Dr. Mitchell B. Liester, docent klinične psihiatrije na Medicinski fakulteti Univerze v Koloradu, v članku za Psychology Today pojasnjuje, kako lahko boleče medicinske izkušnje v najzgodnejšem otroštvu pustijo dolgotrajne sledi v živčnem sistemu in vplivajo na naše odzivanje na bolečino in stres tudi v odraslosti.
Kot študent medicine sem nekoč opazoval dojenčka, ki so mu roke in noge privezali na podlago, da bi zdravnik lahko opravil obrezovanje. Medtem ko je otrok jokal in kričal, je zdravnik dejal, da se deček čez nekaj let posega tako ali tako ne bo spominjal. Anestezije niso uporabili. Je imel zdravnik prav? O tem sem se spraševal več kot 40 let. Raziskovanje epigenetskega spomina me je pripeljalo do spoznanja, da se je najverjetneje motil.
Kot oče sem svojo dveletno hčerko nekoč peljal na rutinsko cepljenje. Po injekciji je jokala, sicer pa je bilo videti, da je z njo vse v redu. Zdravnik nama je povedal, da jo bo naslednji dan verjetno bolela noga, vendar naj bi protibolečinsko zdravilo zadostovalo. Naslednji dan hčerka zaradi bolečin ni hotela stopiti na nogo. Neutolažljivo je jokala, čeprav sva ji poskušala pomagati s protibolečinskimi zdravili.
Leta pozneje je odrasla v eno najpogumnejših žensk, kar jih poznam. Osvojila je vseh 58 gorskih vrhov v Koloradu, višjih od 4000 metrov nadomrske višine. Kljub temu se vse življenje spoprijema s strahom pred iglami. Kadar ji odvzamejo kri, mora ležati, saj obstaja velika verjetnost, da bo ob pogledu na iglo omedlela.
Že leta se sprašujem, ali je njen strah pred iglami povezan s tistim zgodnjim cepljenjem.
Kaj pravijo raziskave?
Večji del 20. stoletja so zdravniki verjeli, da novorojenčki ne občutijo bolečine. Operacije pri dojenčkih so zato pogosto izvajali z zelo malo anestezije ali celo brez nje.
To prepričanje se je začelo spreminjati leta 1987, ko je pregled raziskav, objavljen v ugledni medicinski reviji The New England Journal of Medicine, pokazal, da novorojenčki ne le občutijo bolečino, temveč lahko ta pri njih sproži tudi izrazite stresne odzive. Ob tem se pojavlja pomembno vprašanje: Ali lahko bolečina, ki jo doživimo na samem začetku življenja, ustvari spomin, ki vztraja še desetletja? Raziskave epigenetskega spomina kažejo, da je to mogoče.
Kaj je epigenetski spomin?
Epigenetika preučuje kemične spremembe, ki vplivajo na izražanje genov, ne da bi pri tem spremenile samo zaporedje DNK. Te spremembe celicam omogočajo, da na neki način "ohranijo spomin" na pretekle izkušnje.
Leta 2004 je raziskava, objavljena v reviji Nature Neuroscience, pokazala, da so mladiči podgan, ki so bili deležni manj materinske skrbi, razvili epigenetske spremembe na genu v hipokampusu, delu možganov, pomembnem za spomin in uravnavanje stresa. Zaradi teh sprememb so se v odraslosti na stres odzivali izraziteje.
Pet let pozneje je druga raziskava odkrila podobne spremembe v možganih ljudi, ki so umrli zaradi samomora in so bili v otroštvu žrtve zlorab. Te ugotovitve nakazujejo, da se lahko zgodnje travmatične izkušnje na biološki ravni ohranijo v obliki epigenetskih sprememb.
Bolečina pri prezgodaj rojenih otrocih
Pomembne dokaze o povezavi med medicinskimi posegi in epigenetskimi spremembami pri ljudeh prinašajo raziskave nedonošenčkov.
Ti lahko med zdravljenjem na oddelkih za intenzivno nego prestanejo približno deset bolečih posegov na dan, med drugim odvzeme krvi iz pete, vbode z iglami, intubacijo in odstranjevanje izločkov iz dihalnih poti.
