Kljub upokojitvi je igralec Sandi Pavlin zadnja leta še bolj zaposlen kot prej. In zaradi tega zelo zadovoljen, saj je v izvrstni kondiciji in poln energije. Igralec, ki navdušuje v odlični komediji Sprava, ki je na programu Cafe Teatra, je namreč danes, ko ima skoraj 70 let, v boljši kondiciji, kot je bil pri petindvajsetih.
Izkušeni igralec meni, da vesolje poskrbi, da vsak dobi izkušnje, ki jih potrebuje, zato tudi na svoje, ki so bile še posebej težke, ne gleda kot na krivico.
Sicer pa je s svojim življenjem zadovoljen, čeprav je prestal težke preizkušnje. Prav zato je fascinantno, kako tudi krivice in napade nase, na primer takrat, ko ga je mladi objestnež uščipnil za nos, sprejema kot življenjske preizkušnje, iz katerih se mora nečesa naučiti ...
Vzporednice z življenjskimi izkušnjami
Pavlin pravi, da je bil nad komedijo Sprava Toneta Partljiča takoj navdušen. Tudi zaradi tega, ker je v njej našel vzporednice s svojimi življenjskimi izkušnjami.
“Tekst mi je bil takoj všeč, saj je dokaj nenavaden. Temo partizanov in belogardistov poznamo predvsem starejši. Lahko nam je v poduk, da je treba spoštovati drugega in nikoli obsojati, saj nikoli ne veš, v kakšni situaciji se lahko znajdeš. Slovenci smo očitno nagnjeni k temu, da vsakega poznamo le po slabih stvareh. Od vsakega človeka se lahko nekaj naučiš, tudi od kriminalcev. Največ, česar se lahko naučiš, je ljubezen, ki je najbolj pomembna. Mama mi je umrla, ko sem bil star 18 mesecev, zato to dobro vem ...” pravi Sandi, ki je imel resnično težko otroštvo, saj so ga po materini smrti za nekaj časa poslali v rejniško družino.
“Tam nas je bilo deset. Ko sem živel na kmetih, sem bil sosed Janeza Janše, ki pa se takrat še ni niti rodil. V družini sem bil vedno najbolj mil, zato so mi pojedli vse kruhke, ki jih je pripravila gospodinja,” se spominja Sandi, ki je z enim od otrok, s katerim sta bila skupaj pri rejnikih, ohranila stike, drugi pa so se porazgubili in tudi že umrli. “Od tega je minilo že več kot 60 let ... Z enim izmed njih se še srečava, večkrat pa tudi obiščem tisto vas. Tudi tam je bila polovica partizanov in polovica belogardistov.”
Odpovedovanje željam
Ko se je njegov oče znova poročil, je odšel živet k njemu. Dobil je sestro, ki je deset let mlajša in s katero se odlično razumeta. Tudi nad mačeho nima pripomb, pa čeprav se je zaradi nje moral odpovedati svojim željam.
“Obiskoval sem srednjo grafično šolo, čeprav sem si želel hoditi na oblikovno. Rejniki so me prepričali, naj grem raje na grafično, saj je tam denar ... Želel sem na akademijo, kar pa ni bilo mogoče, če nisi imel zaključene gimnazije. Tako sem po končanem prvem letniku srednje šole na učiteljišču opravljal diferencialne izpite. Zelo me je prizadelo, da jih nisem opravil, saj sem bil prepričan, da sem nesposoben."
"Šele na smrtni postelji, pred desetimi leti, mi je mačeha priznala, da sem izpit naredil, vendar mi tega ni hotela povedati. Bila je namreč prepričana, da to ni za mene."
Starši včasih ne znajo pokazati ljubezni
"Danes mislim, da je tudi to morda dobro, saj bi bil potem verjetno učitelj, in ne igralec. Včasih želijo starši otroku dobro, vendar jim to ne uspe ... Na Gorenjskem prav tako niso poljubljali otrok, tako da od očeta take nežnosti ni bilo pričakovati, pri sosedih pa je živela mati samohranilka z dvema sinovoma. Vsak dan, ko se je vrnila iz službe, je poljubila svoja otroka. Meni se je to zdelo tako fascinantno, da sem jih vsak dan gledal, ko je mati ljubeče poljubila oba fanta. Tudi moji starši so me imeli radi, vendar tega niso tako pokazali ...”
Zato pa je seveda sam poskrbel, da je svojim otrokom vedno pokazal naklonjenost tudi s poljubi. No, zdaj ima že skoraj odrasle vnuke in tudi ti so deležni njegove ljubezni.
Večina na njegovem mestu bi tarnala nad groznim otroštvom, Pavlin pa pravi, da je pač tako moralo biti.
“Otroštva ne obžalujem in mislim, da je bilo ustvarjeno prav zame. Kot najstnik sem se sicer spraševal, zakaj se vse to dogaja ravno meni, pozneje pa sem spoznal, da je bilo to le dobro zame. Če se nekdo pritožuje, ker je zbolel, mu pravim, da je to dobro, saj se bo lahko ustavil in razmislil o sebi. Danes razumem, da sem skozi disciplino v mladosti dobil neko razumevanje. Vesolje naredi za vsakega posameznika natančno tisto stvar, ki mu je namenjena in zanj prava,” pravi Pavlin, ki mu je joga dala ne le fizično kondicijo, ampak tudi samozaupanje in pot, da se je rešil mladostnih travm.
Srečanje z jogo
Jogo je začel trenirati, ko je po študiju igre ugotovil, da je v preslabi kondiciji, da bi ustregel režiserjevim zahtevam na odru, vendar je od joge odnesel še veliko več kot le fizično moč.
“Joga ti da samozaupanje. Začneš ceniti svoje telo, ki je izrazno sredstvo, znaš spoštovati in razumeti druge ter mirno sprejemati konflikte. Joga je psihofizična disciplina, ki pomaga za dvig zavesti. Na tem planetu smo le kot popotniki, ki pridemo in gremo. Če bi imeli to v zavesti, ne bi bilo recesije, pohlepa, grabljenja in ne revščine, saj bi imeli sočutje drug do drugega.”
Sandi je prepričan: “V življenju je veliko preizkušenj. Če ti nekdo naredi nekaj hudega, je to naloga zate, odvisno pa je, kako na to reagiraš.”
To pojasni s svojim primerom. “V Šiški je trgovina, ki je odprta ves dan. Na vratih sva se srečala z mladim fantom, oba pa sva šla po isti strani. Vprašal sem ga, ali ne ve, po kateri strani mora hoditi. Prijel me je za nos, saj sem bil jaz tisti, ki sem hodil po napačni strani. Nikomur nič ne zamerim in sem odpustil tistim, ki so mi kdaj kaj slabega naredili. Morda tudi kdaj jaz naredim komu kaj hudega, vendar je to nevede,” pravi Sandi, ki se uči celo od mladeničev, ki nimajo spoštovanja do starejših in so do njih celo fizično agresivni ...
Seveda pa dodaja: “Za vsakega se najde palica in vsak bo enkrat spoznal, da nekaj ni naredil dobro.”
Napisala: Sonja Javornik, foto: Goran Antley