Kako iz človeka naredimo sovražnika? Ta mehanizem vojna propaganda uporablja že stoletja

Prem Rawat, čudežni deček, ki je postal navdihujoč svetovni ambasador miru, poleg tega pa še izumitelj, glasbenik, umetnik, fotograf, izkušen pilot, pesnik in avtor mednarodne uspešnice Prisluhni sebi, je trdno prepričan, da je mir absolutno mogoč. Vendar se resnični mir ne začne na ravni institucij ali vlad, temveč v vsakem izmed nas. Vsak človek ima možnost, da je na mestu, kjer poje srce, in preprosto uživa v glasbi bivanja: “Mir mora vsakdo čutiti v sebi. Mir, ki ga iščemo, je znotraj. Je v srcu in čaka, da ga začutimo. Svet ne potrebuje miru, ljudje smo tisti, ki ga potrebujemo. Ko bodo ljudje tega sveta v sebi čutili mir, bo mir na svetu.”

“Do konfliktov pride, ko izgubimo spoštovanje drug do drugega. Ko ni spoštovanja, postanejo naša načela in pravila pomembnejša od ljudi. Glava prevzame nadzor nad srcem, nato pa začnemo koncepte usmerjati proti svojim nasprotnikom.

Vojni propagandisti že stoletja vedo, da se obrestuje razčlovečiti nasprotno stran. Če nasprotnike spremeniš v pošasti, jih dostojni ljudje lažje sovražijo.

Družba naredi korak na poti k miru, ko v sovražniku prepozna človeka, to pa se zgodi pri eni osebi naenkrat.”

Prem Rawat, znan tudi po častnem nazivu Maharaji, že več kot pet desetletij potuje po svetu in navdihuje ljudi, da poiščejo mir v sebi. Njegovo preprosto in globoko sporočilo je neodvisno od vseh, a hkrati združljivo s katero koli filozofijo, religijo ali duhovno potjo: “Prinašam vam dobro novico. Živite in v vas sije sonce veselja in miru, ki je tako svetlo, da lahko odpravi vsako temo. V vsakem živem človeku se dogaja nekaj zelo lepega. V vsakem človeku je najvišja lepota. V vsakem človeku so mir, radost, občutek srca.”

Prem nas spominja, da življenje samo po sebi predstavlja dragoceno darilo. Vendar pa ne gre le za prazne besede, saj ponuja konkretne načine, kako začutiti zadovoljstvo, ki že obstaja v nas. “Zdaj je čas, da se obrnete vase,” spodbuja Prem. “To, kar vam ponujam, je darilo enega človeka drugemu. Želim, da postane ta možnost dostopna vsem. In če ljudje želijo iti še globlje, sem tukaj, da jim pomagam, kolikor zmorem.”

“Na potovanju v notranjost se premaknemo v stanje bivanja onkraj časa, onkraj številk, onkraj podob, onkraj zamisli, onkraj definicij, oznak in jezika. V tem notranjem vesolju miru lahko srečamo najbolj popoln občutek, da ljubimo in smo ljubljeni.”

“Bog je v kamnu. Je tudi v vodi, v gori in v vsakem srcu"

Ko je bil Prem star šest let, mu je njegov oče in ljubljeni učitelj pokazal posebno darilo – praktično sredstvo, ki mu je pomagalo v sebi najti svet miru. Pri sedmih letih je pred množico ljudi v indijskem Dehradunu izjavil: “Bog je v kamnu. Je tudi v vodi, v gori in v vsakem srcu. Ljudje po vsem svetu pa še vedno iščejo boga zunaj sebe.

Bog je v nas, in dokler ga človek ne najde v sebi, ga tudi v zunanjem svetu ne bo našel.” Ko je bil star osem let, mu je oče umrl in tedaj je prevzel odgovornost, da bo širil sporočilo miru. Čez teden je hodil v šolo, ob koncu tedna pa je govoril desettisočglavim množicam.

Sporočilo Prema Rawata je drugačno, ker pri njem ne gre za ideje. Gre za čutenje. Ko ga ljudje poslušajo, številni odkrijejo, kako globoka so njegova sporočila, in doživijo občutek upanja in navdiha. Medtem ko se nekateri zadovoljijo zgolj s poslušanjem, si drugi dejansko želijo doživeti notranji mir, ki ga obljublja.

