Nekdanji župnik in župan: "Bog nima nič z našo srečo ali nesrečo, živi na drugem obzorju"

Pogovor je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa, zaradi njegove aktualnosti pa ga ponovno izpostavljamo v rubriki Izbrano.

Kaj se zgodi notranje v človeku, da iz župnika postane župan?

Star sem bil petnajst let in nekega dne sem hodil po poti, ki se vzpenja na Višarje. Iznenada se je v meni zganil neki močan notranji občutek. Dojel sem, kaj bo moja pot v življenju – da si bom prizadeval udejanjati to, kar z besedami poimenujemo vera in ljubezen. Z besedo vera sem mislil na duhovnost na splošno, ne na neke določene religiozne oblike.

Še danes sem prepričan, da na tem svetu nismo sami in da sveta ne moremo razložiti, če se omejujemo le na materialno razsežnost. To duhovno obzorje lahko vsak izmed nas poimenuje drugače, pa naj bo to Bog, Človeštvo ali Kozmos. Besedo ljubezen pa sem dojemal znotraj te iste duhovnosti, ki se konkretizira v združenju z ljubljeno osebo, in ta odnos se razširi na vse ljudi sveta, pa tudi na naravo kot celoto.

Najboljši način, kako v polnosti živeti ta univerzalni objem, je bil zame takrat slediti zgledu in besedam Jezusa iz Nazareta. In tako sem postal duhovnik v katoliški cerkvi.

Temu prvotnemu občutku sem nekako skušal slediti tako, da sem po klasični gimnaziji vstopil v semenišče in pozneje v Rimu diplomiral iz teologije. Nato sem bil župnik, učitelj teologije, novinar ter urednik tednika in radia goriške škofije, dokler nisem leta 2007, ko sem se počutil nekoliko oddaljenega od idealov transcendence in ljubezni, sprejel predlog, da kandidiram za župana Gorice. V tistem trenutku sem moral opustiti vse duhovniške obveznosti in sem se z vsem srcem posvetil političnemu in kulturnemu delovanju.

Od takrat je minilo že skoraj dvajset let in te odločitve nisem nikoli obžaloval. Zdelo se mi je, da lahko tudi tako še naprej verjamem v življenjske ideale, ki sem jih že v mladosti prepoznal, in se skušam posvetiti družbi, še posebno najšibkejšim, najranljivejšim, lačnim in žejnim pravice.

Med njimi sem poleg revnih in brezdomcev, tistih, ki trpijo zaradi bolezni ali imajo težave z duševnim zdravjem, želel biti vedno na strani migrantov, skupaj z njihovim bremenom bolečine in upanja, zaradi katerega so zapustili svojo deželo in prišli v Evropsko unijo. Radi bi bili sprejeti, namesto tega pa naletijo na zavrnitev, in to pogosto prav od tistih ljudi, ki trdijo in mislijo, da so kristjani!

Ko sem bil župan občine Aiello del Friuli in opravljal pomembno javno delo prav v kraju, kjer sem nekaj let prej služboval kot župnik, sem se prepričal, da med poslanstvom župnika in župana ni velike razlike. Oba morata, če sta res zvesta svoji vesti, prisluhniti ljudem in se skupaj z njimi spopadati s težavami oziroma jim jih pomagati tudi reševati. Skratka, ne vidim velike razlike med življenjem duhovnika in sedanjim življenjem, saj ni pomembno delovati, ampak "biti", pa čeprav se bivanje in "biti" vedno manifestirata skozi delovanje.

