Redkokdo je v tako slabem položaju, da ne bi mogel narediti kaj dobrega za sočloveka. Z drobnimi pozornostmi lahko polepšamo dneve sočloveku. O tem govori spodnja zgodba...
Zgodila se je prijatelju.
Na Gorenjskem je pobral avtoštoparja in ga peljal do Ljubljane. Ne ustavlja avtoštoparjem, tokrat pa je po dolgih letih naredil izjemo. Možakar je na prevoz čakal dve debeli uri. Bil je ves premražen in utrujen, zato pa neskončno hvaležen svojemu »rešitelju«, da se je uspel premakniti z mesta. Prosil je, če lahko zadrema do cilja, ker je bil na koncu z močmi. A sta se prej zapletla v pogovor, preden bi mu na toplem uspelo zaspati. Povedal je, da je bolan na živcih, nezmožen za delo, s pomočjo kopice tablet pa se nekako drži »nad vodo«.
Mračilo se je že, ko ga je pobral. Ko sta po pol ure prispela v Ljubljano, je bila že tema.
Možakar je bil namenjen še naprej; v osrčje Štajerske, k mami. Njegova edina možnost je bila avtoštop, saj ni imel denarja za javni prevoz. Prijatelju se matematična enačba ni izšla… Če je pri belem dnevu čakal dve uri, da je dobil prevoz, kaj ga čaka na mnogo daljši poti? Za povrhu pa še tema. Enačba s preveč neznankami. Na hitro se je odločil, ga bo odpeljal na železniško postajo in mu dal 10 eurov za vlak. Bil je deležen neskončne hvaležnosti človeka, ki je bil na robu.
Naslednje jutro je prijatelj sprehajal psa po ustaljeni poti v naravi. V travi je našel 10 eurov.
Naključje? Marsikdo bi seveda zaključil zgodbo tako. Tisti, ki vemo, da naključij ni, začutimo v tej zgodbi čudovito sporočilo Vesolja…
- O tem govori tudi zgodba: Največ dobi tisti, ki daje
Ta adventni čas nas spodbuja, da se odpiramo tudi navzven.
Da pogledamo okoli sebe. Je kje blizu nas kdo, ki mu lahko priskočimo na pomoč, kdo, ki potrebuje samo malo, da v njem spet zaživi upanje v dobroto ljudi, v človečnost?
Redkokdo je v tako slabi koži, da ne bi mogel narediti kaj dobrega za sočloveka. Ni potrebno prestavljati gora. Ni potrebno, da smo mati Tereza. Z drobnimi pozornostmi lahko polepšamo dneve sočloveku. Morda komu na robu ali drugemu, ki je doživel nekaj hudega in mu je težko prenašati to breme.
Sama sem v takih primerih zagovornik »daril brez podpisa«. Nikoli ne pustimo svojega podpisa v vrečki s piškoti, ki jo obesimo na kljuko koga od zgoraj omenjenih. Zakaj bi v človeku vzbujali slabe občutke dolžnosti? Na tak način ne stkemo premočnih vezi, ki jih povzročijo občutki: kaj sem pa sedaj jaz njim dolžan. Ob dajanju s podpisom dajemo še težo, kar pa ni namen takega obdarovanja.
Še zaradi nečesa mi je v takem primeru »darilo brez podpisa« tako ljubo. Vsak, ki dobi pozornost od »neznanega junaka«, ugiba, kdo bi to lahko bil. Več ljudi ima v mislih… Na veliko ljudi lahko pogleda s stališča: morda je bil pa on. Nehote na tak način sprožimo v človeku še več vere v človečnost. Svet spet zasije v očeh obdarovanega.
Vredno je kdaj komu polepšati dan… Naj bo ta advent priložnost, da v kakšnem srcu spet prižgemo luč upanja v človečnost, v lepši jutri.
Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si
Preberite si še:
- Decembra poskušajte čim več dajati...
- Vesna Godina: V decembrskih praznovanjih je potrebno sodelovati!
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
