Včasih meditacija ne deluje ali ima celo negativen vpliv (dr. Vesna Mirt)

Obstaja delež ljudi, ki ali ne zmorejo meditirati dlje kot nekaj minut ali pa meditirajo že leta in leta, vendar se v najboljšem primeru soočajo z istimi težavami kot na začetku ali pa se jim kakovost življenja celo poslabša.

Včasih meditacija ne deluje ali ima celo negativen vpliv (dr. Vesna Mirt) (foto: shutterstock) shutterstock
9. 10. 2021

Meditativne prakse in čuječnostne vaje (angl. mindfulness) so lahko zelo učinkovito orodje za umirjanje, celo za doseganje višjih stanj zavesti in za velik delež ljudi je to primerna in učinkovita metoda. Raziskave navajajo pozitivne učinke na psihično in fizično zdravje, učinkovitost pri delu in odnose.
Gre za trend, ki smo mu priča, saj so prakse, ki vključujejo čuječnost (angl. mindfullness) v velikem porastu. Vendar obstaja tudi temna plat bleščeče zgodbe.

Obstaja delež ljudi, ki ali ne zmorejo meditirati dlje kot nekaj minut ali pa meditirajo že leta in leta, vendar se v najboljšem primeru soočajo z istimi težavami kot na začetku ali pa se jim kakovost življenja celo poslabša.

Dobra novica je, da s slednjimi ni nič narobe, in če ste tudi vi eden izmed njih, obstaja dober razlog, zakaj je tako.

Gre za naše telo in občutja, ki jih nosi v sebi. Ljudje, ki so imeli težko otroštvo, ki so doživljali zlorabe (spolne, fizične ali čustvene) in/ali so izkusili pomanjkanje čustvene varnosti, pomanjkanje osnovnih elementov ljubezni v družini, in tudi ljudje, ki so doživeli težje poškodbe, operacije, so lahko v stanju povečane aktivacije (višje stopnje tesnobe, napetosti, opreznost, napadi tesnobe, izbruhi jeze …). Mnogi pa živijo v stanju disociacije. To je stanje, ko smo odrezani od občutenja lastnega telesa (ali delov telesa) in čustev. Disociacija je pomemben obrambni mehanizem, ki nam pomaga preživeti. Vendar če s čuječnimi vajami na hitro pridemo v stik s svojim telesom, od katerega smo v veliki meri odrezani, se lahko odpre kup občutij, mogoče celo spominov, na katere nismo pripravljeni, za katere nimamo orodij in kapacitete za soočanje. Podobno, kot če bi odprli Pandorino skrinjico.

Vse to nas lahko potisne v paniko, retravmatizacijo in nato še v močnejše stanje odrezanosti od telesa (disociacijo). 

Če telesa že prej nismo doživljali kot lasten dom, kjer je prijetno bivati, ampak smo ga doživljali kot nekaj neprijetnega, nepredvidljivega, mogoče celo umazanega, lahko čuječnostne vaje odprejo vrata za negativna presenečenja, s katerimi se ne zmoremo soočiti, kar nas lahko še bolj odreže od lastnega telesa in še bolj se oddaljimo od učinkov, ki jih naj bi meditativna praksa prinesla.

To se lahko kaže na različne načine. Pripravimo se na meditacijo, se usedemo udobno po turško, zapremo oči in usmerimo pozornost na dihanje. Najprej nam misli švigajo sem in tja, nato nam sčasoma uspe vračati pozornost na dihanje, vendar se nam poveča srčni utrip, začenjamo čutiti povečevanje tesnobe v prsnem košu, ne moremo sedeti pri miru, ampak se presedamo ali trzamo z deli telesa, mogoče celo postaja vedno bolj neprijetno. Misli spet pričenjajo švigati sem in tja, spomnimo se vsega, kar moramo danes narediti, pogledamo na telefon in prekinemo s prakso. Ali pa, ker hočemo biti uspešni, zdržimo, se trudimo z umiritvijo misli, ki stalno skačejo sem in tja, ter se mukoma prebijemo do trenutka, ko končno zaslišimo zvonček aplikacije za meditiranje, ki naznani konec. Ali pa morda čisto odplavamo in imamo občutek, da med meditacijo nismo bili prisotni, doživljamo, kakor da bi bili nekje drugje. Po meditaciji se lahko počutimo pomirjeno na neki ‘odklopljen’ način ali se čutimo celo bolj vznemirjene kot pred samo meditacijo. V takem primeru je treba najprej položiti osnovne temelje. 

Meditativna praksa je kot streha na hiši in preden položimo streho, je treba zgraditi temelje in vse ostalo.

Meditiranje na primeren način je pomembno, saj uporaba čuječnosti na neprimeren način, vztrajanje v stanjih disociacije ali prevelike aktivacije nam čisto nič ne pomaga, kvečjemu še bolj krepi neželena stanja in poglablja disociacijo. Vsak sistem (telo, živčni sistem) ima kapaciteto zdravljenja, vendar je pomembno, da gremo po korakih in da začnemo s prvim korakom (temeljem hiše) v tem procesu, in ne s petim korakom (s streho), za katerega naš sistem še ni pripravljen. Zato si poglejmo nekaj usmeritev, ki nam lahko pomagajo pri meditiranju.

