V zakonskih terapijah delamo s pari, ki kar nekaj časa, lahko celo nekaj let, delujejo na način, da partnerja en drugemu dajeta in nudita tisto, za kar vesta, da drugi potrebuje. Tak odnos lahko poimenujemo "DAJ-DAM" odnos.
Žena ve, kaj mora storiti, da bo njen mož ljubeč in ji bo izkazoval pozornost, ki jo pričakuje. Sliši se dokaj enostavno, a zastavi se vprašanje, zakaj tako razmerje ne vodi v napredovanja in rast, temveč ravno obratno, v nezadovoljstvo in propad.
Neizpolnjene potrebe
V odnos večinoma pridemo z namenom, da bomo partnerju/partnerki lahko vse zaupali, odprli svoje stare rane in jih poskušali zaceliti. Vsi ljudje imamo v sebi neizpolnjene potrebe, ki izhajajo iz primarnih družin. Največkrat se jih ne zavedamo vse dotlej, dokler nam ob drugih ljudeh, predvsem v najbolj intimnih odnosih, ne začnejo povzročati težav.
Takrat smo na razpotju, saj je od našega zavedanja samega sebe odvisno, kaj bomo storili. Za primer vzemimo temeljno potrebo po pozornosti. Otrok potrebuje pozornost staršev. Oče in mama ga občudujeta in sta nanj na edinstven način ponosna. Če otrok te pozornosti ne čuti, jo bo ob odraščanju v pretirani obliki iskal pri drugih ljudeh, še zlasti v partnerstvu. Partner bo to občutil kot pritisk, posesivnost in vsiljivost in se bo zaradi tega umaknil, rana na nasprotni strani pa bo še bolj boleča.
Partnerja s svojimi neizpolnjenimi potrebami ravnata tako, da eden drugemu izpolnjujeta želje in potrebe. Žene povedo, da morajo biti vedno pripravljene na moževe potrebe (sem sodi največkrat potreba po spolnosti, po občudovanju, po slišanosti...). Ko je možu vse to zagotovljeno, je voljan vrniti usluge – je pozoren, ljubeč, vendar to ne traja dolgo, saj se njegova potreba zopet zelo hitro oglasi in začaran krog je sklenjen.
Izguba sebe
Žena, ki je stalno na preži, kaj njen mož potrebuje, kaj želi in hoče, sebe popolnoma izgubi. Ob stalni pripravljenosti na prepoznavanje in izpolnjevanje njegovih potreb, pozabi na svoje želje in potrebe. Deluje v smeri skrbi za moža in njegovega zadovoljstva, saj bo na koncu dobila vsaj nekaj pozornosti, ki jo potrebuje, pa četudi le za kratek čas. Ima nizko samozavest, ne zmore ceniti in spoštovati same sebe, veliko lahko stori za druge, vendar zase ne zna poskrbeti.
Če hočemo razumeti, zakaj pari tako delujejo, moramo pogledati družinsko okolje, iz katerega partnerja prihajata. To so navadno družine, kjer se otroci naučijo prepoznavati starševske potrebe. Naučijo se biti tako senzitivni za čustvene potrebe staršev, da nezavedno vedo, kaj mama ali oče potrebujeta, kdaj sta žalostna, jezna ali prestrašena.
Jeznega očeta je potrebno pustiti pri miru in se narediti čimbolj nevidnega, ob žalostni mami je potrebno biti žalosten in jo celo tolažiti. Otroci tako postanejo čustveni partnerji in opora svojim staršem. Otrok si namreč vedno želi, da bi bila starša srečna.
Zakaj "daj – dam" odnos ne more dolgo delovati?
Služenje drugim v smislu dajanja in prejemanja spominja na trgovanje, kjer nekaj damo zato, da dobimo nekaj drugega. Vendar odnos ni trgovanje. Če nekomu delamo uslugo in pričakujemo vračilo, smo slej ko prej jezni in neizpolnjeni. V resnici od drugega nikoli ne moremo dobiti tistega, kar bi si morali dati sami: sočutja in ljubezni do sebe. Ko čutimo, da nas je nekaj prizadelo in užalostilo ter to znamo ubesediti, lahko poiščemo sočutje ob drugem človeku.
Partnerstvo je priložnost
Partnerstvo je krasna priložnost, da drug ob drugem, vendar najprej s sočutjem do sebe, znamo odpirati boleče rane. Ko priznamo, da nas nekaj boli, bo partner to začutil in nas potolažil zato, ker je sočuten do sebe in posledično do nas. Vendar ne zato, ker MORA, da bo nekaj dobil v povračilo. Razmerje pomeni ob drugem pomagati sebi, da se lahko razvijemo v vedno boljšo in sočutno osebo.
Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtska, Študijsko - raziskovalni center za družino
- Preberite si še: Vsakdo, ki sramoti drugega, sramoti samega sebe
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj