Ali lahko učitelji premknemo kolesje šolskega sistema?

Šolski sistem v Sloveniji se zadnja leta spreminja. Po radiu in televiziji lahko zasledimo, da do sprememb prihaja z namenom, da bi bili otroci bolj samostojni, da se ne bi zgolj učili samo nekih podatkov na pamet ter si kopičili znanje in informacije. Prav tako se vzgojitelji in učitelji na izobraževanjih usposabljajo za nove pristope, ki naj bi prispevali k večji samosotjnosti učencev. Pa je temu res tako?

Ali lahko učitelji premknemo kolesje šolskega sistema? (foto: Unsplash.com) Unsplash.com
20. 3. 2019

Zdi se, da so spremembe šolskega sistema prinesle ravno nasprotno. Pogosto berem članke o prenatrpanosti učnih programov, prenaporni osnovni šoli, pretežkih šolskih torbah ... Včasih se vprašam, ali je kaj resnice v teh stavkih, ki so tako pogosti v družbi.

Zaposlena sem kot vzgojiteljica že 10 let in tudi sama opažam spremembe. Prav tako mi povedo znanci, ki so zaposleni v šolstvu, da so učitelji pod velikim pritiskom učnega načrta. V Sloveniji je učni načrt danes zasnovan tako, da je v njem točno predpisano, koliko snovi je potrebno učencem podati v določenem času. Snovi je ogromno, časa zelo malo. Učni načrt poleg ogromno snovi zahteva od učiteljev, da od učencev pridobijo točno toliko in toliko ocen. Če učitelj želi zadostiti vsem tem normam, na koncu ugotovi, da resnično zmanjkuje časa za podajanje nove snovi in predvsem časa za utrjevnaje. Sprašujem se, kaj razmišljajo tisti, ki spreminjajo šolski sistem in sestavljajo učne načrte. Se kdaj vprašajo, koliko časa potrebujejo učenci, da usvojijo posamezno snov. Pomislijo na to, da vsi učenci ne usvojijo snovi enako hitro.

Vodstvo šol in vrtcev nenehno skrbi, ali bodo uspeli zadovoljiti potrebe današnjih zahtevnih staršev. S tega naslova pritiskajo na vzgojitelje in učitelje. Od vzgojiteljev se pričakuje, da bodo redno pisali tematske sklope z dejavnostmi, ki jih izvajajo z otroki, da bodo staršem vsak trenutek na vpogled. Pričakuje se, da se redno menja likovne izdelke v garderobi otrok in poleg tega izvede tudi dejavnosti na ostalih petih področjih kurikuluma (jezik, matematika, narava, družba in gibanje). Vzgojitelji se morajo držati ciljev kurikuluma, kljub temu, da so nekateri povsem nesmiselni za 1—3 leta stare otroke. Poleg vsega naštetega se pričakuje, da se jih nauči samostojnega hranjena, izvaja toaletni trening, navaja na delovne navade, uči samostojnega oblačenja, zavezovanja čevljev in se jih pripravi na vstop v šolo. Vsak dan je potrebno otrokom omogočiti tudi zadostno količino bivanja na svežem zraku. Vzgojitelji in učitelji opažajo, da zmanjkuje časa za igro in druženje med vrstniki ter da so otroci pogosto utrujeni.

Včasih se zdi, da imamo vzgojitelji in učitelji zvezane roke, da smo premajhni, da bi se borili proti sistemu. Predkratkim sem prebrala stavke psihoterapevta Viljema Ščuke, ki so mi dali potrditev, da se je vredno boriti za otroke. Ščuka je zapisal: »Šolske sisteme puščam take kot so, saj so zgolj ogledalo časa, ki ga ni moč prehiteti. Sebe lahko prehiti oz. izboljša le posameznik. Sistem je počasnejši, en korak za posameznikom, ne pred njim. Vprežni konji naj bi torej bili učitelji, ne sistem.« Nadalje razmišlja, da če vsak učitelj pomaga samo destim šolarjem, je uspeh zagotovljen. Zato vas danes vabim, dragi vzgojitelji in učitelji, da zavihamo rokave in začnemo učiti in predvsem vzgajati v otrokovo korist.

Otrokom bomo največ dali, če jih bomo spodbujali k razvoju osebnosti in jim s tem pomagali najti pot do sebe. Pomembo je, da začnemo že v vrtcu. Začnimo pri starših. Sama staršem na prvem roditeljskem sestanku povem, da je moj cilj, da se otroci v vrtcu počutijo dobro, varno in sprejeto. Da so resnično pomebne zmožnosti in potrebe otrok, zato naj ne pričakujejo vrhunskih likovnih izdelkov enoletnikov. Povem jim tudi, da naj se ne ustrašijo bušk in umazanih oblačil, saj je to del otrokovega razvoja. Otrokom je potrebno omogočiti raziskovanje, saj se bodo preko lastne izkušnje naučili največ. Malčki potrebujejo veliko »crkljanja«, pomoči pri negi in časa za igro. Časa za učenje bodo imeli v življenju še dovolj. Med prosto igro imamo vzgojitelji več časa za opazovanje otrok, kar nam pomaga pri prepoznavanju individualnih razlik in potreb posameznika. Med prosto igro si lahko vzamemo čas za resnični stik z otroki, za igro po njihovih željah in potrebah. Pomembno je, da sodelujemo s starši. Ko njihovega otroka dobro poznamo, tudi s starši lažje komuniciramo. Starši so si med seboj zelo različni. Nekateri se zdijo na prvi pogled zelo zahtevni in se jih vzgojitelji oz. učitelji pogosto ustrašimo. Vendar, če si boste vzeli čas zanje, jim resnično prisluhnili in jim dali vedeti, da razumete njihovo skrb, vas bodo sprejeli in vam počasi zaupali. Ko bodo videli, kako dobro poznate njihovega otroka, se ne bodo več spomnili, da so kdaj dvomili v vas. Na naslednjih skupinskih srečanjih s starši namenite nekaj minut psihoedukaciji. Ne bojte se spregovoriti o otrokovih čustvenih potrebah, ki so tako zelo pomembne za zdrav razvoj. Spodbujajte jih k temu, da si tudi sami vzamejo čas za otroke in jim prisluhnejo. Da naj otrokom ne vsiljujejo svojih ambicij in neizpolnjenih dosežkov. Otrok naj ne obremenjujejo s krožki in raznimi obšolskimi dejavnostmi, saj bodo zato vedno imeli možnost. Ko bodo otroci dovolj veliki, da se bodo sami odločili za določeno interesno dejavnost, bodo odnesli veliko več od nje. Dokazano je, da k zdravemu odraščanju, najbolj pripomore skupni čas, ki ga starši preživijo z otroki v sproščenem vzdušju. Tudi če je to zgolj skupni zajtrk ali večerja.

Vzgojitelji in učitelji, bistveno je torej, da staršem predstavite, kaj je za njihovega otroka najpomembnejše. Ko bodo to spoznali, tudi od vas ne bodo zahtevali, da njihovemu otroku omogočate vedno nove dosežke in priznanja. Hvaležni vam bodo, ker bo njihov otrok z veseljem odhajal v vrtec ali šolo in se vračal domov zadovoljen in sproščen. In takrat bo tudi delo vzgojitelja oz. učitelja postalo nekoliko lažje, bolj izpolnjujoče. 

Napisala-a Polona Škrabar.