Članek o jogi, ki je nastal kot pogovor med dvema učiteljema joge - Robertom Hönnom in Tino Košir Mazi.
Kaj je joga, kakšne so njene prakse? Kaj je namen prakse joge, kako se je ta spreminjala s časom in prostorom? Kaj je vplivalo na prakso joge, jo oblikovalo in kakšne vplive je imela joga na družbo, v kateri je bila prisotna?
Joga je proces in je hkrati tudi stanje. Je metoda, ki praktikantu omogoča potovanje navznoter mimo miselnih, telesnih ali čustvenih identifikacij proti esenci tega, kar nas loči od nežive narave. Joga je stanje, ki se po naporu osredotočenosti na objekt opazovanja pojavi kot prepustitev občutku, ki ostane, ko za osredotočenost ni več potreben napor. Joga je umiritev miselnih vsebin, joga je izolacija esence zavesti od materialne oblike bivanja.
Joge se ni mogoče naučiti, lahko le spoznamo različna orodja prakse joge in jih uporabljamo primerno temu, kar ta trenutek potrebujemo za prakso joge.
A dovolj praznih besed! Filozofija nima nikakršne vrednosti, če je nismo sposobni vtkati v lastno izkušnjo. Zato vas vabim na čudovito potovanje skozi čas in še lepše popotovanje vase. Na pot vas bova spremila Tina in Robert.
Izkušnja:
Robert: Zaprem oči. Naredim globok vdih, za trenutek zadržim dih, nato sledi dolg, počasen izdih. Opazujem, kaj v danem trenutku najbolj pritegne mojo pozornost. Je to telesni občutek? Ali morda zaznavam napetosti, bolečine, ki so v posameznem delu lahko posledica mojih navad, posledica različnih aktivnosti? Ali je tisto, kar ta trenutek zaznavam, tok mojih misli? Ali so miselne strukture pritegnile mojo pozornost, ali razmišljam o tem, kar sem počel, morda o tem, kar me še čaka? Ali je določena čustvena vsebina ta trenutek najmočnejša in me vabi k sebi?
Opazujem, kaj je tisto, kar najbolj pritegne mojo pozornost. Ne spreminjam, le opazujem. Umirim svoj dih. Svojo pozornost namenim toku diha in se osredotočim na to, da dih dejansko v celosti zapusti moje telo in mehko vstopi vanj. Tipam, kakšen je ritem, tipam, ali obstaja še kaj, kar bi ga morda oviralo. Pozornost namenim kakovosti diha. Koliko hladnega, koliko svežega vstopi? Koliko toplega, koliko postanega izstopi? Opazujem in ostajam v svojem ritmu.
Osredotočenost na ritem in občutek diha utiša vsebine, ki so se na platnu mojega zavedanja prelivale ob začetku prakse. Ostal je en predmet pozornosti, ostal je dih, ki svojo prisotnost kaže na subtilnem gibanju telesa. Če pozornost moje zbranosti zmoti občutek telesa, kakršnakoli napetost, poiščem gib, ki bo napetost sprostil. V eni točki opazovanja združim ravnino giba, diha in opazovanja svojih občutkov. Telo premikam v ritmu diha, tipam, kje je moja meja, a je namensko ne prestopim. Gibi so le odsev tega, kar ta trenutek moje telo potrebuje. Ne iščem rezultata v obliki telesa, asani, njo uporabim, da tipam, kako je notri. Ko je občutek tekoč, ko nobena od točk mojega telesa ne nosi nepotrebnih napetosti, obmirujem. Opazujem svoj vdih in izdih. Ali sem s svojim gibanjem ustvaril širši občutek sebe? Kako segam v prostor? Ali je ločnica med menoj in prostorom okrog jasna, ali se zdi, da se moje telo iz sredine širi v prostor? Samo opazujem.
Skozi prakso so miselne vsebine vse bolj redke, motečih občutkov telesa je vedno manj, z mene odpadajo maske, ki sem si jih, kdaj zavedno, kdaj ne, nadel v službi, v družbi, v družini, kjerkoli. Z mene odpada potreba po tem, da sem dober, popoln, oče, partner, učitelj ... Skozi prakso moja osredotočenost postaja močnejša in močnejša kot je, manj moči potrebujem, da ostajam osredotočen. Ko izgine zavedanje identifikacije z Jaz, potonem v svojo Resničnost ...