Prem ponuja praktičen pristop – štiri tehnike, znane kot Znanje. Pot Znanja je pot odkrivanja sebe. Omogoča nam uživati v življenju ne glede na okoliščine. To je način, kako vzpostaviti povezavo z lastnim doživljanjem, ki leži globoko v nas.

Znanje nam daje možnost, da preusmerimo pozornost od zunanjega sveta navznoter. To ni zgolj domišljanje ali vizualizacija, temveč praktična metoda, ki nas usmerja vase, k notranjemu, kjer že obstaja vse, kar iščemo. Znanje ne odpravlja ali rešuje zunanjih težav, temveč nam omogoča, da se poglobimo vase, kjer lahko najdemo notranji mir.

“Predstavljajte si, da bi lahko vsi okoli vas odkrili globoko povezanost s tem, kar so. Predstavljajte si, da bi vsak lahko slišal in igral glasbo samospoznanja. Pomislite, kako bi to vplivalo na posameznike, družine, skupnosti, politiko, vojno in naš svet. No, začne se z eno osebo naenkrat – v tem primeru z vami.”

Moja izkušnja miru (iz knjige PRISLUHNI SEBI)

Močna povezanost z notranjim mirom je bila neverjeten blagoslov v mojem življenju – v dobrih in v težkih časih. Zame ni pomembno, kakšne težave imam ali kaj se dogaja v svetu; ko prestopim tisti prag in se popolnoma povežem s seboj, vse skrbi izhlapijo. In to je mogoče za vsakega človeka: da je na tem mestu, kjer poje srce, in preprosto uživa v glasbi bivanja. Pogosto govorim o jasnosti, ki prihaja iz samospoznanja, saj lahko spremeni naše občutke do sebe in način, kako se srečujemo z življenjem. Tukaj je primerjava.

Ko letite z letalom, uporabljate svoja čutila, ki vam povedo, kako leti, tako da za ohranjanje letenja naravnost in vodoravno opazujete, kje je obzorje. V bistvu letite po občutku. Vendar se v zraku zlahka zmedete, zlasti če so vremenske razmere neugodne ali letite v temi.

Vaše predstave in interpretacije resničnosti so lahko napačne. Še en povsem drug sistem, ki ga lahko dodate svojim čutom, dobite z instrumenti. Natančno vam povedo, kako naravnost in vodoravno letite, s kolikšno hitrostjo, kako ostro zavijate in tako naprej. Kot inštruktor letenja vam lahko povem, da piloti pogosto potrebujejo čas, da se naučijo leteti z instrumenti, deloma zato, ker se morajo – podobno kot pri učenju smučanja – naučiti zaupati strokovnjaku!

Samospoznanje vam lahko omogoči, da razvijete niz notranjih instrumentov, ki so povezani z vašo resnično bitjo. In prav tam najdete svojo resničnost. Tam se lahko resnično orientirate.

Če nadaljujemo analogijo z letenjem, imajo pilotske kabine zdaj že veliko lučk, zato je proizvajalec izumil nekaj, kar se imenuje “temna pilotska kabina”. V njej je število osvetljenih lučk zmanjšano na minimum, kar pilotu pomaga pri določanju prednostnih nalog. Če nobena ne gori, je vse v redu; če pa se prižge lučka, se lotite iskanja vzroka. Primerjajte jasnost tega z načinom, kako zaposlen um nenehno pregleduje zunanji svet, vedno na preži za težavami in mirom.

Kot vsakdo se moram zavedati, da mi lahko um zapre pot srca, name pa seveda lahko vplivajo tudi pričakovanja. Nekoč na Japonskem me je profesor, ki je bil zelo cenjen strokovnjak za vrtnarjenje, povabil v tempelj. Tempelj je bil zelo lep in obdan s prekrasnimi vrtovi. Zunaj templja sva sedla in vsi prisotni so omenjali, kako mirno je. Seveda pa so se menjale moje mentalne prestave: “To ni mir,” sem razmišljal, “to je tišina!”