Kako gledate danes na krščanstvo? Eno je stvar intimne vere, drugo skupnosti ljudi kot občestva, tretje pa delovanje Katoliške cerkve kot institucije, za katero se zdi, da je politična, kadar ji to ustreza, in odsotna, neopredeljena, ko bi glasno morala vedno znova dosledno vztrajati: Mir na Zemlji vsem ljudem! Verovati in delovati …

Pravi kristjan mora slediti glasu svoje vesti, a se tudi soočiti z besedo iz evangelija Jezusa iz Nazareta. Živeti v skladu s temi besedami ni lahko; včasih se motimo ali pa ne delujemo povsem v skladu s tem, kar naj bi bil naš življenjski ideal. Kakorkoli že, če pogledamo Jezusov zgled, kako zmore sprejemati, kako nas vabi, naj vedno odpuščamo, ljubimo svoje sovražnike, nismo nasilni in da naj zavračamo orožje, potem se sprašujem, kako lahko nekdo odobrava vojno ali pa izdelavo in uporabo vedno bolj uničevalnega orožja, kako lahko nekdo zavrne sprejemanje beguncev, ki bežijo pred vojnami in lakoto …

Na svetu je veliko znamenj upanja, veliko je ljudi, ki se z vsakim dnem soočajo s preprostostjo in ljubeznijo, ki so odprti in pozorni do drugega, in to v številnih in raznolikih situacijah.

Drugo pa je vprašanje Katoliške cerkve kot institucije, pa tudi drugih strukturnih oblik religije. Gre za instrumente, s katerimi naj bi živeli vero in ljubezen. Če jih jemljemo kot take, nam koristijo, da živimo bolje in z njimi ustvarjamo mir v svetu, a če postanejo cilj in ne več sredstvo, lahko povzročijo ogromno škode, kar dokazujejo strašne verske vojne, zaradi katerih se je prelilo ogromno krvi po svetu v vseh zgodovinskih obdobjih. Povezava med vero in svetovnimi političnoekonomskimi strukturami pa šibi verodostojnost in učinkovitost sporočila pomembnih osebnosti, ki so odprte in znajo pritegniti.

Vi, kot se zdi, ste lahko šele po izstopu iz duhovništva v celoti realizirali svoj družbenoaktivistični naboj?

No, ne bi rekel čisto tako. Vedno sem bil družbeno angažiran, tudi ko sem bil župnik ali novinar v službi škofije. Tudi takrat sem deloval v mirovniških gibanjih v Furlaniji – Julijski krajini, pripravljal reportaže iz Iraka, Svete dežele in Libanona, sodeloval sem pri nastanku prve zakonodaje v Furlaniji – Julijski krajini o sprejemanju migrantov. To, kar se je pravzaprav zares spremenilo, odkar sem zapustil aktivno izvajanje duhovniške službe, je, da se počutim zdaj veliko bolj svobodnega pri delovanju v političnem ali kulturnem okolju.

Pri tem moram sprejemati veliko osebne odgovornosti, včasih tudi tveganj. Ko nisi več del velike, dobro strukturirane organizacije, si moraš vsak dan sam ustvarjati svoje življenje, skrbeti za dom, se soočati s problemi vsakdanjega življenja. S praktičnega vidika je težje, gledano v celoti pa si veliko bolj dejaven in zavzet ter brez tistega varnega "padala", ki ti ga institucija vedno omogoči, tudi takrat, ko ji nasprotuješ ali jo kritiziraš. Tako sem po letu 2007 skušal okrepiti svoje zavzemanje za dobro v svetu s filozofskoteološkega vidika.

Vsi mi smo del skrivnosti Življenja. To nam je skupno, je pred nami in domnevam, da nas bo spremljalo kot posameznike. Zato je vsako živo bitje del mene, vsi smo povezani kot bratje in sestre v neizmerni skupni družini obstoječih biti-j. Neki drug človek, ki je bodisi ob meni ali pa daleč proč, je del mene, tako kot so del mene živali, rastline, ribe in ptice …

Iz zavedanja tega, da smo eden od številnih, neskončnih izrazov skrivnosti Življenja, izhaja potreba po globokem spoštovanju vsega živega, pa tudi prepričanje, da je nenasilje najvišja oblika zavzemanja za doseganje ciljev in reševanja medosebnih in mednarodnih nesoglasij.

