedli drugače.
Kadar se otroci čutijo zapuščene, izgubijo stik s seboj, svojimi pristnimi občutki, potrebami in željami. Vso breme krivde si naložijo na svoja ramena, njihova ljubezen do sebe pa prične počasi ugašati. Občutek je, kot bi se otrokovo doživljanje zamrznilo v času in prostoru.
Terapevtom je že od nekdaj izziv, kako pomagati ljudem sestaviti razbite koščke njihovega otroškega čustvenega sveta v neko povezano celoto. Če bi želeli zaceliti občutke manjvrednosti (ali česarkoli drugega), bi se morali vrniti v preteklost in škodo, ki je bila otroku povzročena, popraviti, kar pa ni mogoče. Vendar naša psiha dejansko ne loči med tem, kaj doživlja v resnici in kaj preko vizualizacije (ko si nekaj predstavljamo).
Če je vizualizacija dovolj močna, jo naša psiha sprejme kot resnično in se na to prilagodi. Ena izmed tehnik, kako pozdraviti čustvene rane, ki smo jih prejeli kot otroci, je vzpostavljanje stika s svojim notranjim otrokom.
Ideja je, da lahko danes, kot odrasla oseba, začutimo sebe kot otroka in sami sebi povrnemo tisto, kar je nam je kot majhnemu otroku v otroštvu manjkalo. Tako notranjemu otroku (se pravi sebi) pomagamo uravnati težka čustvena stanja. Torej, neko negativno izkušnjo spremeniti v pozitivno.
Toda kako?
Negativno izkušnjo je moč spremeniti v pozitivno tako, da se ozaveščajo različni deli izkušnje. Izkušnjo sestavlja 8 elementov in to so: senzorika, telesne senzacije, čustva, potrebe, misli, vedenje, zaporedje dogodkov in smisel. Če bi želeli vzpostaviti stik z notranjim otrokom in tako pospešiti celjenje čustvenih ran, ki še danes vplivajo na naše vedenje, bi torej morali ozavestiti vse te elemente izkušnje.
Mogoče se sliši zapleteno, pa to ni.
Predvsem je pomembno, da tekom procesa čim manj razmišljamo z glavo, ker nas bo to prej blokiralo kot nam pomagalo. Prestavimo se v srce. Iz srca nam bodo prihajala čustva. Če si pustimo čutiti vsa čustva, ne glede na to, katera pridejo, se bo sprostila tudi globoko zablokirana energija iz telesa. Torej si je dobro pustiti čutiti z vsem telesom.
Zelo pomembno je tudi, da sami sebe ne porežemo od tega, kar čutimo: torej da zaupamo sebi, da je to, kar čutimo, pravilno. Pravzaprav se ne moremo zmotiti. Vse, kar začutimo, je prav. Vsaka informacija, še tako drobna, je lahko dragocena.
Če povzamem na kratko: vse, kar čutimo, je pravilno. Zaupajmo v to, kar čutimo. Vsa čustva so dovoljena.
V nadaljevanju so navedeni najbolj osnovni koraki, katere lahko izvedete sami. Potrebujete le dovolj časa in miren kraj, kjer se boste lahko sprostili in vas nihče ne bo motil. Pomagate pa si lahko tudi tako, da si pogledate kakšno sliko sebe iz otroštva in poskusite začutiti otroka na njej. Veš čas dihate globoko trebušno in zaupate sebi, da je to, kar čutite, pravilno.
Vajo vedno začnemo z varnim krajem (1. korak) in jo na tak način tudi zaključimo. Varni kraj predstavlja začetek in konec vaje.
Tu so trije osnovni koraki, ki vam lahko pomagajo pri začetnem vzpostavljanju stik s svojim notranjim otrokom.
1. korak: VARNI KRAJ ZNOTRAJ SEBE
Zamislite si kraj, kjer se počutite popolnoma varno. Lahko je namišljen ali resničen. Nekje, kjer se počutite popolnoma varno, sproščeno in mirno.
Vizualizirajte si ga. Poglejte okoli sebe. Kaj vidite? Pustite si, da vas prostor nagovori. Začutite ga.
Vizualizirajte sebe znotraj tega kraja. Pozorni ste na lego svojega telesa (stojite, sedite, mogoče kaj drugega?).
Začutite svoje telo. Vsak del telesa. Pripeljite pozornost nanj, na svoje roke, noge, trebuh…
Opazujete svoje dihanje. To naj postane globoko, trebušno. Kot da bi lahko zrak vdihnili iz spodnjega dela trebuha in ga potegnili čez telo navzgor, nato pa ga nazaj skozi spodnji del spustili ven. Tako dihajte nekaj časa, lepo enakomerno. Popolnoma ste sproščeni.
Pozornost pripeljite na svoja čutila:
– kaj slišite? Potopite se v zvok.
– kaj vidite? Poglejte prostor okoli sebe.
– kaj vonjate? Potopite se v vonj.
– kaj čutite na koži, kje se vam stika telo s podlago? Potopite se v ta občutek.
Začutite zemljo pod sabo. Začutite, kako vas podpira. Ste tukaj in sedaj, v tem vizualiziranem varnem kraju znotraj sebe.
Šele ko imate znotraj sebe temeljito vzpostavljen varni kraj, se premaknete naprej.
2. korak: POGLEDATE NA SVOJEGA NOTRANJEGA OTROKA
To je tako, kot bi iz svojega varnega kraja in iz velike razdalje pogledali na enega malega, nedolžnega otroka, deklico ali dečka (če nič ne vidite, nič hudega. Ostanite mirni in sproščeni, vse se bo dogodilo ob svojem času).
Če bi otročka poskusili samo nežno začutiti, brez pritiska, brez sile … nežno, ljubeče … in samo pogledate nanj … kakšno dečka, deklico vidite?
