Adventni čas je ČARNI ČAS (pogovor z etnologinjo Jelko Pšajd)

Muzejska svetnica v Pomurskem muzeju v Murski Soboti Jelka Pšajd je strastna etnologinja, ki raziskuje etnološke značilnosti severovzhodne Slovenije – Pomurja, Porabja in Slovenskih goric, obožuje terensko delo in zbira ter dokumentira bogastvo šeg in navad prednikov, ki so nekoč živeli tukaj. Z njo sva raziskovali zakladnico žal v veliki meri pozabljenih tradicij prazničnega decembra.     

Vstopili smo v zadnji del leta, ko narava spremeni svojo podobo, se umiri in vstopi v cikel obnavljanja in prenove. Kako so to obdobje preživljali naši predniki, ki so še bili povezani z naravo in njenimi cikli? Kako je naravna dinamika vplivala nanje? 

Zimski čas je bil za podeželskega kmečkega človeka, ki se je zavedal, da je odvisen od narave in vremena, zelo pomemben. Razumel je naravne cikle, ki so bili neločljivo povezani z obdelovanjem zemlje.

Zimski čas, ki ga zaznamuje umiritev narave, je tudi zanj pomenil umiritev delavnega ritma. Zemlja se je zaklenila 8. decembra, na praznik brezmadežnega spočetja device Marije, ki so mu Prekmurci tako lepo rekli zaklepna Mardja ali zaklepna Marija, odklenila pa se je 25. marca, na dan odklepne Marije ali ceplene Mardje.

Zimski čas je bil tako predvsem čas, posvečen posamezniku. Tudi sam adventi čas ni bil namenjen zgolj pripravam na božič v strogem krščanskem smislu, ampak je bil to čas, ko so se ljudje obrnili v domače hišno okolje, k družini, k svoji intimi.

V tem najtemnejšem delu leta je v vidni svet naših prednikov močno vstopil nevidni duhovni svet, zato je bil to tudi čarni čas.

Že predkrščanski človek je verjel, da imajo v tem temnem delu leta narava in njeni duhovi največjo moč. To velja tudi za duhove prednikov in zle duhove, ki so bili tudi pozneje po ljudskem verovanju najbolj dejavni v času od svete Lucije pa do božiča, znanem tudi kot dvanajsterje. Predniki krščanskih zimskih kolednikov in obhodov so bili povezani z mrtvimi, s pokojnimi dušami. Svet je bil v tem najtemnejšem delu leta za naše prednike odprt vsemu hudemu, pa tudi dobremu. Verjeli so, da se takrat sproščajo neznane naravne moči in da je mogoče gledati v prihodnost ter jo z magičnimi uroki celo spremeniti. 

Tudi coprnice ali čarovnice so imele v tem času veliko moč. Iz tega verovanja izhaja na primer šega, značilna za lucijino, ko je moški, ki je pri božični polnočnici želel videti, katere ženske v vasi so coprnice, začel z izdelovanjem t.i. Lucijinega stolca. Seveda po posebnih postopkih – izdeloval ga je ob večerih, na skrivaj in molče, po nekaterih virih iz dvanajstih vrst lesa. Z njim je nato šel k polnočnici, med privzdigovanjem hostije je pokleknil nanj in pogledal po cerkvi. Ženske, ki so se v trenutku, ko je župnik dvignil hostijo, obrnile stran, so veljale za coprnice (ker niso zmogle gledati Boga), ki so seveda imele moč, zato je moral s stolom vred pred njihovo močjo hitro pobegniti na varno – pod kap. Med potjo je ponekod moral trositi tudi žitna semena, ki naj bi zaustavila čarovniško moč. Lucijin stolec je v spominu ljudi v severovzhodnem delu Slovenije še živ, zagotovo pa v ljudskem pripovedništvu.       

Pa tudi sama Lucija, ki je izjemno strašljiva decembrska obhodnica. Spomnim se, s kakšnim strahom smo otroci pričakovali njen obhod.     