Tina: Joga mi je nekega dne padla na glavo. Dobesedno. Med brskanjem po vedno preobloženih domačih knjižnih policah je k meni poletela zajetna bukla Integralna joga vélikega indijskega filozofa in mistika Šri Aurobinda. Prvo poglavje ima naslov: Kaj je joga? Takole piše: "Vse življenje je joga. Če prav gledamo na oboje, na življenje in na jogo, je vse življenje joga, najsi bo to zavestno ali podzavestno. Z izrazom joga imamo namreč v mislih metodično prizadevanje za izpopolnitev samega sebe z izražanjem možnosti, ki se skrivajo v bitju, in združitev človeškega posameznika z vesoljnim in transcendentnim bivanjem, ki ga vidimo delno izraženo v človeku in v vesolju."
Takšno razumevanje joge je zaznamovalo mojo pot. Dvanajst let sem se jogo učila po sistemu klasične indijske biharske šole joge, nato pa stopila na samostojno pot, ki jo danes ubiram zunaj kakršnihkoli sistemov in institucij. Jogijsko filozofijo raziskujem tudi v okviru svojega študija filozofije, ki ga pravkar zaključujem s pisanjem doktorata. Indijci pravijo, da sta razumevanje in jogijska praksa, modrost in delovanje kot dve peruti ptice – samo z obema skupaj se lahko naučimo svobodno leteti.
V sodobnem času, ko je naša pozornost zaradi ogromne količine informacij in hitrega tempa življenja raztresena in pozunanjena, je joga kot pot navznoter zares zdravilna. Kot učiteljica joge pa se zavedam, da ima vsak svojo pot. Iz bogate zakladnice joge lahko izberemo tisto, kar nas hrani in nam daje moč – pa naj bodo to jogijski položaji, dihalno-energijske prakse, meditacija, filozofija, petje manter ... ali pa kar vse našteto. Tehnike so samo orodja, ki nas vodijo k jogi kot stanju duha – pa ne samo duha, kar celega bitja, vsega, kar smo!
Stanje joge mi pomeni stanje notranjega miru in radosti, ki sta vedno bolj neodvisna od zunanjih okoliščin. Joga mi daje moč, da se soočim z vsem, kar nosim v sebi – tudi z neprijetnimi občutji. Ta bolijo, ker si jih ne dovolimo občutiti: ko pa jih obsijemo s svetlobo pozornosti, se pogosto razrahljajo in čudežno preobrazijo v življenjsko moč.
Nekatere skrbi, da je praksa joge sebična: kdo pa bo spremenil svet, če bomo vsi globoko dihali in doživljali notranji mir?! A v resnici je ravno obratno: v pristnem stiku s seboj čutimo tudi globljo povezanost z drugimi bitji. Nedavna obsežna ameriška raziskava je pokazala, da si ljudje, ki se ukvarjajo z jogo in meditacijo, tudi v družbi veliko dejavneje prizadevajo za dobro soljudi in narave.
Ko po jutranji praksi, ki jo končam z meditacijo, odprem oči, na drevesu pred oknom vidim dve sinički, ki radostno žgolita. Sončni žarki si utirajo pot med listi breze. Kaplja rose zlato zažari. Čutim globoko hvaležnost, da lahko prisostvujem tej lepoti, čudežu življenja.
In življenje je vsak dan bolj joga.
Dialog
Tina: Zanima me, kako tebe kot praktikanta, kot učitelja joge nagovarjajo izročila tega, kar je joga skozi tisočletja bila?
Robert: Različne tradicije sem od nekdaj razumel kot okvir, ki mora imeti neko jasnost, rigidnost, mora biti dovolj tog, da tako omeji izročilo in ga oblikuje v tradicijo. Hkrati pa se mi zdi izredno pomembno vedenje, da je tradicija postala tradicija le zato, ker je nekdo, v nekem prostoru in času pustil dovolj velik pečat, da se je potem njegova praksa prenašala naprej kot pot k temeljni resnici. Če te resnice ni mogoče prilagoditi vsakemu času in prostoru, pa sporočilo tradicije izvodeni. Menim, da je treba slediti temu, kar so različne tradicije, različne prakse iskale, a hkrati moramo razumeti, da bo za dosego enakega rezultata v nekem drugačnem prostoru in času morda potrebna drugačna praksa. Tradicija je odlično izhodišče, da se posameznik poda na pot v globine sebe, a slej ali prej pride trenutek, ko se mora praktikant zaradi lastnega razvoja od te iste tradicije oddaljiti.
Tina: Zanimivo se mi zdi, ker že stare tantre napovedujejo, da bodo vedno znova in znova nastajale nove tantre, ki bodo podajale vedno nova in nova znanja. Kako pa se po tvoje ta naš čas, četudi drugačen, lahko navdihuje in napaja v različnih tradicijah? Ali te nosijo s seboj brezčasno sporočilo?
