Izguba skrbnika je za psa lahko zmeden, stresen in čustveno zahteven čas. Čeprav svoje bolečine ne more izraziti z besedami, jo pogosto pokaže skozi vedenje, navade in razpoloženje.
Psi upravičeno veljajo za človekove najboljše prijatelje. V naše življenje prinašajo bližino, občutek varnosti, zvestobo in brezpogojno naklonjenost, zato ni presenetljivo, da se med človekom in psom pogosto razvije izjemno globoka vez. Prav zato se mnogi skrbniki ob težkih življenjskih trenutkih vprašajo tudi nekaj zelo bolečega: ali psi žalujejo, ko izgubijo svojega človeka?
Kot piše American Kennel Club, strokovnjaki menijo, da psi izgubo opazijo zelo jasno, tudi če je ne razumejo na enak način kot ljudje. Morda ne dojamejo dokončno, kaj se je zgodilo, a zelo dobro zaznajo, da se je njihov svet spremenil. Iz vsakdana nenadoma izgine znan glas, vonj, ritem dneva, dotik in prisotnost osebe, na katero so bili čustveno navezani.
Psi spremembo občutijo skozi rutino
Ko skrbnik umre ali nenadoma izgine iz pasjega vsakdana, pes pogosto ne razume samega dogodka, zelo verjetno pa občuti posledice. Manjkajo mu znani zvoki, običajni urnik, ustaljeni sprehodi, vsakdanji stik in drobni rituali, ki so mu prej dajali občutek varnosti.
Prav sprememba rutine je pogosto eden prvih znakov, da pes doživlja stisko. Strokovnjaki poudarjajo, da se žalovanje pri psih najpogosteje kaže skozi vedenje, ki opazno odstopa od njihovih običajnih navad.
Kako se lahko žalovanje pri psu kaže?
Znaki so lahko različni, pogosto pa vključujejo:
- povečano otožnost ali umik vase,
- izgubo interesa za igro,
- spremembe apetita,
- večjo potrebo po bližini ali, nasprotno, umikanje,
- nemir, iskanje skrbnika po prostoru,
- spremembe spalnih navad,
- večjo občutljivost ali tesnobnost.
Vsak pes se na izgubo odzove po svoje. Nekateri postanejo tišji in bolj zadržani, drugi bolj nemirni, tretji pa izrazito iščejo prisotnost človeka, ki ga ni več.
Njihova žalost morda ni enaka človeški, a je resnična
Strokovnjaki opozarjajo, da ne moremo z gotovostjo trditi, da psi žalovanje doživljajo povsem enako kot ljudje. Kljub temu obstaja vse več pokazateljev, da doživljajo čustveno izgubo. Raziskave delovanja možganov kažejo, da se pri psih ob čustvenih odzivih aktivirajo podobna področja kot pri ljudeh.
To pomeni, da psi morda ne razumejo smrti tako, kot jo razumemo mi, zelo verjetno pa globoko občutijo odsotnost osebe, s katero so bili povezani.
Kako lahko psu pomagamo?
V obdobju po izgubi je ključna predvsem potrpežljivost. Psu lahko pomaga:
- čim bolj umirjena in predvidljiva rutina,
- nežna prisotnost novega ali obstoječega skrbnika,
- dovolj gibanja in občutka varnosti,
- postopno prilagajanje na spremembe,
- veliko miru, topline in razumevanja.
Če se vedenje psa izrazito spremeni, če dalj časa noče jesti, deluje povsem brezvoljno ali kaže močne znake stiske, je smiselno poiskati pomoč veterinarja ali strokovnjaka za vedenje živali.