Pred krščanstvom je bila Lucija prinašalka svetlobe, pa tudi kot krščanska svetnica je zavetnica vida in svetlobe. Njeno ime izvira iz latinske besede lux, kar pomeni svetloba. Tradicionalno je povezana z obdobjem najdaljše noči, saj njeno praznovanje 13. decembra poteka blizu zimskega solsticija, zato je za ta dan znan tudi rek: "Lucija kratki den, je znano vsen liden". Na ta dan na primer gospodinje niso smele šivati, ker bi kuri zašile rit. 

Na lucijino se je s pomočjo čebule tudi napovedovalo vreme v prihodnjem letu. Znanih je več različic: v žito so dali dvanajst čebul, za vsak mesec po eno – čebula, ki je zgnila, je za tisti mesec v naslednjem letu napovedala deževno vreme.

Nekoč so bili v severovzhodnem delu Slovenije značilni Lucijini obhodi, ki so danes povsem izumrli, njihov namen pa je bil predvsem povezan z vzgojo otrok – Lucija je strašila otroke. Navadno sta hodili dve ženski, oblečeni v belo, z zakritimi očmi in s črno obarvanimi rokami; imeli sta krožnik, na katerem so bile svinjske oči in vilice in v glavnem nista govorili. Gre za povezavo s krščansko legendo o svetnici in mučenici Luciji, ki se ni želela poročiti z rimskim vojščakom, ki se je zaljubil v njene oči. Da bi ga odvrnila od snubljenja, si je izkopala oči. Zato torej svinjske oči na Lucijinem krožniku.                   

Kakšen pomen je imel nekoč zimski solsticij, ki se ga v zadnjih letih spet obuja kot poseben trenutek v letu? 

Danes pozabljamo, da se je v drugi polovici 20. stoletja, v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja, pa tudi že prej, po drugi svetovni vojni, začel velik razkol med preteklostjo in prihodnostjo, ko je človek začel izgubljati vsebino prazničnih dni; izgubljale se niso samo šege, ampak tudi simbolni pomeni posameznih dni v letu, predmetov, tudi mitologija in starožitnost, ker to ni bilo več potrebno.

Človek je namreč zemljo začel obdelovati strojno, pri tem pa ga nista več ovirala niti dež niti toča. Kmet je izgubil neposreden stik z zemljo, z njim pa smo izgubili tudi pomen ne samo zimskega solsticija, temveč tudi večino godovnikov. Danes se zimski solsticij sicer vrača, vendar brez kontinuirane povezave s preteklostjo, o kateri lahko beremo v zapisih dr. Nika Kureta.   

Praznike naših predkrščanskih prednikov, ki so bili simbolno močno povezani z naravo, je močno prekrilo krščanstvo. 

Da, krščanstvo je praznikom dodalo drugačno vsebino, predvsem pomen svetnikov. Večina praznikov izhaja iz predkrščanskega obdobja in je bila neposredno povezana z naravo; na primer jurjevo, praznovanje začetka pomladi, novo rojstvo narave – krščanstvo praznuje začetek pomladi, Jezusovo vstajenje, z veliko nočjo. Ta močna povezava z naravo se je s prihodom krščanstva nekoliko izgubila, a je ostala še naprej prisotna v ljudskem verovanju.

E. Kocbek je, tako si vsaj jaz razlagam njegovo pojmovanje, krščanstvu rekel slovenska tradicija. Jaz jo vidim v povezavi ali skupku krščanstva in predkrščanstva, ki ga je kmečki človek zaradi nerazumevanja verskih dogem priredil, spremenil in oblikoval v ljudsko verovanje.   

Prekmurci imamo zares lep izraz za praznike – svetki ali svejtki.

Res je, svejtek izhaja iz besede svetiti, praznovati. Za razliko od danes so včasih praznike resnično znali svetiti, se jim posvetiti ali praznovati. Godovniki so za podeželskega človeka pomenili predvsem dan za počitek, takrat niso delali. Seveda to ne velja za vse godovnike, ki so bili v glavnem vremenski napovedovalci. Kljub temu so bili določeni dnevi spomladi in jeseni, ko je bilo na polju veliko dela, ko si je moral človek oddahniti.

Praznik torej ni pomenil le obilneje jesti in se lepše obleči, ampak si tudi odpočiti. Danes so žal prazniki izgubili ta pomen in skorajda ni več razlike med vsakdanjikom in prazniki. Danes je pravzaprav vsak dan praznik. 

Prazen dan.   

Predvsem se mi zdi, da ni več nikakršnega pričakovanja, iskrene radosti, vznemirljivega veselja, ki žene naprej, saj praznik pomeni prav to – nekaj drugačnega od vsakdana. Z malodane "propagandniškim" in trgovskim vsiljevanjem navidezne sreče in popolnosti, ki jo "najdemo" samo in edino v trošenju, nakupovanju in v večinoma kičastih izdelkih, nam ubijejo radost in tisto veselje ter pričakovanje, ki zaznamuje praznike. Živimo v vsakodnevnem "obilju", da ne znamo več ločiti praznika od vsakdana. Ne znamo več svejtiti.

To se izkazuje tudi v božično-novoletnih oziroma zimskih praznikih, ki so postali do skrajnosti skomercializirani. Božič se začne malodane že v oktobru! Godovniki, ki so včasih močno zaznamovali adventni čas, pa so skoraj povsem izginili. Vse postaja božič, vse postaja ceneno kičasto, všečno … Božič je postal dominanten, pa še to ne naš, ampak tuj.           

Kdaj se pravzaprav začne adventni čas?  

Adventni čas zaznamujeta že zadnja novembrska svetnika, Katarina in Andrej. Na sveto Katarino, 24. novembra, je na Ptuju še danes pomemben sejemski dan. Sveti Andrej, ki goduje 30. novembra, pa je bil v severovzhodnem delu Slovenije, pa tudi širše, pomemben kot vedeževalec in napovedovalec porok.

Neporočena dekleta, godna za poroko, so si na predvečer svetega Andreja vedeževala svoje može v naslednjem letu. Obstaja več načinov, kako so to počela – na primer v sanjah: dekle se je tisti dan postilo in moški, ki se ji je ponoči prikazal v sanjah, naj bi bil njen bodoči mož. Imamo resnično zgodbo iz Rogatca, ko se je to dejansko tudi zgodilo. Dekle je to noč sanjalo veliko starejšega moškega, nad katerim je bila zjutraj sicer močno razočarana, a se je na koncu zares poročila z njim.       

Kako pomemben je bil sveti Andrej za Prekmurce, ki so se pri poimenovanju mesecev velikokrat ravnali po pomembnih praznikih ali svejtkih, ne nazadnje govori tudi prekmursko poimenovanje meseca novembra – andrejšček.

Prva decembrska svetnica pa je Barbara.

Sveta Barbara goduje 4. decembra. V Prekmurju in Porabju so bili na predvečer njenega godu značilni obhodniki t. i. polažiči, ki so bili na tem koncu Slovenije bolj pomembni od trikraljevskih kolednikov. To so bili dečki (ponekod v Slovenskih goricah tudi deklice), ki so hodili po hišah voščit vse dobro v prihajajočem letu.

Najprej so v hišo vrgli polena, nato so želeli dobro ljudem, živini in dobro letino na poljih ter v zameno dobili darove. V Porabju so na primer voščili takole: "Kokodak, naj vam kokoši znesejo toliko jajc, kot je kamenja na cesti. Kokodak, naj ima vaša hiša toliko denarja, kot je zvezd na nebu. Kokodak, naj ima vaša živina toliko mleka, kot je vode v Rabi. Kokodak, naj bo gospodinja tako pridna kot srna okrog panja v gozdu. Vaš sin naj ima takšnega kot žrd, hči pa tako velike prsi kot krušna peč." V Beltincih pa so hudomušno vzklikali: "Gospodar naj bo tak kot v gozdu jelen, gospodinja kot srna, hlapci pa naj bodo kot zajci!"

Polažiči, ki so se ponekod prenesli tudi na lucijino, so domačijam želeli obilja in tudi dobro rodnost. V zameno so dobivali jajca, klobase, pogače, kar je bilo za dečke, ki so izhajali iz revnih družin, velika pridobitev, zaslužek. Te govorjene obrazce, ki so povsem izginili, so ponekod začeli spet obujati.   

Kaj pa, če daru niso dobili – če jim gospodar ni odprl vrat?    

V tem primeru so obrazec spremenili v "naj ne bo".

Verjetno so bili ti zimski obhodi tudi oblika medsebojnega povezovanja v skupnosti? 

Seveda, to je bilo tudi druženje, vendar je šlo v prvi vrsti za voščilo dobrega in tudi za darove, kajti kmečki človek je bil gotovo tudi zelo pragmatičen, da je preživel. Današnje otroke je tega sram, čeprav je to zelo lepa šega oziroma navada, saj gre pri njej za primaren človeški stik in dobronamernost. Lažje je pač poslati SMS kot iti od hiše do hiše in voščiti dobro. Lahko smo hvaležni tistim, ki še zmorejo toliko poguma, da to ohranjajo ali spet obujajo. Bodimo radodarni v darovih in vzpodbujajmo to lepo šego. 

Danes nam voščijo gasilci s koledarji – bi zanje lahko rekli, da so postali sodobni koledniki?

Lahko bi rekli tako, kajti tudi oni nam voščijo dobro v novem letu in tako ohranjajo vsebino kolednikov. Prinesejo nam koledar in mi jim v dar damo denar. Vsekakor gre za dobrobit skupnosti, sploh v današnjem času, ko je pomen gasilcev izjemno velik. In ni jih sram hoditi od hiše do hiše. 

Drugi svetnik v decembru je Miklavž, ki velja za enega od treh dobrih mož v tem mesecu.       

Sveti Nikolaj ali Miklavž, ki goduje 6. decembra, je izjemno pomemben svetnik tako rekoč v vsej Evropi. V preteklosti je bil bolj pomemben od Božička. Na predvečer njegovega godu so bili znani Miklavževi obhodi, na katerih so ga spremljali strašljivi parklji kot podoba vraga ali peklenščka, danes so jih zamenjali predvsem angelčki in vile.

Krščanska legenda pravi, da je nekoč sveti Nikolaj trem revnim dekletom, ki se niso mogla poročiti, ker niso imela dote, na predvečer na okensko polico položil tri zlate krogle oziroma jabolka, da so se lahko omožile. Ta zgodba je prikazana na grbu Murske Sobote, katere zavetnik je sveti Nikolaj. Sicer pa imamo v Sloveniji največ cerkva, posvečenih prav temu svetniku.   

Miklavževi obhodi so bili včasih na podeželju pomemben del adventnega časa; vmes se je ta tradicija sicer prekinila, danes pa je ponekod spet zaživela. Vsekakor je Miklavž dober mož, ki prinaša otrokom darila, le porednim palico. Na otroke so največji vtis zagotovo naredili parklji, ki so strašili z rožljanjem verig. Starejši ljudje se še vedno spominjajo prvinskega strahu, ki so ga doživljali ob njihovi strašljivi podobi, pred katero so morali kot otroci moliti in pokazati svoje molitveno znanje.

Sicer pa so Miklavževi obhodi s parklji iz predkrščanskega časa preoblikovani zli duhovi pokojnih duš, ki so tavali v zimskih nočeh, posebej v času dvanajsterja, in škodovali živim, ti pa so skušali to slabo preprečiti z različnimi praksami in dejanji.   

Kako je bil videti božični večer včasih? In kakšna je njegova simbolika? 

Tako kot ima večina decembrskih praznikov korenine v poganskih, jih ima tudi božič, ki so ga v evropskem prostoru kot dan Kristusovega rojstva praznovali že v 4. stoletju. Poleg velike noči sta to dva izmed pomembnejših krščanskih praznikov. Božič, ki v stari cerkveni slovanščini pomeni 'mali bog', je po ljudskem verovanju tako sveti dan, da gre tisti, ki umre na ta dan, naravnost v nebesa. 

