Kolumna: 50 odtenkov kritike

9. 11. 2012
Deli
Kolumna: 50 odtenkov kritike

Knjigarne je zajela sivina, vendar tokrat ne v obliki pomanjkanja obiskovalcev in kupcev. Prav nasprotno. Mlade in malce manj mlade ženske s(m)o razgrabile novo knjižno uspešnico 50 odtenkov sive, pri čemer se siva (grey) nanaša na priimek protagonista oziroma antagonista.

Stvar perspektive. Knjigo s(m) slovenski bralci (bolj bralke) razgrabili in kot se za vsako knjižno uspešnico spodobi, so jo pospremile tudi številne kritike. Zanimivo, da so tarča kritikov vedno knjige, ki so namenjene predvsem mlajši populaciji, medtem ko se o literarni »vrednosti« knjig avtoric Danielle Steele, Amanda Quick, ki so že skoraj desetletje med najbolj branimi v Sloveniji, ne razpravlja. Res je, da se v primeru knjige 50 odtenkov sive kritiki niso obregnili toliko ob literarno vrednost, kot ob vsebino in sporočilo, ki je lahko pogubno(!?!) za današnjo mladino. No, ob tem se morda pozablja, da ne gre za mladino, ki je odraščala ob Kekcu, pravljicah Svetlane Makarovič in Mačku Muriju, temveč ob resničnostnih šovih a la Kmetija, Eminemu in Somraku. Kaj je torej v sivini tako razburljivega?!?

»Podrejen položaj ženske« je morda ena izmed tem, ki najbolj razburja kritike in vzburja bralke. Priznam, da sem prvi del »pogoltnila« in še preden sem knjigo odložila, sem že kupila drugega in komaj čakam, da se lotim tretjega. Knjiga res ne bo potešila okusa literarnega gurmana, ki ga lahko nasiti le kakšen Čehov, Tolstoj ali vsaj Pamuk. Vsekakor pa je branje, ki ustvarja dihotomijo med ženskami – tistimi, ki jih sadomazohistični svet Christiana Greya privlači in tistimi, ki se nad moškim za katerega velja »i don't make love, i fuck hard« zgražajo. Freud bi zagotovo dodal, da gre pri slednjih za latentno željo po dominantnem moškem.

Priznam, sodim med prve. Ne zato, ker imam prikrite ali odkrite apetite po sadomazohističnih spolnih praksah, temveč zato, ker protagonista odlikuje odločnost, jasno definira pravila in izraža svoje želje. To je nekaj, kar nekatere ženske pri moških pogrešamo. Našim mamam je to sicer povsem nerazumljivo, ker so se poročile z moškimi, ki jim je odločnost vcepljena s patriarhalno socializacijo, v kolikor pa ta ni bila uspešna, pa z iniciacijo v obliki JLA. Današnja generacija – torej sinovi teh istih mater, ki so omožile odločne moške, pa so...no, drugačni. Nikakor ne morem(o) krivde pripisati moškim, saj je emancipacija žensk povzročila pravo zmedo. Kot je opozoril Ulrich Beck, bi za zdrav razvoj moško-ženskih odnosov ob emancipaciji žensk morala potekati tudi ponovna emancipacija moških, do katere pa (še) ni prišlo.

Ženske niso več uporabnice »multipraktikov«, ki lahko »zmiksajo« raznovrstna živila, temveč so se same pretvorile v multipraktike, ki hodijo v službo, so neodvisne, odkrito »prosto po Samanthi Jones« govorijo o seksu, ob tem pa še vedno rojevajo/vzgajajo otroke, skrbijo za gospodinjstvo, posledično pa nehote »miksajo« moška čustva in občasno, vendar nenamerno, »razkosajo« njihovo moškost.

Ni (nam) lahko. Je potem res tako napačno izražati navdušenje nad knjigo, v kateri Grey prizna, da ima lahko spolne odnose v katerih je on Dominanten in ona Podrejena, pri čemer ji da v podpis več strani dolgo pogodbo z aneksi?!?

Sodeč po kritih, očitno je. Odkrita privolitev ženske v podrejen položaj je nesprejemljiva. Zanimivo je, da se ne spomnim, kdaj sem nazadnje brala o škodljivih učinkih pravljic o Pepelki ali Trnjulčici – naivnih, ubogih žensk, ki so jih rešili moški. Krasno sporočilo za mlade deklice, mar ne?!?

Je pa razlika...pravljice otrokom običajno izbirajo in berejo starši, knjige v najstniških letih pa izbirajo sami. Ne verjamem, da so mladi neumni, neodgovorni in naivni. Živijo v svetu, kjer so nenehno bombardirani z medijskimi sporočili in menim, da so prav zaradi množičnosti sporočil sposobni izbirati, prepoznavati in interpretirati. Morda je pritisk vrstniške skupine res močan in je zato med najstnicami »legitimno« priznati, da je Grey popoln moški, da je seksualni svet, v katerem se znajde protagonistka vznemirljiv in si bodo nekatere punce zato same želele tovrstnih spolnih izkušenj. Pa vendar, se še spomnite filma Basic Instinct, ki je prevzel žensko občinstvo, v katerem je ženska prevzela dominantno vlogo, postavljala pravila igre in manipulirala z moškimi?!? No, nekatere ženske so morda res našle navdih v omenjenem filmu in dvajset let kasneje igrajo dominantno vlogo ter se igrajo z moškimi čustvi (seveda v precej bolj mili, skorajda neprimerljivi obliki kot junakinja, ki jo je upodobila Sharon Stone).

Moja napoved je, da bo v Sloveniji knjiga 50 odtenkov sivine zgolj popularna uspešnica, ki jo bo kmalu nadomestila kakšna druga. No, morda se najde kakšna nadobudna študentka, ki bo diplomirala iz teze, da je knjiga vplivala na povečano število partnerstev, v katerih je ženska v podrejenem položaju in kjer prevladujejo sadomazohistične spolne prakse (oziroma, to je lahko že dandanes tema doktorske disertacije).

Za razvoj slovenske ženske identitete pa knjiga ne bo imela hujših posledic. Brez statistične analize si namreč drznem trditi, da v Sloveniji prevladujejo (srečno) poročene ženske, ki možu skuhajo kosilo, zaslužijo manj, skrbijo za gospodinjstvo, zvečer berejo Daniele Steel ali gledajo kakšen nov resničnostni show, svojim hčeram pa kot se za skrbne in odgovorne matere spodobi, prebirajo pravljice o Pepelki - tisti punci, ki je omožila bogatega moškega in nevede pristala na Dominantno-Submisivni položaj.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez