Afrika - moč žensk

Potovanje skozi puščavo in druge nevarne predele zahodne Afrike ni mačji kašelj. In če se človek prvič podaja na tako dolgo potovanje z motorjem in za nameček še na afriško celino, je izziv toliko večji. Naša 25-letna sodelavka ni vedela, ali mu bo kos. Toda moč in navdih je našla v ženskah, ki jih je srečevala na poti.

Maja Tanasovski pred šotorom na livadi rdečih kaktusov v Sahari (foto: Maja Tanasovski, Davor Rostuhar) Maja Tanasovski, Davor Rostuhar
12. 6. 2012

S palube opazujem nenavadno svetlobo, ki se vije nad španskim pristaniščem Algeciras. December je in težki temni oblaki bijejo bitko z redkimi sončnimi žarki. Je to zatišje pred nevihto?

Prekmalu je za popolno prevlado oblakov, pomislim, bitka na nebu se bo odvijala tudi potem, ko bo naš trajekt izplul proti Afriki, edini celini, ki je še vedno na istem mestu kot v pradavnini. Nepremično leži na mestu svojega nastanka in ponosno varuje izvor človeštva. Rada si domišljam, da je v tem izredno močna in pomembna simbolika.

Nenadoma zaslišim signal, ki oznanja naš odhod. Odidem v kabino. Prvi pogledi na drugačen svet. Temnopolti, muslimani, nič nenavadnega. On sedi poleg mene. Drug drugemu se nasmejeva s pogledom. Vse bo v redu, uspelo nama bo.

Pred tednom dni sva odpotovala iz Madrida. Že takrat so se v meni začeli prebujati dvomi. Sem sprejela pravo odločitev? Kako naj vem, ali imam dovolj moči in poguma za kaj takega? Bom res lahko pol leta preživela v Afriki? In to z moškim, ki ga poznam malo več kot šest mesecev? S popotnikom, ki že polovico svojega življenja potuje po puščavah in pragozdovih tega sveta. In jaz?

Tokrat se prvič odpravljam na pot. Sem vsemu temu sploh kos? Česa tako norega zagotovo še nisem naredila v življenju. Tolažim se s tem, da je bila odločitev, da sem se podala na potovanje in za pol leta zamrznila svoje življenje v Zagrebu, zelo pogumna.

Sem že omenila, da potujeva z motorjem? Sem povedala, da je pred nama 12.000 km dolga pot, da bova prepotovala deset držav in potovanje končala v Togu, od koder se bova z letalom vrnila domov? Welcome to Morocco! Welcome to Africa! Glas, ki se je razlegal iz zvočnikov, je prekinil moje misli. Sem pripravljena? Sem!

Na glavo sva si poveznila čeladi in z motorji pohitela v objem matere Afrike. Najina prva postojanka je mestece Chefchaouen. Vznemirjena sem. Prvič sem v Afriki! Poskušam ne pričakovati preveč.

Ob poti naju spremljajo nasadi oljk in neskončna polja oranžnega ognjiča. Pokrajina je hribovita, zelena, meglena, topla, mokra, veličastna! Tu so morje, gore in roke, ki skozi svoje prste spuščajo popotnike, raziskovalce, mimoidoče, potepuhe in tiste, ki se vračajo domov. Zame je to velik izziv, pot v neznano.

Odhajam v neznane predele meni neznanih dežel, v neznane predele, ki se skrivajo v meni, in v neznane predele ljubezni. Pravijo, da velike spremembe vedno spremljajo veliki strahovi.

Prispela sva! Na vsakem koraku me pozdravlja modrina. Modro nebo, modre ulice, modra vrata, fasade, vse naokrog je modro. Sežem po fotoaparatu. Chefchaouen je prekrasen. Modro mesto visoko nad morjem, ki ga obdajajo goli obronki gorovja Rif. Iz bližnje mošeje odmeva prodoren imamov glas, ki poziva k molitvi. To mesto je mesto bogov, mesto stare mistike in pozabljenih mitov. Je modro mesto pozabljenja.

Fes; januar

"Madame, give me money," je vztrajen deček, ki me vleče za rokav. Iz principa mu ne bom dala denarja, morda se bo iz tega kaj naučil. Že lep čas me vodi po labirintu ulic, pa me še vedno ni pripeljal tja, kamor sem hotela.

Pot nadaljujem sama, toda izgubim se. Že zdavnaj bi morala prispeti do najbolj znanega barvališča usnja v feški medini el-Bali, toda moram si malo spočiti.