Naši predniki Božička, drugega dobrega moža v decembru, kot ga poznamo danes, niso poznali. Božiček je bil včasih Jezušček, ki je otrokom nastavljal darila. Podoba dobrodušnega moža v spremstvu jelenov, oblečenega v rdeče, ki se z darili spušča skozi dimnike, je k nam prišla iz Amerike. Božiček je komercialni ameriški izum, ki je vplival na izgubo prvotne vsebine, pri čemer je imela velik vpliv Coca-Cola s svojimi reklamami.

V slovenskih domovih je za božič Jezušček nosil darila (koder jih pač je, ponekod jih zaradi revščine tudi on ni) v obliki suhih orehov, sadnih krhljev, jabolk … Bomboni, pomaranče, čokolade in druga darila so bila "nadstandardna", če se lahko tako izrazim.  

Praznovanje božiča je nekoč potekalo na precej skromnejši način, kot poteka danes. Na sveti večer so se družine zbrale, postavile jaslice, skupaj okrasile drevesce, na katero so obesili domače kekse, bombone, orehe in drobna jabolka, prižgali so svečke in molili. Molitev je bila pomembna, tudi petje krščanskih ljudskih božičnih pesmi. 

Božično drevesce se je za razliko od danes postavljalo izključno na predvečer božičnega praznika, torej 24. decembra, podrlo pa se ga je na svečnico.

Božično smrečico ali novoletno jelko, kot so jo poimenovali v nekdanji Jugoslaviji, so prvič postavili v 16. stoletju v Nürnbergu kot del praznovanj nürnberških cehov; okrasili so jo s pisanimi trakovi, zlatimi orehi, jabolki in medenim pecivom. Iz mestnih hiš se je nato razširila po meščanskih domovih.

Smrečica je postala sestavina božičnih praznovanj tudi v naših krajih, konec 19. stoletja v meščanskih domovih in nato tudi na podeželju. Pri nas se je sploh hitro prijela, ker so že pred tem na podoben način, z zelenjem, krasili svoje domove.

Gre za prvotni kult zelenja?

Da, gre za kult zelenja, ki je antičnega izvora, kjer je bilo drevo simbol upanja in veselja. Znano je, da so naši predniki že na dan svete Barbare ali na tudi na lucijino dali klit pšenico, to so t. i. Adonisovi vrtički, sicer pa so svoje domove krasili z zelenjem. 

Kaj pa jaslice?   

Na Slovenskem se jaslice in prizori Kristusovega rojstva pojavijo leta 1644 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Od tod so se razširile tudi v druge cerkve, nato v plemiške hiše, v 18. stoletju v meščanske in v 19. stoletju še v kmečke domove. Sicer pa je prve jaslice "v živo" uprizoril Frančišek Asiški leta 1223, v svoji votlini nad vasjo Greccio v Italiji.

Slovenske jaslice sodijo predvsem v sklop alpskih jaslic, ki so k nam prišle s Tirolskega. Drugi tip so kotne jaslice; ime izvira iz postavljanja v bogkov kot. Na podeželju so imeli prvotno papirnate jaslice, pozneje pa so jih začele izpodrivati figuralne jaslice iz lesa, gline in mavca.

Povejte nam zdaj še, kaj se je znašlo na mizi naših prednikov na božični dan? 

Najprej so se dan pred božičem postili. V Slovenskih goricah so na ta dan za kosilo recimo uživali kuminovo juho, v Prekmurju so jedli mlečno fižolovo juho, kuhan fižol, krompir na ajdovi kaši, krapce ali makovice, jajčno prežgano juho, pečene tikvi (bučke), po polnočnici tudi svinjska rebra ali hrbet.