Sedel sem tam in začel poslušati – res poslušati – in ugotovil, da sploh ni velike tišine. Precej glasno se je pretakala voda. Potem pa sem nenadoma zaslišal še čričke, ki so kar tekmovali med seboj! Slišal sem šelestenje listja v vetru in petje ptic. Ni bilo tiho, vendar sem čez nekaj časa začutil, da so zvoki čudovito usklajeni. Pustil sem, da so razumske opredelitve “tišine” in “miru” odpadle, in v tistem trenutku doživel pesem vrta: harmonijo čudovite resničnosti.

Milijarde let smo lebdeli v galaksiji kot prašni delci

Domnevamo, da se je naše vesolje rodilo pred nekaj manj kot 14 milijardami let, Zemlja pa je v sedanji obliki stara približno 4,5 milijarde let. Homo sapiens je na svetu približno 300.000 let. Sodobni ljudje so se izoblikovali v zadnjih 10.000 letih – od zadnje ledene dobe naprej. To pomeni, da so ljudje – v obliki, ki jo priznamo danes – tu le majhen delček časa, odkar obstaja Zemlja, in še manjši delček časa v življenju celotnega vesolja.

Milijarde let smo lebdeli v galaksiji kot prašni delci. Potem je na nas delovala velika univerzalna energija in dana nam je bila priložnost, da živimo to življenje tukaj, na tem planetu, za bežen trenutek v dolgi zgodovini časa.

Dane so nam torej počitnice, ko nismo prah, in te počitnice se začnejo z rojstvom in končajo, ko umremo. Vsaka rastlina in živo bitje je na počitnicah. In na kako čudovit kraj so nas pripeljale. Toda ali vemo, da smo na teh čudovitih počitnicah? Ali svoj čas izkoristimo v največji možni meri? Ali nas kaj odvrača od doživljanja tega življenja? Ali uživamo v tem dragocenem trenutku – v priložnosti, da izkusimo bilijon različnih stvari, preden se vrnemo v prah?

Včasih pozabim, da sem na počitnicah

Vsak dan se želim opomniti, da je zame najpomembnejše ceniti ta čas, to priložnost, to lepoto: uživati in izkoristiti vsak trenutek. V vsakem od teh trenutkov obstaja možnost, da začutimo svojo povezanost z vsem drugim – da izkusimo univerzalno bit. Isti kozmični prah, ki nas je oblikoval, gradi tudi vse planete v našem sončnem sistemu.

Vsak od nas je del Mlečne ceste nad nami in del blata pod našimi stopali. Povezani smo z drevesi in s pticami, ki letajo z veje na vejo. Z metulji, ki se spreletavajo okoli cvetov. Z ribami, ki švigajo med ločjem v lesketajoči se reki. S soncem in dežjem. Vedno bomo del snovi, vendar smo za kratek čas blagoslovljeni tudi z zavestjo. Začasno nam je bila dana sposobnost čutenja in razumevanja, zato je vprašanje naslednje: Ali uživamo svoje počitnice?

Carpe diem

Ko se bo Zemlja dokončno razgradila, se bo kot prah razletela po vesolju in postala nešteto drugih stvari nekje drugje. To je nenehna prenova univerzalne ustvarjalnosti. Zato je naša priložnost, da se še naprej povezujemo s sedanjostjo – ne z včerajšnjim dnem, ki je minil, ne z jutrišnjim dnem, ki nikoli ne pride, ampak s čudežem našega obstoja v tem trenutku in tem trenutku in tem trenutku in tem trenutku in tako naprej. Vendar se nam pogosto zdi, da je tako preprosto zavedanje precej težavno. Kitajski filozof Lao Zi je to izrazil v misli:

Vsak hip je krhek in bežen.

Hipa preteklosti ni mogoče obdržati, pa če je še tako lep.

Hipa sedanjosti ni mogoče obdržati, pa če v njem še tako uživate.

Hipa prihodnosti ni mogoče obdržati, pa če je še tako zaželen.

Toda um si obupno prizadeva, da bi reko pritrdil na svoje mesto.

Obseden z idejami preteklosti, zaposlen s podobami prihodnosti, spregleda golo resnico trenutka.

Kaj je gola resnica tega trenutka?