Potrebujem čas zase. Včeraj je bil božič. Prepiri so se že začeli. Kako je možno, da me zna tako razjeziti in istočasno popeljati v stanje blaženosti? Tako kot ta prekleta medina in to potovanje. Potrebujem malo samote.

Palačinke in zanič kava. Ni dovolj. Spotoma naletim na lokalni hamam (različica turške kopeli s savno in masažo). Vstopim, saj še nikoli nisem bila v njem. Medtem ko se vzpe­njam po stopnicah, moje nosnice nežno prepoji vonj svežine in sladkobnih dišav. Para draži moje pore, moji čuti postajajo čedalje živahnejši.

Obkrožajo me gola telesa žensk, otrok in stark. Sramežljivo slečem vsa oblačila in se pogumno prepus­tim vzdu­šju, podobno, kot sem se prepustila temu potovanju in Afriki.

Približa se mi perica, se mi nasmehne in brez besed začne obred umivanja. Češe mi lase in mi namili telo s črnim naravnim šamponom iz arganovega in olivnega olja. S kanglico zajema vodo in me poliva z njo. Joj, kako uživam. Potem mi naredi piling in sramežljivo prišepne, da sem lepa. Počutim se kot prerojena. Pravi obred očiščenja. Moja prva izkušnja v hamamu!

Oblečem se in se odpravim proti izhodu. Ustavi me. Sname si ruto, mi jo položi na glavo in z njo ovije moje mokre lase. Nasmehnem se in pomislim, kako zelo materinsko od nje. Potrebovala sem takšno žensko podporo. V meni je prebudila stare in že davno pozabljene moči.

Čakal me je ob barvališču usnja. S pogledi se opravičiva drug drugemu. Rada bi odšla dol, k delavcem. Rada bi od blizu videla, kaj počnejo.

Vsi se pritožujejo nad smradom, toda ne potrebujem vejice mete, ki mi jo ponudijo ob vhodu, da bi ublažila močan vonj. Navsezadnje se človek navadi na vse. Nič me več ne moti. Če sem preživela medina rage (tako imenujejo kulturni šok, ki je značilen za to medino), bom še marsikaj drugega, si pravim.

Delavci so do kolen potopljeni v barvo. Barvajo, perejo, namakajo kravjo, ovčjo, kameljo kožo tako, kot so to počeli pred tisoči let. Uporabljajo samo naravne barve, pridobljene iz mete, žafrana, indiga, maka. Vse je isto: mesto, način dela, sestavine, le čas je drug..

Atar, Mavretanija; februar

Potujeva proti Atarju. Motor poskakuje po makadamu, ki je večinoma prodnat, včasih pa tudi peščen. Rineva navzgor, pa malce nazaj, pa hitro naprej, podobno kot kamela v puščavi, le da sva midva malce hitrejša.

Vračava se iz puščavskega mesteca Chinguetti, ki velja za sedmo najsvetejše islamsko mesto na svetu. Mesto slovi po starih knjižnicah, v katerih so knjige in rokopisi, stari več tisoč let.

Nenadoma začne motor proizvajati nenavadne zvoke, kot da bi se dušil. Trikrat je zakašljal in se ustavil. Skušava ga spet zagnati, ugotoviti, kaj je narobe, pa nič. Motor se nama je pokvaril sredi puščave! Sto kilometrov je do najbližjega mesta, Atara, kjer nama ga bodo morda lahko popravili. In kaj zdaj?!

Poklicati skušava znance iz Atara in jih prositi za pomoč. Po dolgotrajnem boju z vetrom in iskanju signala nama vendarle uspe. Za nama so poslali tovornjak. Le čakava lahko.

Smo v Ataru, jaz pa že štiri dni besnim. Nastanila sva se v aubergeu (prenočišču, ki je lahko šotor, kamp prikolica ali hotel, bodisi klasičen ali tradicionalen) v Bab Sahari (Vrata Sahare), tipičnem prenočišču za overlanderje (popotnike na dolgih potovanjih po Afriki).

Štirje dnevi in štirje mehaniki, ki še niso našli okvare. Misli se mi popolnoma nenadzorovano podijo po glavi. Mar to pomeni, da je najinega potovanja z motorjem konec? Kako ga bova vrnila, če ga ne popravijo? Bova sploh nadaljevala pot brez njega? Je to konec najinega potovanja? Konec?!

Odidem na dvorišče h gostom. Prihajajo od povsod, iz Francije, Nemčije, Nizozemske. Nekateri so se ustavili mimogrede, nekateri so tu že več let, nekateri pa se vračajo vsako leto.

