Čas je denar. Povečati je treba storilnost, zmanjšati bolniške odsotnosti. Pripadnost podjetju, korporaciji naj zraste do te mere, da se bo posamezni zaposleni identificiral z mislijo: delam, torej sem.
Vsi informacijski kanali, taki in drugačni mediji nam po eni strani prodajajo mit o tem, kako lahko le s popolno predanostjo sebe, 24 ur na dan služimo višjim ciljem, gospodarski rasti. Lik uspešnega homo sapiensa 21. stoletja je maksimalno zaposlen posameznik.
Ne bom se spuščal v dileme, kaj je prav in kaj narobe. V uvodu sem želel le osvetliti eno od možnosti, ki se vam ponujajo v življenju.
Morda ste med tistimi, ki ste s svojim delodajalcem skoraj v sužnjelastniškem sistemu, morda spadate med tiste, ki delate in ustvarjate v prijetnem kreativnem okolju, morda ste eden izmed delodajalcev, ki maksimizira svoj dobiček tako, da izkorišča potencial zaposlenih prek vseh moralnih norm.
Kaj je prav in kaj ni, ve vsak zase.
Ne glede na to, kje smo ta trenutek v svojem življenju, joga je le umiritev odvečnih mentalnih vsebin. In praksa, ki je opisana v nadaljevanju, bo sprostila odvečne napetosti, ki jih daljše sedenje prenese v naš vrat, hrbet.
Če bomo opazovali svoj občutek in svoj ritem diha, bodo učinki izvajanja veliko večji, kot če boste razmišljali le o raztegu razbolenega dela telesa. Joga ni disciplina, ki bi resnega praktikanta želela prepričati, kako v sedmih korakih do boljšega počutja. Boljše počutje je le stranski učinek prakse, ki se v svojem bistvu obrača k raziskovanju esence tega, kar nas loči od nežive narave.
Preproste vaje za sprostitev
Sedemo vzravnano, zapremo oči, umirimo dih.
Vzamemo si čas in pustimo, da se naš dih umiri. Zavestno podaljšujemo svoj izdih, to počnemo brez sile. Pozornost usmerimo v opazovanje vstopanja sveže, hladne kvalitete in z izdihom odhajanja tople, postane kvalitete.
Dvignemo desno roko s komolcem proti nebu in dlan spustimo na predel med lopatici. Če gre, z levo roko sežemo za hrbet in se dotaknemo desne dlani. Če ne gre, levo roko zadržimo na ledvenem delu hrbta. Skrbimo, da je hrbtenica iztegnjena, da rameni ostajata v približno isti višini, in odpremo prsni kos, da dih lažje vstopa in izstopa. Položaj zadržujemo po občutku, morda 30 sekund, nakar ponovimo na drugo stran.
Vrnemo se v izhodiščni položaj vzravnanega sedenja. Z izdihom se nežno rotiramo v eno od strani. Skrbimo, da hrbtenica ostaja dolga, glava naj bo nad zadnjico. Po občutku se vrnemo v izhodiščni položaj in ponovimo na drugo stran.
Iz izhodiščnega položaja dvignemo prsni koš proti nebu. Lopatici stisnemo skupaj, a hkrati skrbimo, da nam preprosta oblika zaklona ne povzroči napetosti v ledvenem predelu. Vztrajamo približno 30 sekund, nakar ponovno hrbtenico vrnemo v izhodiščni položaj in zaprtih oči nekaj trenutkov opazujemo svoj občutek. Osredotočimo se na tok diha. Ko odpremo oči, se vrnemo k svojemu prejšnjemu početju.
Naj praksa preseže početje s telesom in naj bo usmerjena v opazovanje nenehnega toka sprememb občutka. Le občutek je tisti, ki obarva vse ravni našega zavedanja.
Robert Hönn, www.jogado.com