Na Slovenskem se je pekel obredni božični kruh, ponekod imenovan poprtnik, za božič, novo leto in tri kralje. Tega v severovzhodnem delu niso poznali. In potica, ki ima v Pomurju in v Porabju drugačna imena: povitica, retaš, bejgli, raji retaš, (kvašena, makova, orehova, genjena) pogača, baba, rebrača, zibeu, kiflin. 
Tudi dan po božiču, ko goduje sveti Štefan, je bil prazničen. 

Če je bil advent čas molitve, umirjenosti in priprav na advent, je po božiču spet postalo sproščeno in veselo. Na Dolinskem, v južnem delu Prekmurja, so na ta dan, torej 26. decembra, že lahko šli v krčmo, se veselili, tudi zapili, hodilo se je tudi na obiske in prirejale so se veselice.

Pa ne samo to, od štefanovega dalje so bile dovoljene tudi poroke, ki so bile v času adventa strogo prepovedane. Na ta dan so ponekod nesli v cerkev blagoslovit vodo ali sol, medtem ko je bil za preostalo slovensko etnično ozemlje za ta dan značilen blagoslov konj, ki se ga v našem času ponovno obuja. V nižinskem delu Prekmurja so fantje med mašo tistim dekletom, ki so jim bila všeč, metali lepo jabolko – v spomin na legendo o Štefanu, ki je bil kamenjan. V Veržeju so nosili v cerkev prekajeno meso in klobase, za zbirico (dar) duhovniku. 

"Žegnana" (svetoštefanska) sol ali voda sta imeli veliko moč nad vsem slabim in sta nekdaj bili pri roki vse leto. Imeli sta več pomenov in moči: pri živalih za boljšo rast ali proti boleznim, pri človeku enako, in bili pomemben del ob pomembnih mejnikih človeškega življenja (npr. smrt, poroka).

Blagoslovljena voda je varovala njive in polja pred ujmami, vremenskimi nesrečami, preprečevala mrtvim dušam, da bi prihajale nazaj … Veliko prazničnih in vsakdanjih verovanj je povezanih z blagoslovljeno vodo (tudi na praznik Svetih treh kraljev). Ena od "štefanovskih" vraž je tudi, da če hočeš ostati lep in mlad, se moraš na ta dan zjutraj umiti z mlekom. Na štefanovo so na večjih kmetijah, kjer so imeli hlapce in dekle, delali obračune.  

In potem je 27. decembra nastopilo še janževo, tudi hanževo ali šentjanževo … 

Poglejte, ves čas se praznuje, pa še nič ne kupujemo! (smeh) Sveti Janez Evangelist goduje dan po štefanovem. Tako kot sveti Štefan blagoslavlja sol in vodo, sveti Janez blagoslavlja vino. Na ta dan je v slovenskogoriškem delu Pomurja gospodar nesel v cerkev vino, ki je po blagoslovu  postalo "šentjanževec". Del tega vina je zlil v sod, da se je blagoslov prenesel na vse vino.

Po stari šegi, ki je odšla povsem v pozabo, pa so to vino pili tudi svatje na poroki in tako bili deležni blagoslova. Izjemno lepa šega, mar ne?  
Tretji pobožični praznik pa je tepežni dan, 28. decembra …    

Tako, to je pametiva, tepežnica, tudi dan nedolžnih otročičev, ki je povezana s svetopisemskim motivom, ko je Herod dal umoriti otroke, stare do treh let, ker je bil napovedan kralj. Na ta dan so v Slovenskih goricah dopoldne od hiše do hiše hodili tepežkat dečki in deklice, ki so voščili članom družine vse dobro, v zameno pa dobili darove. Kakšnega gospodarja ali gospodarico so seveda z veseljem natepli. Po dvanajsti uri pa so tepežkanje prevzeli mladeniči, ki so hodili predvsem k dekletom, ki so jih radi videli.

Nekateri so jih po pripovedovanju starejših tako prebili, da so bile marogaste, ampak to je pomenilo rodnost – večkrat si udaril, bolj plodno naj bi bilo dekle. Sicer pa je tepežkanje veljalo za blagoslov. S šibo, ki je imela življenjsko moč narave, se je prek dotika ta moč prenašala. Starejšim naj bi to prineslo zdravja, dekletom ženina, živali naj bi se bolje redile, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Če tepežkarjem niso odprli vrat, pa je hišo vse leto čakala nesreča.     

