Vsi poznamo občutek, ko imamo pred sabo ogromno dela in se nam zdi, da mu ni konca ne kraja. V trenutkih, ko smo zasuti s celim kupom opravil, se pogosto zgodi, da vedno težje ostajamo osredotočeni na tisto, kar pravzaprav počnemo. Misli nam bolj in bolj skačejo 'v opravke', ki so še pred nami. To je na videz neizogibno.
Joga je metoda umiritve odvečnih miselnih vsebin.
Dejstvo je, da smo bolj učinkoviti pri svojem početju, če je večina tega, kar imenujemo jaz, usmerjena v naše delovanje. Ne glede na to, ali ta trenutek kuhamo kosilo, beremo svojo priljubljeno revijo ali pa smo sredi dela ...
Če bo naša osredotočenost na početje večja, bomo to početje opravili hitreje in z manj truda, predvsem pa bolje.
In tu se pojavi točka, ko lahko s svojo prakso joge storimo ogromno.
V nadaljevanju je prikazano preprosto zaporedje, ki se ga je smiselno lotiti vedno, ko že dalj časa sedimo za mizo in je naše telo zaradi mirujočega položaja polno napetosti. Te so posledica nepravilne drže, saj je človeško telo s svojo hrbtenico ustvarjeno za položaj, kjer je najmanj mišičja potrebnega za zadrževanje ravnotežja takrat, ko je vrh naše glave nad trtico in hkrati nista krivulji v ledvenem in vratnem delu hrbtenice pretirano poudarjeni.
Zaporedje položajev bo sprostilo večji del napetosti v ledvenem in križnem delu hrbta. A naj ne gre le za razteg! Zaprite oči. Opazujte svoj dih.
Sedemo v zravnan položaj.
Sprostimo rameni in umirimo dih.
Svojo pozornost usmerimo na dolge in umirjene izdihe ter počasne vdihe. V položaju ostanemo največ minuto in si pri tem postavimo nalogo, da opazujemo občutke v celotnem telesu, ko gre dih noter ali ven.
Razširimo stopala za približno pol metra.
Kolena naj ostanejo nad gležnji. Z zravnano hrbtenico se nagnemo tako, kakor da bi želeli trebuh prinesti med svoja stegna in globlje proti podlagi.
Skrbimo, da hrbet ostaja dolg, brada naj ne štrli stran od trupa. V položaju ostanemo po občutku oziroma približno minuto.
Ko končamo, sedemo nazaj v začetni položaj (SLIKA 1). Umirimo dih in opazujemo občutke.
V nadaljevanju se ponovno razširjenih stegen spustimo proti predklonu.
Roki odložimo na koleni. Z vdihom se zavedamo svoje dolžine, z izdihom trup obrnemo v eno od smeri in si pri tem pomagamo z roko na nasprotni strani.
V položaju ostanemo do minute, se prek srednjega položaja počasi zasukamo v drugo smer in ponovno zadržimo položaj tudi na tej strani.
Ko se vrnemo v središčni položaj, z vdihom še enkrat zravnamo hrbtenico (SLIKA 1) in opazujemo občutke tega, kar imenujemo jaz.
Kvalitete svojega početja ne zaznamo le v telesu. Če smo se dejansko osredotočili na ritem diha in občutke, ki ga spremljajo, je bolj umirjen tudi naš um. In to je tisto, kar naj bi bila logična posledica kakršnekoli prakse joge.
Robert Hönn, www.jogado.com; foto: Primož Predalič