"Čakala sem, da bo pripravljen, zdaj pa imam 40 let in sem brez otrok"

To bolečo, a iskreno izpoved je delila v pogovoru s priznano terapevtko in avtorico Esther Perel.

Ona: Živjo, Esther. Znašla sem se v res težkem obdobju. Ravno sem se razšla s svojim življenjskim partnerjem, s katerim sva bila skupaj približno šest let, pred štirimi leti pa sva skupaj zamrznila nekaj zarodkov. Na kratko: stara sem 40 let. Prišel je čas, da se začnem pogovarjati o tem, da bi zanosila in imela otroka. Ves čas sem jasno govorila, da si želim zanositi pri 40. letu. On pa nikoli ni bil sposoben se o tem odkrito pogovoriti.

Dobesedno v petih mesecih partnerske terapije nisva imela niti enega direktnega pogovora o tem – samo kroženje okoli in to, da sem se motila v vsem. Imeti otroka pri 40 z življenjskim partnerjem res ne bi smela biti takšna vojna.

Odkar sva se razšla, so se stvari samo še zaostrile. Zdaj vidim – kar so drugi opazili že prej – da imeti otroka s to osebo, na kakršen koli način, v kakršni koli obliki so-starševstva, enostavno ni mogoče. Ti zarodki se ne bodo mogli uporabiti. Ni prav, ni dobra situacija. In sem prestrašena.

Moje vprašanje je: kako naj... pa niti ne odpustim njemu, ker za to sploh ne prevzema odgovornosti – nima pojma o tem, kaj vse je izgubljeno. Ampak kako naj odpustim sebi? Kako naj odpustim sebi, da sem dovolila, da je bil moj čas – ena najbolj dragocenih stvari, kar jih imam – moj časovni okvir, moja plodnost, moja ženskost, tako podcenjena, da sem zdaj v tej situaciji?

Počutim se, kot da sem žrtvovala toliko za materinstvo. Nimam pojma, kako bom zdaj imela družino, in živim v strahu, da sem z ljubeznijo do napačne osebe ogrozila svojo možnost, da bi imela družino. Kako naj vse to zdržim in hkrati ohranim vero, ki jo zdaj najbolj potrebujem? Se sprašujem, če mi lahko pri tem pomagate.

Naj dam kratek pregled. Pred časom sem predlagala, da se mogoče razideva, jaz pa bi imela otroka sama, z njegovo delno vključenostjo, o kateri bi se pogovarjala.

Zamrznila sva nekaj zarodkov pred štirimi leti. Nekako je bilo neizrečeno, a jasno, da lahko počakam do svojega 40. leta. Ko sem bila stara 36, sva jih zamrznila, bilo jih je precej zdravih in bila sem zelo hvaležna.

Sedaj sem ga prosila, naj zapusti hišo, ker ni bil sposoben neposredno povedati – niti enega stavka – ali bova uporabila zarodke, ali se bova razšla, karkoli. Preprosto se ni znal pogovoriti. V terapiji sva bila 4–5 mesecev in tam je začela prihajati na plan jeza, na obeh straneh. Nenehno.

Esther Perel: In jeza, zamera, konflikt – okrog česa so se vrteli?

Ona: Težko je povedati. Mislim, da so bili usmerjeni proti meni. V terapiji je govoril: želim biti z njo, a nočem zdaj imeti družine z njo. In če ne bom zdaj imel družine z njo, jo bom izgubil. 

Esther Perel: Kdo je to rekel?

Ona: On. Tako mislim. Ne vem, od kod ta jeza. Od oktobra naprej sem spoznala, da teh zarodkov ne moreva uporabiti. Mislim, da imeti otroka s to osebo ni prava odločitev. Tudi terapevt in čas na distanci sta mi pomagala razumeti, da to ni zdrava situacija. V zadnjih treh mesecih sem se odločila, da se izselim. Zdaj sem dva tedna na svojem. Stara sem 40 let. Bila sem na kliniki za plodnost in sem prestrašena. Živim v ogromnem strahu. Sem človek vere in upanja, a vse sem izgubila. Izgubila sem upanje, vizijo, občutek prihodnosti.

Esther Perel: Kaj se je zgodilo na kliniki?

Ona: Rezerva je nizka. Potem ni denarja, ni stabilnosti – ne znotraj, ne zunaj – za te odločitve. Težko je usklajevati občutek obžalovanja, izgube časa, občutek, da partner ni spoštoval mojega časa in moje vrednosti. Sploh se še nisem mogla soočiti z izgubo odnosa, ker me preplavlja izguba nečesa večjega – materinstva in plodnosti. In to je grozno. In sama sem.

Esther Perel: Lahko vprašam samo še nekaj dejstev? Imaš zamrznjene zarodke ali tudi jajčeca?

Ona: Samo zarodke. To je moja največja žalost. Nisem oseba, ki živi v obžalovanju, a to je zelo težko.