Robert: Seveda, osnovno sporočilo vsake tradicije je brezčasno. Čas in prostor sta tradiciji nataknila sončna očala. Ta trenutek je smiselno vedeti, da svet presojamo skozi očala drugačnega filtra našega prostora in časa. Če opazujemo sporočila različnih religij, filozofij, pa naj gre za koncepte dualizma, monizma ... če se dovolj oddaljimo od tega, da bi vrednotili sporočilo le v okviru povedanega, toliko bolj je mogoče reči, da praktično govorimo o isti zgodbi. Če ja to sporočilo na nivoju, ki ni le miseln, jo je torej na tem nivoju nesmiselno opredeliti. Tu se mi zdi zanimiv preskok v prakso. Jogo rad razumem kot most med Samhkyo in Vedanto, torej med izrazitim konceptom dualizma na eni strani in idejo enosti na drugi strani. Joga ponuja praktikantu zrcaljenje sveta skozi dualnost ali skozi enost, seveda pa je to predvsem odvisno le od praktikantovega gledišča realnosti.
Kako pa ti vidiš sporočilo tradicij v današnjem času in prostoru, se ti zdi, da imajo neko temeljno sporočilo?
Tina: Pri tradicijah se mi zdi navdihujoče, da je bilo v nekem določenem času in prostoru toliko ljudi, ki so vse življenje posvetili opazovanju, kaj so miselne vsebine, kaj pogojuje človeško izkušnjo, kdo je ta Jaz, tisto, kar opazuje življenje, izkustva ... Osebno me je k jogi pritegnilo prav navdušenje nad filozofijo. Pozneje, ko sem se intenzivno posvetila različnim praksam, so se mi zgodila notranja izkustva, stanja, ki si jih nisem znala razložiti na podlagi običajnega pojmovanja človeškega notranjega sveta. Iskala sem besede, ki bi mi pomagale razumeti tovrstna doživetja.
Velikokrat se ljudje bojimo filozofije, češ da gre za prazne besede. Iskala sem besede, ki ne bi bile prazne, iskala sem polne besede, saj menim, da nam besede in pojmi lahko pomagajo izkušnjo raziskovati in poglobiti. Ko pridemo do praga neke izkušnje, ki ga je pred nami že nekdo prestopil in je hkrati uspel ubesediti bistvo svojega spoznanja, lahko vstopimo globlje v doživljanje te izkušnje. Ko v praksi ali življenju pridemo do praga neke izkušnje in ne vemo, kako naprej, lahko s prebiranjem filozofije, s prebiranjem tekstov doživimo tisti: 'Aha!'.
Zdi se, kot da bi nekdo prižgal luč in v njeni svetlobi grem lahko do naslednjih vrat, ki pa jih moram seveda spet odpreti sama. Tu mislim, da se prepogosto preveč ločuje teorijo in prakso, saj se lahko odlično podpirata. Obstaja ogromno različnih tradicij, ki so iznašle besede za zelo različne izkušnje, od izkušnje božanskega do izkušnje, do katere je mogoče priti prav z analitičnim umom – ko misel razvijemo do najbolj subtilnih oblik, se razpre tisto, kar je onkraj misli ...
Kako pa se tebi zdi prepletanje teorije in prakse, se ti zdi to pomembno?
Robert: Praksa me je pripeljala tudi do takšne izgube identifikacije s seboj, da sem se iz meditacije vrnil prestrašen, prepričan, da sem prestopil prag življenja. In če takrat ne bi našel svojemu umu in izkušnji primerne razlage, bi se počutil izgubljenega na tej poti. Zato vsekakor menim, da teorija prakso odlično podpira, hkrati pa sama teorija brez prakse ni vredna popolnoma nič, kaj bo prinesla praksa brez teoretičnega ozadja, pa je težko odgovoriti. Vedno pa obstaja tisti drugi del mene, tisti skeptik, ki se sprašuje, ali je nekomu uspelo ubesediti izkušnjo, ki praktično presega nekaj, kar moji občutki lahko tipajo v realnosti, ali mi je lahko podal več kot le nek vrednostni sistem izkušnje, ali pa bom z njegovi besedami ustvaril le novi okvir, no predalček, v katerega bom svojo izkušnjo pospravil.