Italijanska raziskava je pokazala, da so imeli zelo prezgodaj rojeni otroci, ki so bili izpostavljeni večjemu številu posegov s poškodbo kože, med rojstvom in odpustom iz bolnišnice izrazitejše epigenetske spremembe gena za prenašalec serotonina.
Serotonin ima pomembno vlogo pri uravnavanju razpoloženja, tesnobe in zaznavanja bolečine. Nadaljnja raziskava je te spremembe povezala z večjo nagnjenostjo k negativnim čustvenim odzivom pri treh mesecih starosti.
Kanadski raziskovalci so ugotovili, da so imeli otroci, rojeni zelo prezgodaj, pri sedmih letih izrazitejše epigenetske spremembe kot njihovi vrstniki, rojeni ob predvidenem roku.
Raziskava je pokazala tudi povezavo med bolečino v obdobju novorojenčka, epigenetskimi spremembami in poznejšimi vedenjskimi težavami.
Ista raziskovalna skupina je večjo izpostavljenost bolečim medicinskim posegom v najzgodnejšem obdobju življenja povezala tudi s spremembami v strukturi možganov, opaženimi pri osmih letih starosti.
Tudi en sam boleč poseg lahko vpliva na poznejše odzivanje na bolečino
Pred posledicami zgodnjih bolečih izkušenj niso nujno zaščiteni niti zdravi, ob roku rojeni otroci.
Obrezovanje novorojenčkov je eden najpogostejših kirurških posegov v Združenih državah Amerike. V preteklosti so ga pogosto izvajali brez anestezije.
Raziskovalci so leta 1995 ugotovili, da so dečki, ki so bili obrezani, pri cepljenju med četrtim in šestim mesecem starosti jokali dlje in kazali izrazitejše znake bolečine kot neobrezani dečki.
Raziskava iz leta 1997 je te ugotovitve dodatno potrdila. Dojenčki, ki so bili obrezani brez ustreznega lajšanja bolečine, so se na rutinsko cepljenje več mesecev pozneje odzivali intenzivneje kot tisti, pri katerih so pred obrezovanjem uporabili lokalni anestetik.
Z drugimi besedami: že en sam boleč dogodek v prvih dneh življenja je bil povezan s spremenjenim poznejšim odzivanjem na bolečino. Uporaba protibolečinskih sredstev je ta učinek deloma preprečila.
Kaj pa starejši otroci?
Tudi malčki in šoloobvezni otroci si lahko boleče medicinske posege zapomnijo, posledice pa jih lahko spremljajo še dolgo.
Pregled raziskav je pokazal, da se pri manjšem deležu otrok po operaciji razvijejo simptomi posttravmatskega stresa. Pri otrocih, ki prestanejo operacijo srca, pa naj bi se posttravmatska stresna motnja razvila pri približno 12 do 31 odstotkih.
Strah pred medicinskimi posegi v otroštvu lahko vpliva tudi na to, kako posameznik v odraslosti doživlja zdravnike, bolnišnice in zdravstveno oskrbo.
Spodbudno pa je, da so epigenetske spremembe lahko vsaj deloma povratne. Raziskave prav tako kažejo, da lahko materina občutljivost za otrokove potrebe in ustrezno odzivanje nanje zmanjšata nekatere negativne učinke zgodnjega stresa.
Kaj to pomeni za starše in zdravstvene delavce?
Strah pred morebitnimi posledicami bolečine nikakor ne pomeni, da bi se morali izogibati nujnim medicinskim posegom. Raziskave pa jasno opozarjajo, da moramo bolečino dojenčkov in otrok jemati resno.
Med ukrepi, ki lahko zmanjšajo negativne posledice bolečih ali travmatičnih medicinskih izkušenj, so uporaba ustrezne anestezije in protibolečinskih sredstev, stik kože s kožo, dojenje med vbodi z iglo, izogibanje nepotrebnim posegom ter primerna priprava starejših otrok na to, kaj jih čaka.
Pomembno je, da otrokom med medicinskimi posegi zagotovimo čim več občutka varnosti, bližine in tolažbe. Dojenček se morda ne bo zavestno spominjal bolečega posega. Toda njegovo telo lahko posledice te izkušnje nosi še dolgo.
Vir: Psychology Today
