V sodobnem času, ko so informacije dostopne na vsakem koraku, se mnogi sprašujejo, ali njihova razpršena pozornost, nenehno iskanje dražljajev in impulzivnost kažejo na ADHD – ali pa so morda le posledica visoke inteligentnosti in ustvarjalnosti. Psihologi opozarjajo, da sta si ti dve značilnosti lahko na videz podobni, vendar izhajata iz povsem različnih vzorcev delovanja možganov in doživljanja sveta.
Tako osebe z ADHD kot tiste z visoko inteligentnostjo pogosto izstopajo – po drugačnem načinu razmišljanja, intenzivnem zanimanju za teme, ki jih pritegnejo, in po tem, da jih rutinska opravila hitro dolgočasijo. Obe skupini imata lahko težave z organizacijo, osredotočanjem in dokončevanjem nalog, še posebej, če dejavnost ni dovolj stimulativna.
Pogosto se zgodi, da visoko inteligentni posamezniki prepoznajo pri sebi mnoge značilnosti, ki so opisane pri ADHD: hiperfokus (ko so popolnoma potopljeni v to, kar jih zanima), raztresenost v vsakdanjih opravilih, močne čustvene odzive, nejevoljo ob omejitvah, preobremenjenost z mislimi in občutek, da njihov um nikoli ne počiva. Toda kljub podobnostim je v ozadju drugačna dinamika.
Preberite tudi:
Kaj je pri adhd-ju drugače?
ADHD ni značajska lastnost, temveč nevrobiološka motnja pozornosti, ki vpliva na delovanje izvršilnih funkcij možganov – sposobnost načrtovanja, samonadzora, regulacije čustev in časa.
Ključna razlika je v konsistenci: oseba z ADHD ima težave z osredotočanjem tudi takrat, ko bi si to močno želela. Ni stvar volje ali discipline, temveč biokemije možganov – predvsem neravnovesja dopamina in noradrenalina.
Tipični znaki ADHD so:
- težave pri ohranjanju pozornosti tudi pri zanimivih dejavnostih,
- impulzivno odločanje in prekinjanje drugih v pogovoru,
- kronično zamujanje in podcenjevanje časa,
- občutek notranjega nemira,
- močne nihajoče motivacije – od hiperfokusa do popolne apatije,
- nagnjenost k pozabljivosti, neurejenosti in motnjam spanja.
Osebe z ADHD pogosto doživljajo občutek neusklajenosti z družbenimi pričakovanji – kot da njihov um deluje po drugačnih pravilih, kar vodi v frustracijo in sram.
Kaj je pri visoki inteligentnosti drugače?
Visoko inteligentni ljudje se lahko hitro naveličajo rutinskih nalog, saj njihov um nenehno išče nove izzive. A v nasprotju z ADHD so običajno sposobni usmeriti svojo pozornost po volji, kadar jih nekaj res zanima ali kadar razumejo namen naloge.
Njihova miselna energija se pogosto izraža v analitičnem mišljenju, bogatem notranjem svetu in potrebi po smislu. Čeprav lahko delujejo raztreseno, so zmožni samodiscipline, kadar vidijo vrednost v cilju. Pri njih raztresenost izhaja iz radovednosti, ne iz nevrološke motnje.
Pogosto jih spremlja občutek drugačnosti, a ne zaradi nezmožnosti regulacije pozornosti, temveč zaradi širine zaznavanja – vidijo več možnosti, razmišljajo globlje, včasih pa se težje povežejo z okoljem, ki jih ne razume.
Najenostavneje bi lahko rekli:
- Visoko inteligentni ljudje pozornost usmerjajo tja, kamor želijo – čeprav težko, jo lahko z voljo in motivacijo obvladajo.
- Osebe z ADHD pozornost ne morejo usmerjati po lastni volji – njihov um skače med dražljaji, kot bi ga nekdo drug vodil z daljincem.
Prav ta občutek izgube nadzora je tisto, kar razlikuje ADHD od zgolj hitrega, ustvarjalnega uma.
Zakaj prihaja do zmede?
Družba pogosto nagrajuje zunanjo urejenost, zbranost in samokontrolo – zato se tako visoko inteligentni kot ljudje z ADHD pogosto počutijo, kot da nekaj z njimi ni v redu.
Poleg tega številni odrasli z neprepoznanim ADHD-jem razvijejo kompenzacijske strategije – postanejo perfekcionisti, deloholiki ali izjemno samokritični, kar lahko prikrije osnovno težavo.
Po drugi strani pa se visoko inteligentni posamezniki, ki ne najdejo dovolj izzivov, začnejo obnašati podobno kot ljudje z ADHD – raztreseno, impulzivno in z malo potrpežljivosti za »dolgočasne« stvari.
Če se sprašujete, kam spadate, bodite pozorni na nekaj vprašanj:
- Ali se težko zberete tudi pri dejavnostih, ki vas sicer zanimajo?
- Ali vam misli nenehno uhajajo, ne glede na trud?
- Ali imate občutek, da vas vsakdanje obveznosti preplavljajo, četudi si želite biti organizirani?
- Ali ste imeli težave s pozornostjo, impulzivnostjo ali nemirom že kot otrok?
Če so odgovori večinoma »da«, je smiselno razmisliti o strokovni oceni – saj lahko pravilna diagnoza pomeni veliko olajšanje. ADHD se ne meri po uspešnosti, temveč po notranjem naporu, ki ga posameznik vlaga, da bi ostal zbran in funkcionalen.
Ne glede na to, ali gre za ADHD ali za izrazito inteligentnost, obe lastnosti nosita svoje darove in izzive. Prva potrebuje strukturo, razumevanje in pogosto strokovno podporo, druga pa širino, ustvarjalni prostor in svobodo.
Namesto vprašanja »Kaj je z menoj narobe?« se velja vprašati:
»Kaj moj um potrebuje, da deluje najbolje?«
Sprejemanje svoje drugačnosti – ne glede na njen izvor – je prvi korak k notranjemu miru in avtentičnosti.