Esther Perel: In zdaj ti pravijo, da tvoja plodnost upada, da bi bilo treba zamrzniti še kaj, pa nimaš sredstev ne psihične moči za to?

Ona: Točno tako.

Esther Perel: In on – ne želi otrok? Ne zdaj? Ne s tabo? Bi bil pripravljen biti darovalec?

Ona: Ne znava se o tem pogovarjati na zdrav način. Mislim, da zdaj zagotovo ni pripravljen. Pustil pa je odprta vrata, kar je zame neznosno.

Esther Perel: Kako se je razhod zgodil? V afektu? V prepiru? Ali v smislu, da res stojiva na razpotju?

Ona: Mislim, da bolj v afektu. Bila sem pogumna, iskrena, ponujala rešitve – on pa ni reagiral. Nikoli ni rekel ne, nikoli ja. Včasih »mogoče naslednje leto«. Jaz sem bila pripravljena na kompromise, a nič se ni premaknilo. In to, kar čutim, je izdaja. Zato mislim, da uporaba teh zarodkov ni zdrava.

Esther Perel: Pa vendar – ta občutek, da bo enkrat uspelo, te je držal šest let. Kaj te je še držalo?

Ona: Verjela sem. Močno sem verjela v najino življenje, v hišo, ki sva jo kupila, v zarodke, v najin odnos. Nisem verjela, da ne bo držal obljube. Še vedno mislim, da bi, ampak odločitev je vedno prepuščal meni. On je imel nadzor nad odnosom, jaz pa sem nekako šla zraven.

Esther Perel: Torej, kaj je danes najnujnejše?

Ona: Moje vprašanje je povezano z vero. Vem, da ti v svojem delu veliko govoriš o upanju, o magiji življenja. Sama tega trenutno nimam.

Esther Perel: Nimaš upanja v kaj? V otroka? V družino? V odnos?

Ona: V družino. Da bom imela družino. Vse je padlo v vodo. In zdaj se učim, da je prav, da se zaščitim, da je prav, da sprejmem, da odločitve, ki sem jih sprejemala takrat, niso bile napačne, ampak edine, ki sem jih takrat znala. Ampak kako izžalovati to izgubo? Kako skozi ta bes in bolečino, ko pa me on še vedno zasipa z mejli o ločitvi, denarju in stvareh, ki so v primerjavi s tem, kar jaz nosim, povsem nepomembne?

Esther Perel: Daj mi malo občutka, kje sta zdaj. Si se ti izselila, se je on izselil? 

Ona: Imela sva skupno hišo. Mislim, da je bila selitev v hišo, ki sva jo kupila skupaj, pravzaprav začetek konca. To je bilo pred približno dvema letoma. Bila je družinska hiša, pa se ni hotel vanjo vseliti. Poltretje leto je samo stala tam, 10 minut od najinega takratnega doma. Nikoli se ni zdela kot dom. Nekaj v zvezi s tem korakom naprej, s tem, da bi zares govorila o skupnem življenju in družini, je manjkalo. Sprejemala sva velike življenjske odločitve, a ves čas je bilo nekaj odsotnega. Manjkalo je nekaj – morda podpora, tovarištvo, neka vez, ki je nikoli nisem zares imela v odnosu, ampak bi jo morala.

Esther Perel: Tisti občutek »v tem sva skupaj.«

Ona: Ja. Nisem se več zagovarjala, nisem se več trudila prepričevati. Začela sem razmišljati: zakaj si ne zaslužim tega? Zakaj imam občutek, da mi to ne pripada? Zakaj moram vedno znova razlagati, zagovarjati, se boriti? Toliko sem naredila. Žrtvovala sem svoje telo, svoj čas. Bila sem podpirajoča, potrpežljiva, pripravljena na kompromise. Ampak če je težava mojega partnerja v času, to ni moja težava. To je biologija, to je višja sila. In kje se potem najde presečišče?   

Esther Perel: Kaj se je pravzaprav zgodilo? Sta se nekega dne samo razšla?

Ona: Prosila sem ga, naj zapusti hišo. Od takrat sva se srečala dvakrat, sicer pa komunicirava samo še prek e-pošte.

Esther Perel: In pišeta si o pohištvu ali o čem?

Ona: Grdo si piševa. Pohištvo, denar, logistika. Jaz sem se izselila in si začela ustvarjati novo življenje, v katerem bi si lahko omogočila svojo lastno družino. Vse skupaj ima veliko opraviti z odvisnostjo – saj sem bila od nekoga odvisna.

Esther Perel: Finančno?

Ona: Finančno in čustveno.

Esther Perel: To sta dve različni stvari. Ko rečeš, da poskušaš ustvariti infrastrukturo, ki ti bo omogočila plačevati stroške zdravljenja neplodnosti, shranjevanja in vsega s tem povezanega – ne gre samo za psihološko vprašanje. Obstaja tudi materialna komponenta. Finančna komponenta. In to niso samo notranje izkušnje. Vem, da ljudje neradi sprašujejo o financah, ampak v tem primeru so zelo pomembne.