Zbližala sem se že z Avstrijko in Nemko. Avstrijka Helen je leto dni potovala po Afriki, potem pa se je ustalila tu v Atarju. Zaljubila se je v Mavretanca. Dela v okviru humanitarnih projektov povsod po Afriki, in sicer sama, saj so jo organizacije razočarale.

Nemka Karol je upokojena in na vsake pol leta prihaja sem, saj ji tukaj­šnja klima pomaga pri boju z artritisom. Pravi, da se ne more nasititi puščave, ker se vedno spreminja in zato ni nikoli ista.

Obe sta opazili mojo jezo. Svetovali sta mi, naj se umirim in naj bom potrpežljiva. Pa kaj še. Bi bili vedve mirni, če bi bili na mojem mestu, ju po tihem sprašujem.

"Helen včasih več dni čaka na svojega dragega, jaz pa več mesecev na vrnitev sem," pravi Karol, ponosna na svojo pridobljeno modrost. Njene besede mi dajo misliti. Nenadoma me postane sram. Moram sprejeti okoliščine. Moram biti potrpežljiva in upati, brez da bi razmišljala o tem, kaj se bo zgodilo.

V dveh dneh je bil motor popravljen. Morala sva odpotovati v 600 km oddaljeno mavretansko glavno mesto Nouakchott, toda splačalo se je. In splačalo se je biti potrpežljiv. Helen in Karol sta me tega naučili.

Reka Niger, Mali; marec

Reka lenobno teče. Počasi in nejevoljno premika svoje telo izpod pinase (dolgega lesenega čolna, tipičnega za to podnebje). V njenem počasnem toku je komaj prepoznati željo po tem, da ne bi izginila. Je namreč vrhunec sušnega obdobja. Deževalo ni že več mesecev. Že nekajkrat smo nasedli.

Dno reke Niger je na določenih mestih komajda pokrito z vodo, a je kljub temu nevidno zaradi motne rečne barve. Plujemo že tretji dan. Danes bi morali pristati v Timbuktuju, mistični karavanski prestolnici.

Zaradi varnosti sva se odločila za daljšo pot po reki. Znano je namreč, da so določeni deli Afrike za turiste nevarni zaradi možnih ugrabitev turistov. Skupine odpadnikov zanje zahtevajo odkupnino. Ni mi žal, saj še nikoli nisem potovala takole.

Nadaljevanje plovbe

Prvič potujem po reki. Že tri dni spimo in se zbujamo na peščenem produ. Tri dni brez tal pod nogami, medtem ko se na obali odvijajo človeške usode.

Premikanje čolna, premikanje reke umirja tudi mene. V mislih obujam spomine. Božič je minil, novo leto tudi, pa rojstni dnevi in obletnice. Prvič sem bila v puščavi, na karnevalu, v zatočišču šimpanzov ...

Veliko se je spremenilo, tudi v meni in v nama. Težave so naju zbližale. Na poti sva naletela na mnogo ovir in izzivov. Sredi puščave se nama je pokvaril motor, v Senegalu sva obtičala zaradi vize, on je zbolel ...

Toda v težkih trenutkih sem se spomnila žensk, ki sem jih srečevala na poti, afriških žensk, ki so mi dajale moč in pogum ter me navdihnile, da nadaljujem.

Spomnila sem se, na primer, na Amino Bounite, ločenko v tridesetih letih, doma z atlaškega pogorja. Preselila se je v vas in ne namerava več v mesto. Pomaga svojim ostarelim staršem in bi se rada spet zaljubila, toda o zakonu več ne razmišlja. Ločenke si v Maroku res težko spet ustvarijo življenje.

Spomnila sem se tudi na Hasno Borjo, dekle iz Essaouire, diplomirano ekonomistko, ki si ne more najti službe, ker je preveč izobražena. Povedala mi je, da se veliko več žensk kot moških odloča za študij, toda vseeno jih je zaposlenih manj kot moških. Zaupala mi je svojo izkušnjo. Izpolnila je prijavnico za službo receptorke v nekem hotelu, nekaj ur pozneje pa je videla prodajalca, ki je v njeno prijavnico zavijal ribo.

Z nasmehom na obrazu je rekla: "Tega se bom vedno spominjala. To me bo vedno motiviralo, da vztrajam v tem, kar želim."

Ja, močne so te ženske! In družina jim pomeni zelo veliko. Družina jim je največja in edina podpora v življenju. Amina svojih negibnih staršev ni hotela preseliti v dom za ostarele, Hasna pa vsak dan obeduje s svojo družino.