Zaznavanje stika s podlago. 

To vajo lahko naredimo skupaj v tem trenutku, ko to berete. Zaznajte stik svojega telesa s sedežem, na katerem sedite. Kako se občuti stik s sedežem? Zaznam stik nog s tlemi oziroma s podlago, na kateri počivajo. Kako občutim ta stik? Mogoče se s hrbtom naslanjam na naslonjalo. Kako to občutim? Nič ne skušam narediti ali doseči, samo zaznavam, opazujem. Če pri tem občutim, da sem ne­udobno, se premaknem in najdem udobnejšo lego telesa.

Odprimo oči. Če vas med meditacijo ‘odnaša’, odprite oči in poglejte okoli sebe. Lahko poimenujete vsak predmet, ki ga vidite, lahko ga pozdravite ali na primer opazujete barve, ki so okoli vas (vendar ne razmišljajte o tem, kako ni pospravljeno). Na ta način gremo v stik s svojo okolico, izstopimo iz premlevanja o preteklosti ali prihodnosti, pridemo v tukaj in sedaj in na nežen način umirimo pobezljane misli, ne da bi se z njimi borili. Ni nam jih treba naenkrat utišati in izsiliti notranji mir. To lahko naredimo na bolj varen in prijeten način, v skladu z ritmom telesa. S povezovanjem s svojo okolico, z gledanjem okoli sebe se v tem trenutku poveča verjetnost, da bo naš notranji radar začenjal zaznavati več varnosti (vidim, da je soba, v kateri meditiram, varna), in če se odločimo z nadaljevanjem drugih oblik mediacije, nam omogoči več pozornosti.

Uporaba glasu. 

Lahko si pomagamo tudi s petjem mantre ali različnih zvokov. Z gledanjem okolice ter z uporabo glasu stimulirate najrazvitejši del svojih možganov in živčnega sistema (ventralni vagusni živec parasimpatičnega živčnega sistema), ki nam pomaga ohranjati pozornost, nas pomirja in zniža srčni utrip, ko smo pod stresom. Hkrati nam omogoča povezovanje z ljudmi in občutenje ljubezni. Ko meditiramo, je pomembno, da je aktiviran.

Gibanje. 

Gibanje je življenje. Disociativna stanja so pogosto povezana z občutenjem, da se ne moremo premakniti, da smo zamrznjeni, da nimamo izbire. Mehko gibanje nas lahko potegne iz takšnega stanja. Ko imamo v sebi veliko nemira, tesnobe, je včasih bolje iti na čuječen sprehod, zato da se telo premika in lahko gledamo okolico. Če se odločimo sedeti, pa ni nobene potrebe, da sedimo v bolečinah, zato da bi dosegli višja stanja zavesti. Naredimo si udobno, uporabljajmo blazine ali stol in bodimo prijazni do svojih sklepov in hrbtenice.

Občutenje senzacij.

Telesne senzacije so pomembno vozilo na poti do resničnega zdravljenja. Bolečina je ujeta senzacija. Ko opazujem telesne senzacije, ki se nahajajo v bolečini (vročina, napetost, zategovanje, utripanje, teža …), in ko to počnem dlje časa, se prej ali slej nekaj premakne, spremeni, zavibrira in na tak način bolečina počasi zapušča naše telo. Zapora v grlu ali metuljčki v trebuhu so lahko močno zdravilo, ko si dovolimo, da jih občutimo in slišimo, kaj potrebujejo. Včasih lahko ob takšnem poslušanju pride impulz po gibu, po glasu (kriku), pojavi se spomin ali čustvo. Dovolimo si, da nas telo pelje po korakih proti zdravljenju.

Potrpežljivost in upoštevanje svojih meja prenašanja intenzitete.

Pogosto nas močne senzacije potisnejo nazaj v pretirano aktivacijo ali disociacijo. Takrat je čas, da gremo spet nazaj k osnovam, k temeljem, da telo spet najde osnovno varnost in ravnovesje (zaznavanje stika s podlago …). 

Zgolj iz občutka prisotnosti tukaj in sedaj, občutka varnosti, povezanosti s sabo in okolico se lahko soočamo z notranjimi pošastmi in na tak način počasi gradimo kapaciteto za prenašanje in opuščanje intenzivnejših senzacij v telesu. 

Tega procesa se ne da izsiliti, samo z vztrajnostjo graditi.
Meditativne prakse so torej orodje, ki je napredno in najprej potrebuje temelje. Vabim vas, da uporabite ta orodja in hkrati pričnete z grajenjem.
Veliko uspeha! 

Tekst: Vesna Mirt, www.psihoterapija-supervizija.si