Tina: Vsekakor bistveno vprašanje. Tu se mi zdi zanimiva indijska teorija jezika, ki so jo uporabljali tako za razlago moči poezije kot tudi manter – vedske himne so namreč oboje hkrati, čudovita poezija z mantrično močjo. Gre za drugačno razumevanje jezika. Ta namreč ni le to, kar besede označujejo, hkrati gre še za zven in pa 'nakazani pomen', kot temu pravijo. Ubesedeno lahko prikliče nadjezikovno izkušnjo. In do podobne izkušnje naj bi nas pripeljala tudi umetnost, razpre nam lahko polje neubesedljivega ...
Robert: Podobno kot se, na primer, zenovski koani igrajo s tem, da naj bi možgane pripeljali v področje iracionalnega.
Tina: In to se mi zdi eno od ključnih vprašanj. Kako ljudem predati izkustvo iz svoje prakse? S tem vprašanjem so se verjetno srečevali avtorji, filozofi vseh tradicij. Kaj misliš ti?
Robert: "Najbolj sem, ko me ni." To so besede meni dragega praktikanta joge, mojega učitelja, in to me pogosto spomni na to, da jaz svoje izkušnje ljudem ne morem dati, ker je seveda ta le moja. Zato ljudem ne dajem še ene od resnic, temveč jim ponudim vprašanja. Poskusim jih pripeljati do točke, kjer lahko odgovor na vprašanje zatipajo. Osebno res verjamem, da to našo večdimenzionalno resničnost definiramo le glede na to, kje je naša pozornost, in na podlagi tega, kar se nam je v življenju zgodilo, celotne miselne prtljage, zavedne in nezavedne, ki smo jo do tega trenutka prinesli s seboj. In najbrž ima sto ljudi sto različnih realnosti. Hkrati pa sem tudi prepričan, da bolj ko pridemo do intenzivnih notranjih doživljanj sebe, se te realnosti različnih posameznikov bolj začnejo približevat druga drugi. Zato se trudim na svojih urah ustvarjati prostor, v katerem je miselnih konceptov vedno manj.
Kako pa ti v svoje učenje vpletaš svojo izkušnjo?
Tina: Strinjam se, da gre pri učenju za to, da poskusiš ljudi pripeljati do točke, kjer se jim odpre polje lastne izkušnje in da jim ne vsiljuješ svojih razlag, svojih pojmovanj. Vseeno pa jih je treba nekako usmeriti, kot sebe v meditaciji z usmerjanjem pozornosti. Tudi indijska izročila so počela isto. Izhajajo iz predpostavke, da to, kar želijo povedati, ni opisljivo. Upanišade recimo govorijo o principu 'neti- neti' (niti to-niti ono) in vsa ta učenja želijo človeka pripeljati do točke, kjer se mu razpre spoznanje. Pri učenju joge je to gotovo velik izziv. Ali lahko nekomu, ki je prišel na uro joge, da bi ga manj bolel hrbet, posredujemo izkustvo globljega miru, sproščenosti, morda celo stanje, ki sčasoma vodi k temu, da zaživi lahkotneje, bolj humorno, bolj radostno, bolj sočutno? Osebno me raziskovanje indijskih filozofij resnično osrečuje, polni in notranje bogati, zato veliko razmišljam o tem, kako jih posredovati ...
Robert: Na eni strani filozofija izrazite dualnosti, na drugi strani ideja enosti. Kot praktikantu se mi zdi praktično nepomembno, ali je absolutna resničnost Atman, ki je Brahman, ali pa obstaja večna ločenost med realnostjo Atmana in Brahmana, četudi je Atman Brahman. Ali se ti zdi potrebno ubesediti izkušnjo lastne prakse, da je zavest, esenca življenja, del Brahmana, ali pa je ločena od samega Kreatorja? Se ti zdi za praktikanta joge ta odgovor pomemben? Ali zadostuje, da takrat, ko se sreča s stanjem joge, torej točko, ko ni več potreben napor za samo osredotočanje in ni več nepotrebnih identifikacij s svojim telesom, mislijo ali občutkom, preprosto ostane tam, brez potrebe, da bi še kam moral priti?
Tina: V zgodovini se je pri praktikantih izkazalo, da so si, glede na razlago ultimativne resničnosti, prilagajali prakso, kakor tudi to, kako so živeli. Advaita vedanta z idejo, da je svet iluzija, ki jo je treba odstreti, je recimo povezana s tradicijo sanyase, potujočih jogijev brez lastnine. Odnos, ki ga boš gojil do svojega telesa, do drugih bitij, je močno povezan s tem, kar predvidevaš, da je resnično, pa če se tega zavedaš ali ne.
