Zakonska in družinska terapevtka o alkozolizmu vs. Covidu.
Odraščala sem v alkoholni družini. Bila sem tista mala punčka, ki je kot 5-letnica skrivala očetu ključe od avta, da ne bi odšel v gostilno. Ter hodila ponj v gostino. Se z njim ukvarjala na način, da bi prenehal piti. Bila sem pripravljena čisto na vse, samo da bi naša družina obstala.
Bila sem otrok reševalec. Toliko strahu in adrenalina pa je bilo kljub temu za tako majhnega otroka preveč. Doživela sem epileptični napad, bila hospitalizirana in dobila diagnozo epilepsija. Tako sem do srednje šole mesečno obiskovala psihiatra, hodila na slikanje glave in dnevno jemala zdravila. Moje edino in glavno vprašanje je bilo: “Ali je oče nehal piti?” Žal se to ni zgodilo.
Bitka se je nadaljevala. Pod dozo zdravil in z občutjem, da imam “skurjene možgane”, sem še vedno opravljala svojo funkcijo in imela samo en cilj: moj oče mora nehati piti! Tik pred mojo poroko, pri 22. letih, sem dočakala odrešitev - oče je odšel na zdravljenje.
Danes pri 32. letih se počutim utrujeno in izžeto. Ne glede na to, da je moj oče trezen že dobrih 10 let, je travma pustila posledice. Za otrokovo telo je takšen stres, odgovornost in zloraba preveč.
Na srečo sem ena tistih otrok, ki sem dočakala razrešitev. Dobro pa se zavedam, da sem ena redkih.
Življenje v takšni družini ti ponudi dve opciji: ali obupaš in kloneš tudi sam v odvisnost ali pa postaneš abstinent.
Na NIJZ ocenjujejo, da je v Sloveniji 250.000 čezmernih pivcev, kar pomeni, da je s posledicami alkoholizma zaznamovanih skoraj milijon ljudi. Podatki iz leta 2015 pravijo, da vsakih 11 ur ena oseba v Sloveniji umre zaradi alkohola.
Za nas, vsaj milijon zaznamovanih ni cepiva zoper to odvisnost. Ne bodo se posekali vinogradi in zaprle gostilne. Čeprav več kot polovica države trpi zaradi grozovitih posledic alkoholizma, se niso še nikoli sprejeli vsesplošni ukrepi, ki bi nas zaščitili. V javnosti se ne govori vsakodnevno o tem kakšno odgovornost prevzamejo alkoholizirani posamezniki, ki uničujejo življenja sebe, svojih družin in vsega naroda.
Biti otrok alkoholika pomeni, da na sebe prevzameš vso krivdo. Da si prisiljen živeti v peklu in nimaš nadzora nad ničemer.
Danes ob situaciji množične, javne manipulacije glede cepiv in ukrepov, se prebuja to občutje: strah.
Strah, da bo zopet nekdo prisilno stegnil roko proti tvojemu telesu in ti vzel nadzor nad tabo. Vse pod pretvezo in z občutjem vzbujanja krivde, da boš ti tisti, ki boš odgovoren za smrti drugih.
Če se vrnemo nazaj k alkoholizmu - trta ni kriva, da je bil moj oče alkoholik. To je bila njegova odločitev. Tako kot je odločitev vsakega posameznika, da prevzame odgovornost za svoje življenje, za svoje zdravje in svoje telo. Da je vsak sam tisti, ki bo poskrbel, da bo živel zdravo - tako telesno kot duševno, da bo delal za dobro svoje družine in posledično celotne družbe.
Kot specialistka na področju psihologije poznam filozofije, ki se uporabljajo za manipulacijo nad množico. Moj namen ni govoriti o za ali proti cepivom, saj sta oba pogleda le dve strani istega kovanca. Pri obojih je prisoten strah.
Sila ustvari upor vedno in povsod.
Že dolgo vemo, da prisilna hospitalizacija ne pozdravi alkoholizma, le kako naj bi bilo potem v tem primeru drugače.
Biti iskren, pristen in predvsem biti referenca tega kar učiš je tisto, kar pričakujem od sebe in vsakega voditelja. Ljudje verjamemo tistemu, ki živi tako kot uči, pozna svoje prednosti in se zaveda svojih slabosti. Prekrivanja, manipulacije in laži avtomatsko, naravno iz zdravo vzbudijo v človeku dvom in upor.
Oziranje v preteklost in iskanje primerov prisile in zlorab, ne spremeni mnenja ampak kaže le primere, ko je bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost, brez vsakršne zaščite in pravic. Danes je šel razvoj naprej, zato še toliko bolj bolijo krivice.
Če množično ne rabimo za vstop v trgovine in druge storitve vsakič opravljati alkotesta, čeprav je polovica države okužena s tem problemom, bodimo uvidevni, predvsem pa razumevajoči tudi v primeru, ki ga imamo trenutno.
Maša M. Bahor,
magistra zakonskih in družinskih študij
- Preberite si še: ZASVOJENOST je odraz globoke bolečine
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