Jasno, da se ni mogoče vedno "boriti" z nenasiljem, kot nas učijo tisti, ki so dali svoje življenje, zato da so svoje skupnosti osvobodili od zatiralske diktature. Ampak dogodki, kot so osvobodilni boj ter odpor proti nacizmu in fašizmu, so izjeme, ki potrjujejo pravilo. Ni naključje, da so se tudi globoko verni moški in ženske zoperstavili nečloveškemu in skrajno nasilnemu režimu. Tako kot veliki protestantski pastor Dietrich Bonhoeffer, ki je bil sicer velik zagovornik Gandhijeve metode nenasilja, a pozneje aretiran in ubit v zaporu, saj je tudi on sodeloval pri neuspešnem poskusu atentata na Hitlerja. Po njegovem bi namreč diktatorjeva smrt lahko preprečila neizmerno trpljenje njegovega naroda in drugih ljudi po svetu.

Diplomirali ste iz dogmatične teologije na znameniti Papeški univerzi Gregoriana. Kako danes razumevate, tolmačite oziroma vrednotite svoje védenje kot teolog, nekdanji profesor teologije in filozofije? Kaj je danes za vas duhovnost? Ste še kristjan ali bolj "izgubljeni sin", ki gre za Očetom iz hiše, ki ni več Dom? A kam domov? Kako se najti in v katero hišo vstopiti?

Zelo sem vesel, da sem študiral filozofijo in teologijo, saj gre za predmeta, ki širita um in srce ter dajeta možnost za nadaljnje poglabljanje. Prav zato, ker sem študiral in pozneje še poučeval te teme, sem jih lahko še poglobil in prišel do osebnega prepričanja, da se o Bogu ne da govoriti. To pravim v smislu spoznanja, da sta transcendentno in imanentno popolnoma nekaj drugega. Zato tudi verske tradicije, zlasti judovska in islamska, pa tudi potestantska, trdijo, da si v zvezi z Bogom ne smemo niti drzniti izgovoriti njegovega imena.

Zelo se strinjam z njihovo teorijo, četudi je niti same verske institucije ne izvajajo. Boga ne moremo spoznati z raz-umom – vemo, kaj ni, nikoli pa ne bi mogli reči, kaj ali kdo je. Raz-um-evanje nam pomaga pri soočanju z vsakdanjimi rečmi, pri našem velikem zavzemanju in prispevanju k zmanjševanju trpljenja na svetu in k rasti občutka občečloveškega bratstva po vsem svetu.

Medtem ko transcendentno lahko spoznamo le preko vere, to nima zveze z imanentnim; Bog nima nič z našo srečo ali nesrečo, živi na drugem obzorju, nedosegljivem, razen preko percepcije tistega, kar je Rudolf Otto definiral kot sacrum oziroma tisto, kar je tremendum et fascinans, se pravi, kar je iznad, kar presega um, kar je onstran vsakega razumevanja, ki je po definiciji zamejeno, omejeno na čas in prostor. Res je, če sprejmemo to dojemanje, se zavemo, da smo zunaj varnega aristotelovsko-tomističnega doma, ki je prevladavalo v krščanski misli drugega tisočletja.

Počutiti se zunaj "očetove hiše" pomeni odreči se varnosti in se spoprijeti z življenjem, v katerem sprejemamo tveganje samosti.

Pravi mojstri življenja so brezdomci, ki s svojo izkušnjo osvobojenosti od vsega materialnega z vsemi svojimi pogosto velikimi težavami preživetja kažejo, kakšno je resnično stanje človeškega bitja: človek brez stalnega prebivališča, svoboden, da gre, kamor hoče, kot veter, pripravljen na nevarnosti, ki pa tudi zna uživati v vsakem najmanjšem delčku življenja kot neskončnem daru Življenja. Tako, to bi rad bil, tako bi se rad vedno počutil, v figurativnem pomenu: nekakšen "brezdomec", prost materialnih pogojev(anj) in usmerjen v svobodo medosebne in univerzalne ljubezni.