Vidite kaj okoli tega otroka? V kakšnem prostoru je?
Kako velik je, koliko je star ta lep in nežen otrok? Kako je oblečen, kakšne laske ima? V kakšni legi je njegovo malo telo? Kako se počuti?
Čim bolj se potopite v svoje zaznave.
Začutite ga z vsem svojim srcem… nato pa svojo pozornost prestavite nazaj nase.
Ko ga tako gledate, lahko je jezen, žalosten, osamljen ali kaj drugega, boste dobili neposreden dostop do njegovega doživljanja.
Na tem delu se vam lahko pojavi kakšno težko čustvo, npr. jeza nanj, ker se ne zna zaščititi, ker joka in podobno, toda ohranite zavedanje, da imate ob sebi samo eno nežno, nedolžno bitje, ki si od vsega najbolj želi, da bi ga nekdo sprejel takega, kot je, ga začutil in se z njim ljubeče povezal.
Katero čustvo se vam torej prebudi ob pogledu nanj?
Imate kakšno misel glede tega otroka? Kaj se pojavi?
Če bi prisluhnili svojemu telesu… kako se telo počuti? Vas trese, mrazi, boli, tišči, stiska? Kje v telesu se to pojavi?
Imate v tem hipu kakšno potrebo? Bi se temu otroku radi približali? Bi vam to pustil?
Če bi vam pustil, da se mu nežno približate … kako se vajino srečanje zgodi?
Se lahko otroka dotaknete? Kje se ga dotaknete? Kako se čuti ta dotik?
Potopite se vanj … prav začutili ga boste lahko na svojem telesu. Globoko ga lahko začutite, kot bi bil resnično živ. Lahko tega otročka pogledate v njegove velike, otroške oči? Kaj vidite v njegovih očeh?
Bi mu kaj povedali?
Kaj točno mu poveste?
Vam on kaj odgovori?
Če si samo pustite, da se vajin pogovor odvija … kaj vse si povesta?
Pristopajte do svojega notranjega otroka spoštljivo, nežno in čuteče. Z ljubeznijo, ki si jo zasluži že samo zato, ker obstaja.
Na tak način počasi in nežno zbirate koščke njegovega in tudi vašega doživljanja (to sta kot dva svetova, ki se počasi združujeta v eno): pozorni ste na to, kako se počuti telo (telesne senzacije, njegove oz. njene in vaše), kaj vonjate, tipate, okušate, slišite, vidite (senzorika), kaj čutite (občutja), kaj potrebujeta, razmišljata in kako telo reagira (vedenje). Kot bi gradili mozaik izkušnje, ki jo bo ob koncu potrebno oplemenititi tudi z nekim smislom.
3. korak: NAZAJ NA VARNI KRAJ
Če bi lahko sedaj vzeli tega otroka in ga odnesli na varno, nekam, kjer se bo počutil sproščeno in zaščiteno … kam bi ga odpeljali?
Prav vidite lahko, kako ga dvignete in odnesete stran, na varno.
Kam gresta? Kje hodita? Kakšen je občutek, ko imate to moč, da ga zaščitite?
Kako se počuti vaše telo ob tem? Kaj razmišljate? Gresta lahko proti svobodi? Nekam, kjer je svetlo?
Hodita toliko časa, dokler ne prideta na kraj, ki je popolnoma varen. Tam se ustalita.
Začutita lahko zemljo pod svojimi nogami. Začutita njeno energijo, njeno podporo. Povsem sta prizemljena in na varnem.
Kako je otroka pogledati sedaj? Se je kaj spremenilo? Kaj?
Kakšne so sedaj njegove oči? Kako se počuti, kaj dela?
Se lahko prične igrati, svobodno tekati naokoli, tako kot to počnejo majhni, srečni otroci?
Za konec se le še potopite v ljubezen. V popolno sprejemanje sebe in svojega otroka. Lepa sta. Tako zelo sta dragocena. Zdi se, kot da lahko ta občutek vtisnete v vsako celico vašega telesa. Vtisnite si ga. Naredite si novo izkušnjo. Zadihate svobodo. Prav iz spodnjega dela trebuha jo vdihnete in potegnete skozi telo. Dihajte nekaj časa. Potopite se v užitek. Nič vam ni treba več početi. Samo še uživate in čutite, kako vaju obdaja ljubezen. Čutite, kako sta na varnem.
…………………………………………………………
Tako. V treh enostavnih korakih, ki jih lahko preizkusite sami, je opisana vaja, kako vzpostaviti stik z notranjim otrokom. Navedena je le osnova, toliko da veste, kako začeti.
Predvsem je pomembno, da si za vajo vzamete čas, da jo naredite takrat, ko ste umirjeni, brez težkih skrbi ali čustev. Če ne gre v prvo, nič hudega. Če se zatakne, se samo spoštljivo poslovite od svojega otroka in mu zagotovite, da boste zanj poskrbeli, ko boste zmogli in da ga do takrat nosite v svojem srcu. Brez samoobtoževanja in krivde. Vedno pa vajo zaključite tako, da vzpostavite varni kraj znotraj sebe.
Predvsem pa vzemite to kot igro, tako boste lažje ostajali odprti za sporočila, ki vam jih sporoča vaša mala deklica ali deček. Izhajajte iz srca in ohranjajte zavedanje, da si vaš notranji otrok zasluži popolno ljubezen že samo zato, ker obstaja.
Želim vam veselo igranje in veliko otroške nagajivosti pri raziskovanju sebe!
Vabimo vas, da se prepustite vodeni meditaciji, s katero boste lahko objeli svojega notranjega otroka in stopili korak naprej na poti osebne rasti.
Avtorica prispevka: Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka, www.alenkalanz.si