Ojej! Vse je mokro! Pinasa je preluknjana! Kako to? Kaj zdaj? Ugotovili smo, kje pušča, in luknjo nekako zakrpali. Upamo, da bo čoln zdržal do konca. To je zgolj opomnik na to, da smo še vedno na poti. Potniki se ne bi smeli preveč sprostiti.

Pinasa je zdržala. Korakava po peščenih ulicah Timbuktuja. Mesto se zdi mrtvo. Sem in tja tišino predre zamolkli piš vetra ali zvok zvona, privezanega okrog vratu izgubljene koze. Otroci naju sramežljivo opazujejo izza vogalov, potem pa izginejo. Zdi se, kot da se celo mesto sramuje.

Čas je načel njegovo veličino, puščava pa ga dobesedno golta. Le blatne mošeje se zdijo ponosne; ponosne na to, da so še vedno tu, v Timbuktuju. Tu mi je všeč. Čutim, da je mesto veličastno, le da to skuša prikriti in je zato tako daleč od sveta. Tudi jaz se počutim daleč od sveta.

To je predzadnja postojanka na najinem potovanju. Povzpeti se morava na še zadnji vrh, obiskati deželo Dogonov in poiskati tisto, kar iščeva... Na koncu morava spet sestopiti v dolino in se počasi vrniti domov. Pripravljena sem.

Dežela Dogonov; april

Smejejo se in se hihitajo, meni pa ni lahko. Vse so že zgoraj, na vrhu, potrpežljivo čakajo name. Sem na pol poti, moje vedro z vodo pa je že na pol prazno. Vsake toliko časa začutim, kako mi po hrbtu navzdol polzi plaz vode, po čelu pa znoj.

Ni lahko nositi vedra, polnega vode, na glavi. Le kako jim uspe? Pa še po kamnih moraš navzgor, vzdolž strmega klifa. Toda domačinke to počnejo od malih nog. Ne tolažim se s tem, temveč jih občudujem.

Tukajšnje ženske so res žilave. Na pot se odpravijo ob zori, hodijo več kilometrov, da pridejo do vode, in tako večkrat na dan. Vmes pa tolčejo proso, kuhajo, pospravljajo, delajo na njivah ... Takšen je vsakdanjik žensk iz plemena Dogon. Ponosna sem sama nase, saj sem tudi jaz v sebi našla nov pogum in vzdržljivost, da mi je uspel takšen podvig. Dozorela sem.

Deklica, ki je ves čas ob meni, odkar sva prispela med Dogone, mi z glave vzame vedro, me prime za roko in povleče nav­zgor. Moje mučenje z vedrom bi predolgo trajalo, poleg tega pa je danes poseben dan.

Našla sva tisto, kar sva iskala. Iskala sva dokaz, da tradicija še vedno živi in da še vedno obstajajo ljudje, ki jo živijo. Našla sva jo med prebivalci plemena Dogon, oni pa so nama dovolili, da sodelujeva pri tridnevnem obrednem pogrebu. Odprli so nama vrata svojih skrivnosti. Povedali so nama, da so tako hoteli duhovi, da je tak­šna usoda.

Prisostvovala sva pri vsakem delu obreda: žrtvovanju, obrednem hranjenju, glasbi, plesu z baklami, plesu v maskah...

Ne vem, ali sem se še kdaj počutila tako živo, tako prisotno. On in jaz sva skupaj živela v trenutku. Rekel mi je, da sva se na to goro povzpela zato, da bi doživela vrhunec najinega popotovanja, da pa morava biti pri sestopu prav tako previdna in modra. Ne dvomim v to, sploh ne.

Ne glede na strahove moramo sodelovati z usodo, saj smo si jo sami izbrali. Naša je. Moramo zategniti strune vzdržljivosti, porušiti zidove in se predati. Bila sva priči obrednemu pogrebu.

Rada si domišljam, da je v tem tudi nekaj simbolike. Smrt vedno oznanja nekaj novega. Zame je to pomenilo, da sem v sebi odkrila novo žensko, novo moč. V trenutkih slabosti sem si postavljala vprašanja in odkrivala nove načine. Vprašanja nam pomagajo razumeti nove možnosti, odgovori pa nam pomagajo živeti uganko življenja.

Mati Afrika mi je to pokazala tako, da se mi je razkrila. Ni se mi razgalila v celoti, pokazala mi je le delček sebe, samo gleženj pod dolgo obleko. Še se bom morala vrniti.

Maja Tanasovski, foto: Maja Tanasovski, Davor Rostuhar