Modrost ne pomeni, da se zavedamo dragocenosti nečesa, ko tega ni več; modrost pomeni, da se zavedamo dragocenosti tega, kar imamo zdaj. Kaj imamo mi vsi ta hip? Možnost izkusiti čudež bivanja. Možnost, da jasno vidimo, kaj je v našem življenju najpomembnejše. Možnost, da resnično spoznamo, kdo smo. Možnost, da se odvrnemo od hrupa in izkusimo mir v sebi. Naše srce vedno trka na vrata našega uma in nas opominja na možnost, da smo eno z vsem, kar je v nas dobrega.

Predstavljajte si živilsko tržnico – na njej boste našli najboljše užitne izdelke, kar jih ponuja svet: najbolj sveže sadje in zelenjavo, najboljše kuhano meso in ribe, čudovite sire, najokusnejše slaščice, kar jih pozna človeštvo, in najbolj osvežilne pijače, ki tečejo iz na stotine fontan. Povedo vam, da si na tej tržnici lahko privoščite vse, kar si želite, a pod enim pogojem: tega ne morete vzeti s seboj. Kakšen bi bil vaš odziv? Ali bi bili razočarani? Ali pa bi pomislili:

“Užival bom v prav vsaki stvari, v kateri lahko, dokler sem tukaj.” Zveni znano, kajne? Tako lahko zelo uživamo, ničesar pa ne moremo vzeti s seboj. Carpe diem.

Tukaj je nekaj vrstic, ki sem jih nekoč davno prebral o tem, kako nas določajo naše odločitve – besede, ki so mi ostale v spominu vse do danes:

Če želiš biti močan, bodi nežen.

Če želiš biti mogočen, bodi prijazen.

Če želiš biti bogat, bodi radodaren.

Če želiš biti pameten, bodi preprost.

Če želiš biti svoboden, bodi ti.

Izbiranje svobode

Ko sem se nekoč pogovarjal z ljudmi, ki so se učili tehnik Znanja, je neki moški rekel: “Strah me je.”

“Strah česa?” sem vprašal.

“Ne morem se prepustiti. Ne morem vstopiti v ta občutek.”

“Zakaj?” sem vprašal. “Saj se samo obračate navznoter. Ne bojte se sebe. Poletite!”

Pozneje se je vrnil k meni in rekel, da je imel pogovor nanj zelo močan vpliv, ker se je nato res prepustil in si dovolil poleteti. Vprašal sem ga, kako se je počutil. Odgovoril je, da je čutil, kot da ne bi bilo nobene omejitve za občutenje svobode, ki ga je izkusil. Nobene omejitve!

Naša narava je biti svoboden. To, kar nas veže, morda vendarle ni tako veliko. Vendar se moramo povezati s potrebo, ki jo imamo v sebi. Ali v sebi čutite potrebo po svobodi? Ali se lahko osvobodite in pogledate skozi oči božanskega v sebi?

Ko sem odraščal, sem se lekcije o svobodi naučil od ptic. Če ptico, ki je bila svobodna, zaprete v kletko, se bo borila, da bi prišla ven. Pa veste, kaj se bo sčasoma zgodilo, če boste čakali dovolj dolgo? Naučila se bo živeti v kletki. Če nekega dne odprete vrata kletke, kaj se bo zgodilo? Ptica ne bo niti poskusila odleteti. Vem, ker sem nekoč poskušal izpustiti nekaj ptic, ki so živele v kletki, a se niso premaknile. Pozabile so, kaj pomeni svoboda. In enako se lahko zgodi tudi nam.

Ne glede na to, kaj se dogaja v našem življenju, smo vedno svobodni, da se povežemo z globljo resničnostjo tega, kar smo – da nas preneha nadzorovati tisto, kar se dogaja tam zunaj – vendar se moramo za to odločiti sami. Ko se naše dihanje v ritmu dviguje in spušča, nam prinaša čudež življenja. Obrnite se vase in v vsakem trenutku se lahko odločite, da se boste povezali z neskončnim mirom, ki je v vas. Obrnite se navznoter in lahko poletite daleč vase. Obrnite se vase in hrup sveta se umiri v tišino, da lahko prisluhnete božanski glasbi sedanjosti.

Obrnite se vase in slišali boste sebe. Začnite!