Pravite: "Nismo doma, na poti smo." Tudi figurativno … Kaj se dogaja v romarju, pohodniku, medtem ko hodi? Evropa je prepredena s številnimi romarskimi potmi. Slovenci so na primer nekdaj množično romali v Kelmorajn, današnji Köln (več o tem v knjigi Draga Jančarja, Katarina, pav in jezuit). Dandanes je zelo popularna Jakobova pot ali El Camino de Santiago … Zakaj hoditi?

Hodimo zato, da preživimo. Pravi mojstri hoje so tisti romarji, ki jih je upanje pognalo na pot, in to so danes begunci. Odpravijo se na pot, srečujejo se z ogromnimi nevarnostmi, naletijo pa na mnogo nerazumevanja. Nekateri od njih mislijo, da bo njihova pot njim samim in njihovim družinam omogočila normalno življenje; da bodo ušli grožnji smrti zaradi lakote, ideoloških in verskih preganjanj ali zaradi vojn.

Vsi preostali hodimo iz številnih drugih razlogov, bodisi iz verskih, kulturnih, športnih, psiholoških, novinarskih itd. Cilj naših pohodov ni materialno preživetje, pač pa duhovno preživetje. V svojem običajnem življenju potrebujemo nekakšen izstop iz "vsakdanjika". (Italijanska beseda "pellegrino" izvorno pomeni tistega, ki 'hodi po poljih; tujca, ki potuje po deželi'.) Za kakšen teden ali mesec dni se oddaljimo od zlikanih srajc, tovarn ali pisarn, da bi se predali novim izkušnjam; ne iščemo udobnega dopustovanja, pač pa veselje v dogodivščinah, ki bi nam povrnilo željo in strast do življenja.

El Camino de Santiago ali Jakobova pot ima zgodovino in tradicijo, zaradi česar lahko povsem varno prepešačimo približno 800 kilometrov, saj so prenočišča ob poti gosto posejana in srečamo lahko veliko zanimivih ljudi z vsega sveta. Nekateri pa se na to pot odpravijo peš že od doma in prehodijo tudi po dva ali tri tisoč kilometrov. Za vsakogar je to lepa izkušnja, čeprav je danes zaradi prevelike gneče postala tudi privlačna poslovna priložnost.

V današnjem svetu hitenja, kjer smo prisiljeni večino dneva živeti s 120 kilometri na uro in nimamo niti priložnosti, da bi se srečali z drugimi, nam odklop v naravo in hoja s štirimi kilometri na uro omogočita, da vzpostavimo ustrezen odnos s sočlovekom, z naravnim okoljem, ki nas obdaja, in s samimi seboj. In če nič drugega, iščemo Skrivnost, ki nas vse presega, transcendentno.

Delovali ste kot novinar, tudi pisec o različnih teoloških, svetopisemskih, zgodovinskih, umetnostnozgodovinskih in družbenopolitičnih temah, med drugim kot avtor številnih knjižnih del, na primer o Ogleju, Gorici, Krasu, Soči, tudi o poti od Ogleja do Svetih Višarij (Cammino Celeste ali Iter Aquileiense), ki ste jo skupaj z drugimi zasnovali pred nekaj manj kot desetimi leti. To je pot, kjer se stikajo romanska, germanska in slovanska kultura. Rdeča nit vašega poslanstva je zagotovo pohodništvo, zlasti tisto, ki vodi k sožitju, sodelovanju različnih kultur?

Jaz sem radoveden človek in zanima me vse, kar je človeškega. Še več, zanima me vse, kar je živo. Zato so me zanimali tudi različni deli sveta; Afriko sem vzljubil predvsem preko povezovanja z domačini, spoznal sem prebivalce Slonokoščene obale, Mozambika ali Maroka; v Maroko sem celo šel skupaj s prijatelji migranti, ki sem jih spoznal v Furlaniji, kjer so našli zaposlitev. Potoval sem tudi po Bližnjem vzhodu, bil sem v Iraku in še prej v Palestini, kjer sem poskušal razumeti razloge za spopade, ki že vrsto let potekajo na tem trpinčenem ozemlju.