Pogosto mislimo, da se joge lotevamo brez kakršnihkoli konceptov, a v bistvu s seboj nosimo vzorce svoje družbe. Verjamemo, da je naše telo najbolj resnično, da možgani proizvajajo zavest, da so stvari, ki so materialne in otipljive, resnične. Živimo v času potrošniške miselnosti in nas zelo skrbi, ali si bomo kupili dovolj modne hlače in blazino za jogo ... Nevarno je predvidevati, da nimamo nikakršnih konceptov. Nekatere tradicije so poskušale sleči ta pojmovanja, pa so ugotovile, da je to praktično brezkončen proces.
Različnih filozofij je ogromno in v indijski zgodovini je bilo dopuščenih mnogo različnih interpretacij, kaj je božanstvo, kaj je človek, kakšna je narava resničnosti. Džainizem to opiše z odlično primero. V temni sobi je s slonom zaprtih pet ljudi. Eden prime rilec in trdi, da je slon podoben rilcu, tisti, ki prime rep, slona opisuje po svoje, spet tisti, ki prime trup, ga opisuje drugače. In ko mi govorimo o resničnosti, o bogu, smo enako kot slepci zaprti v temni sobi in vsak tipa tisto, kar je njemu blizu.
Z zavedanjem, da je več razlag neopisljivega, od katerih morda vsaka nosi zrno resnice, smo lahko drug do drugega bolj strpni in spoštljivi. Prepričanja na prakso bolj vplivajo kot praksa na prepričanja, zato se mi zdi smiselno spoznavati različna prepričanja, da do njih gojimo lahkotnejši, manj fanatičen odnos. Tako tudi izkušnje v praksi niso le posledica enega miselnega vzorca.
Robert: Pogosto poudarjam, da so tradicije in njihovo poznavanje ključni, da si lahko privoščim odklon od njih in dejansko iščem svojo pot. In prepletanje teorij posameznih tradicij je lahko, skozi moje oči, izjemno dragoceno. Ni se treba srečati z nešteto praksami in begati od ene k drugi, kot skače opica z veje na vejo, kajti tako nikoli ne bom spoznal globine neke prakse. Teoretsko poznavanje različnih praks, tradicij pa mi lahko pomaga definirati lastno izkušnjo in jo osmisliti, kot sva govorila na začetku. Svojo izkušnjo, ki je le moja, si tako osvetlim iz več gledišč.
Tina: V zadnjih dveh letih si bil aktiven tudi pri pobudi z nazivom Joga ni šport. Zakaj se ti zdi pomembno vzdrževati to zavedanje, da joga ni šport in kaj joga je, če ni šport?
Robert: V današnjem času, ko so ljudje obsedeni z večopravilnostjo, 'hiperstorilnostjo', usmerjeni v doseganje rezultatov, v svetu, ki postavlja linearne lestvice vrednotenja, ljudje lahko spoznajo disciplino joge, ki temu postavi protipol. V športu, pa naj govorimo o tekmovalnem ali rekreativnem, gre vedno za zmago. Naloga nas, ki se ukvarjamo z jogo, je podati sporočilo, da obstaja več kot biti boljši od drugih. Lahko postanemo najboljša različica sebe. A tega ne dosežemo s tekmo, temveč s priznavanjem samega sebe in svojih trenutnih omejitev.
Tina: Ljudje iščemo navdih. V tekmovalnem, storilnostno naravnanem svetu se lahko tudi preko joge srečamo z drugačnimi pogledi na svet. To se mi zdi izjemno dragoceno.
EPILOG:
V današnjem času je joga priljubljena oblika vadbe. Pogosto gre za skupinske vadbe, ki pokrivajo širok razpon možnega. Na eni strani lahko srečamo poglobljene prakse, namenjene obratu praktikanta navznoter, na drugi strani pa se marsikatera skupinska vadba joge ne razlikuje prav dosti od priljubljenih programov oblikovanja telesa. Beseda joga je postala zelo priljubljena in zato jo mojstri marketinga radi uporabijo z namenom boljše prodaje produkta, če gre za obliko vadbe ali nenazadnje prenosni računalnik.
Vrednotiti obstoječe stanje se mi ne zdi smiselno, kajti definicija dobrega ali slabega je vedno pogojena s tistim, ki vrednoti. Mednarodni dan joge je morda ena od priložnosti, da v uporabnikih prakse joge sproži vprašanje: Kaj je moja joga?
In če se z jogo še niste srečali, nikoli ni prepozno.
Avtorja: Tina Košir Mazi, Robert Hönn
Tina Košir Mazi, učiteljica joge, doktorska študentka indijskih filozofij, voditeljica literarnih dogodkov; www.tinakosir.si
Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher); www.jogado.com
Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.