Končno sva se prebili do silvestrskega večera, starega-novega leta dneva. Kakšne šege so bile značilne zanj? 

Ker je to dan prehoda, se je tudi na ta dan, tako kot na andrejevo ali lucijino, lahko napovedovalo prihodnost. Bodoče snubce so si vedeževale naše prednice, dekleta so izbirala može. Eden izmed načinov napovedovanja prihodnosti v novem letu je bil vlivanje svinca ali jajc, če niso imeli svinca; in naj omenim še en način vedeževanja: na starega leta dan je treba čevelj vreči proti vhodnim vratom hiše. Če je bila konica čevljev obrnjena proti vratom, je v preteklosti pomenilo, da bo dekle odšlo od doma, da se bo v prihodnjem letu poročilo. Če je bila konica čevlja obrnjena vstran, pa je seveda pomenilo, da bo morala vedeževati spet prihodnje leto.

Tudi na novega leta dan so mladi prekmurski fantje hodili tepežkat: Friški, friški, zdravi bojte v eton novon mladon leti, krüja, vina, vsega za vole, düjšnoga zveličanja pa največ!

Stara in vsebinsko bogata šega, ki je v glavnem le še navada v Porabju in na Goričkem, je okraševanje vodnjaka. Nekateri starejši ljudje to še vedno počnejo. In sicer na vodnjak postavijo smrekico, okrašeno s pisanimi trakovi in okraski, z namero, da bo v letu, ki prihaja, dovolj vode. Danes bi si želeli ne samo dovolj vode, temveč tudi čiste vode. Tudi v tej šegi je ohranjena predkrščanska simbolika darovanja božanstvu, ki naj bi v zameno za daritev zagotovilo dovolj vode.

Prepričana sem, da bi bilo to lepo šego treba negovati tudi v prihodnosti. Omenila bi še Rome, ki so od novega leta do treh kraljev hodili po hišah igrat in voščit. Ne pozabimo pa tudi na zelo lepo navado pisanja voščilnic, ki žal ob prisotnosti pametnih telefonov hitro izginja. Včasih so ljudje tistemu, ki jim je bil drag, znali voščiti iz srca.

Iz česar lahko verjetno sklepamo, da so živeli v drugačnih, bolj pristnih odnosih od naših?  

Veste, vsi ti zimski obhodniki, o katerih sva govorili, so imeli pomen in vsebino. Resnično je bilo vse namenjeno za dobro ljudem, živalim, zemlji. Ne bojmo se kolednikov, če nas obiščejo; odprimo jim vrata, bodimo jih veseli, tako kot so jih bili naši prednamci. Dajmo jim kakšen dar! Ker so redki, in če jim bomo zapirali vrata, bodo docela izginili.   

Kako vi praznujete praznično bogat advent?

Praznujem ga, obujam vsebino vseh teh godovnih dni, ki jih imam v zavesti, in tudi božič doživljam kot praznik družine. Seveda pa mi gre močno na živce ves blišč in hrup, ki ga mediji in trgovci začnejo zganjati že v oktobru. Pravzaprav smo ljudje do božiča že tako siti vsega tega, da se skorajda ne znamo več veseliti prazničnega dne.

Sama sem, iskreno, neizmerno vesela, če k meni pridejo kateri koli koledniki, ki vedno dobijo dar. Razveselim se tako Romov, ki pridejo zaigrat, kot tudi trikraljevskih kolednikov, ki so se danes najdlje ohranili in prevladujejo med zimskimi koledniki.         

Nam za konec lahko, prosim, postrežete še s kakšnim lepim obrazcem iz starih voščilnic?   

Tale mi je ostal v spominu z ene izmed starih razglednic, poslanih v Slovenske gorice: Vam in vašemu prijatelju želim sreče vedno in povsod, v nebesih pa en prazen kot.         

Spraševala: Vesna Fister                 
   

 

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del