Zelo rad imam tudi deželo, v kateri živim in ki me je sprejela, ko sem se iz rojstne Verone priselil pri osmih letih. Zaradi tega sem prečesal Sočo, Kras in Gorici. In tako sem leta 2006 s skupino slovenskih in italijanskih prijateljev zasnoval pešpot, ki se začne pri baziliki v Ogleju in konča pri cerkvi na Višarjah. Imenuje se Iter Aquileiense ali Nebeška pot in je čudovita pot od morja do gora.

Prečka območja, ki jih odlikuje lepota združevanja in bogastvo različnosti: jezikovne – od gradeškega narečja, furlanščine, beneškega in rezijanskega narečja do nemščine, italijanščine in slovenščine, in to vse na 200 kilometrih in v manj kot desetih dneh hoje!

Ja, moje pisanje in govorjenje, tako kot ustvarjanje starih in novih pešpoti, ustrezata moji posebni poklicanosti, da moram pomagati tej naši čudoviti zemlji, ki je v preteklosti preživela hude nesporazume in trpljenja, da se ta spremenijo v novo energijo in limfo miru, v novo zavedanje, ki naj bo temelj sožitja med narodi, prijateljstva in ustvarjanja skupne prihodnosti.

Kot direktor fundacije Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju, delujete v nekakšnem epicentru zgodovine večkulturnosti, kjer je med drugim največji ohranjeni zgodnjekrščanski  mozaik v Zahodni Evropi, v katerem lahko občudujemo motive še iz poganskega konteksta – lepoto stvarstva: narave, živali in povsem običajnih ljudi. Kaj vas pri vsem tem še najbolj fascinira?

Krščanstvo, kot ga predstavljajo mozaiki škofa Teodorja v Ogleju, ki so nastali pred letom 320 in so jih prekrili ob koncu IV. stoletja ter odkrili šele l. 1907, torej ti mozaiki v baziliki izražajo izjemno in osupljivo vero. Kažejo nam, kako je bila interpretirana vera pred letom 325, to je pred letom prvega ekumenskega koncila v zgodovini, nikejskega koncila.

Od takrat dalje so doktrinarni interesi in zapovedi začeli prevladovati nad lepoto prepoznavanja božje navzočnosti v vseh razsežnostih Življenja. Zato se mozaiki oglejske bazilike ne nanašajo na neke zapovedane oblike ali dogodke iz evangelija, izjema je le obsežno predstavljena zgodba o preroku Joni. Nasprotno, mozaiki prikazujejo elemente narave, živali, rastline, človeške obraze in se prepletajo v kontemplaciji, kjer osrednje krščansko sporočilo – o Jezusovi smrti in vstajenju – teče skozi povsem običajno bivanje ljudi, prebivalcev skupnosti nekdanje Akvileje, današnjega Ogleja.

Čeprav so vitalno moč, ki jo predstavljajo mozaiki, zadušila prekritja poznejše gradnje in spreminjanja bazilike, ki so dosegla vrhunec v srednjeveškem poveličevanju patriarhata, ki se je raztezal tudi na ozemlju današnje Slovenije, na Koroškem in severni Italiji vse do Coma, je treba reči, da je izvirna duhovna moč predstavljala korenine kulturne zgodovine vseh ljudstev, ki so in še živijo na širnem področju srednje Evrope.

So naše, slovenske prednike res pokristjanjevali irski misijonarji  iz Ogleja, kot izvira iz ene najlepših epskih pesnitev Krst pri Savici Franceta Prešerna?

Mislim, da so prvo pokristjanjevanje Slovencev izvajali irski misijonarji, ki pa jih ni poslala oglejska cerkev, pač pa bavarska, natančneje salzburška. Ni naključje, da se prvi zapisi v slovenskem jeziku nanašajo na bavarski Freising, Brižin po slovensko, in predstavljajo versko pričevanje o načinu pokristjanjevanja, zlasti o obhajanju zakramenta spovedi.