Ona: Hvala, da ste to izpostavili. Mislim, da prav tu leži moj največji strah. Čustveno še nekako zmorem, vem, da lahko stopim korak za korakom. Ampak finance, sredstva – stvari, ki so izven mojega nadzora, v tako kratkem času – me vlečejo nazaj v stanje, ko se počutim manj odrasla, manj močna … preveč neznank.

Esther Perel: Ampak te neznanke … jih doživljaš kot nekaj, kar te dela ranljivo prav zato, ker so neznane? Ali pa je to samo del procesa – kako znova začeti, tokrat brez odnosa in po izkušnji izdaje? Nočem, da vse skupaj samo psihologizirava.

Ona: Čutim to. Mislim, da so finance zame še globlje. Nisem odraščala z veliko denarja. Nikoli v življenju nisem bila v taki finančni situaciji. Pomembno mi je bilo, da si zagotovim finančno osnovo za družino. To je bil velik del razloga, zakaj sem ostala v odnosu. Čutim, da izguba denarja prinaša izgubo nadzora. A pridobivam nadzor na drugih področjih – nad sabo, nad svojo vizijo družine. A kako?

Esther Perel: Imela si jasne želje. Spoznala bom moškega, se zaljubila, razvila odnos, skupaj bova spočela otroka, postala družina … To je bila zelo močna, linearna zgodba. Ena pot. Ampak vsaka takšna zgodba prinese tudi razlike – biologije, urnike, prioritete. In ti si si ustvarila zelo močno zgodbo: pri 40-ih bova. Podpiši mi pogodbo. In do takrat bom sledila tvojemu ritmu.

Ti praviš: vse si obljubil. On pravi: jaz tega nisem rekel. Ali pa sem rekel drugače. In zdaj ti očita: glej, kako se boriš z menoj, kako naj nadaljujem s tabo? Saj vidiš, nemogoče je. Saj tudi ti ne bi želela imeti otroka v takih okoliščinah.

Ona: Točno tako. Vse to.

Esther Perel: Če bi bila tvoja prijateljica v enaki situaciji, ki bi prišla k tebi in jokala na tvojem ramenu, kaj bi ji rekla? Bi ji rekla: res je, ne zaslužiš si več družine? Ali pa bi ji rekla kaj drugega?

Ona: Mislim, da bi rekla to, kar slišim od svojih prijateljev: »Delaš najbolje, kar zmoreš. Ponosna sem nate.« Ampak iskreno, Esther, ne vem. Del mene bi se za prijateljico bal.

Esther Perel: Seveda. Ne bi ji obljubila, da bo vse super. Bila bi ob njej, skupaj bi gledali možnosti, stroške, alternative. Najbolj pomembno bi bilo, da zmanjšaš občutek preplavljenosti.

Ona: Kako?

Esther Perel: Korak za korakom.

Ona: Prvi korak: izseliti se.

Esther Perel: To si naredila.

Ona: Zdaj smo pri drugem koraku.

Esther Perel: Si se izselila, ker nisi več prenesla niti minute, ali si se izselila premišljeno, da si si uredila novo osnovo?

Ona: Oboje.

Esther Perel: Dobro. Včasih ljudje rečejo: ne morem več, grem. Ampak vprašanja materinstva so pomembnejša kot vprašanja nepremičnin. A vse je povezano.

Ona: Kaj pa naj naredim s tem občutkom, ko v vsakem mejlu omenjam zarodke, materinstvo, on pa … nič?

Esther Perel: Vprašanje je: kaj se je zgodilo?

Ona: Odlično vprašanje. Tudi sama ga imam.

Esther Perel: Ampak vprašanje naj bo radovedno, ne obtožujoče. Kako se je nekaj, kar je bila skupna želja, spremenilo v vojno? Kaj sem spregledala? Kaj si mi hotel povedati, pa nisi znal? Ali pa: sem bila zavedena?

Potem lahko rečeš: potrebujem malo jasnosti, da ne bom imela občutka, da sem bila zmedena. Kaj se je med nama zares zgodilo? Kaj sem spregledala? Ali pa sva oba sodelovala v tem, da sva ostala v neki vmesni coni – jaz nisem želela pritiskati, on ni želel biti priganjan. In tako sva obtičala.

Kaj se je potem zgodilo, da sem izgubila kompas? Sem ga res izgubila jaz – ali pa sem samo jaz to mislila, v resnici pa je bil kompas ves čas samo tvoj? Meni se zdi, da sta delila vizijo, v sedanjosti pa se ti zdi, kot da si sama igrala igro za dva.

Ona: Točno tako se počutim...

Celoten pogovor: 

Vir: https://cdn.prod.website-files.com/