Na sinodi ob Donavi leta 796 so določili mejo med oglejskim in salzburškim pokristjanjevanjem po reki Dravi. Šele pozneje, ko so se bili Slovenci prisiljeni pomakniti proti jugu na ozemlje, kjer živijo še danes, so prišli pod jurisdikcijo oglejskega patriarhata in mu pripadali vse do ukinitve leta 1751.

Veličastna Prešernova pesnitev ni le historiografska pripoved, ampak romantičen poskus iskanja korenin identitete v razmerju do Ogleja – mesta, ki je znalo pritegniti okoli svoje duhovnosti številna ljudstva in narode – in pokristjanjevanja Slovencev. Morda je pesnik želel pretanjeno primerjati verski pogled, na eni strani okrog boginje Žive in njene vitalne sile Narave ter novo vero, ki je bila "vsiljena" Bogomili in Črtomiru, ta pa je temeljila predvsem na dogmah in verskih resnicah, v katere je treba verjeti.

Črtomir sam je bil priča takšnim novim pogledom celo med svojim ljudstvom in tako se je dal krstiti pri Savici ter odšel v Oglej, kjer je bil posvečen v duhovnika. Gre za mitsko branje, ki ga težko utemeljimo z znanstveno zgodovinskimi viri.

Skupaj opisujeva, medtem ko hodiva, "Goriški camino" oziroma Walk 2 Spirit. To je še eden od vaših nedavnih projektov: 80 kilometrov dolga pot iz Italije v Slovenijo od bazilike v Ogleju do romarske bazilike na Sveti Gori. Nastal je s finančno podporo SPF GO! 2025 – Skladom za male projekte (SPF) ter v partnerstvu med frančiškanskim samostanom Sveta gora in fundacijo Socoba.

Ideja se je rodila iz želje povezati dva pomembna prostora: Oglej z zgodovinsko pomembno baziliko, sezidano kmalu po uvedbi milanskega edikta, in Sveto Goro. Pot se torej začne v Ogleju in Škocjanu ob Soči, prostorih spomina duhovnih in kulturnih korenin, nadaljuje ob Soči skozi Zagraj, ki uvede pot po Krasu, ki prinaša pripoved o prvi in drugi svetovni vojni ter pogorišču nedavnega požara; tretji del povezuje, rekonstruira razdeljeno goriško območje v prostor, kjer se ustvarja nova prestolnica kulture, in se zaključi z vzponom na  Sveto Goro, od koder seže pogled na prehojeno pot in je sinteza vsega ter seže vse tja do izredne lepote alpskega sveta s Krnom, pogorjem Kanina. Smisel te poti je, da hodimo skupaj v različnosti in stremimo k popolni lepoti.

Simbolno sporočilo Goriškega camina je "Duhovnost – rane – vstajenje", ki ga povezuje piktogram, t. i. Salamonov vozel, vzet iz talnega mozaika oglejske bazilike. Lahko dešifrirate, poveste kaj več o pomenu te sporočilnosti?

Tako imenovani Salomonov vozel je zelo star simbol, povezan z različnimi kulturami, ki so ga običajno razlagale kot združitev različnosti. Dve vrvi, katerih konca se združita, tvorita novo obliko, ne da bi s tem izničili obstoj ene ali druge.

Znotraj krščanstva je postal simbol resničnosti Jezusa Kristusa, v katerem se združujeta dve naravi, božja in človeška; med seboj se ne stopita in nobena od njiju se ne izniči, da bi prevladala druga. Za Iter Goritiense/Goriško pešpot smo izbrali ta simbol zato, ker se nam zdi tako pomembno, da se ljudje, ki živijo ob meji in so bili dolgo razdeljeni ter daleč drug od drugega, sedaj lahko povezujejo, tvorijo krasen mozaik jezikov in različnih kultur, tako da se vsakdo počuti spoštovanega, saj je ta združitev naklonjena vsakomur izmed nas.

Spraševala: Marjana Lavrič