Andrej Pegan je človek, ki nam je vsem lahko v navdih. Po prometni nesreči, ki mu je pred 15 leti vzela najboljšega prijatelja in vse spomine iz mladosti, je danes, čeprav je utrpel hude poškodbe glave, zaradi katerih je invalid prve stopnje, z jekleno voljo prišel tako daleč, da je sposoben živeti brez pomoči drugih.
Andrej Pegan je pred 15 leti doživel hudo prometno nesrečo, v kateri je izgubil prijatelja, sam pa s poškodovano glavo ostal priklenjen na invalidski voziček. Tri mesece se ni zavedal ničesar, od tega je 11 dni preležal v komi.
Ko se je zbudil, je bila njegova glava prazna. Spomini so odšli in življenje je moral začeti graditi na novo.
Z dolgotrajno rehabilitacijo se mu je uspelo postaviti na noge ter svojo zgodbo opisati v knjigi Misli, ki jočejo.
Kaj je bil glavni povod, da ste napisali knjigo?
Andrej: Ko sem zaradi recesije nehal delati kot skladiščnik, sem sedel za računalnik in začel pisati. Listi so se kopičili in odločil sem se, da bom napisal knjigo.
Kakšno je glavno sporočilo vaše knjige?
Andrej: Da se ne smeš smiliti samemu sebi, ampak da se moraš spoprijeti z vsemi težavami, kakršne koli že so.
Kdo bi po vašem mnenju moral prebrati knjigo?
Andrej: Čisto vsi. Namenjena je tistim, ki so zdravi, in takšnim, kot jaz, ki so imeli poškodbo glave in so prestali težke borbe, muke, trpljenje ... Jaz še danes trpim.
Od nesreče je preteklo že 15 let. So spomini še vedno boleči, čeprav ste napisali knjigo in vanjo izlili svojo bolečino?
Andrej: Nočem razmišljati o nesreči in o njej govoriti, ker me tako zelo boli.
Se danes še vedno ne spomnite ničesar pred nesrečo?
Andrej: Če me kdo na kaj spomni, se spomnim, ampak to tudi hitro pozabim.
Kaj pa sicer, imate s spominom v vsakdanjem življenju kakšne težave?
Andrej: Včasih. Če je kaj zelo pomembno, si zapomnim. Mi pa kdaj tudi kaj uide iz glave.
Si pomembne stvari zapisujete?
Andrej: Ne. Pomembne stvari si ponavljam. S tem včasih koga mučim, ker toliko ponavljam ...
Danes se družite večinoma z ljudmi, ki so prestali podobne izkušnje kot vi. Kaj pa stari prijatelji? So ostali ob vas ali so šli svojo pot?
Andrej: Stari prijatelji so bili ob meni, jaz pa sem se umaknil in zaprl vase. Še vedno se slišimo in vidimo, ampak ni isto.
Morda zato, ker ste se spremenili, začeli drugače gledati na življenje?
Andrej: Seveda. Ampak nekateri so se tudi poročili, dobili otroke ...
Kdo pa vam je bil v najtežjih trenutkih najbolj v oporo?
Andrej: Najbolj starši in sestra Alenka. Vse življenje bom hvaležen fizioterapevtki Maji, ki mi je med vsemi terapevti vlila največ moči. Ona me je spravila na noge.
Kdaj se vam je povrnila volja do življenja, ko ste vstali z invalidskega vozička, ko ste dobili prvo službo ... Kdaj je bil prelomni trenutek, ko ste začeli bolj svetlo gledati na življenje?
Andrej: Voljo do življenja mi je vrnil pohod okrog Slovenije. To je bil prvi velik projekt, tega ne bom nikoli pozabil. Po tistem sem dojel, da lahko nekaj naredim iz sebe in sklenil, da se ne bom smilil sam sebi.
Kako se je rodila ideja, da bi šla s prijateljem hodit?
Andrej: Ko je Dušan Mravlje obtekel Slovenijo po meji, sem dobil idejo, da bi jo jaz obhodil. Ampak takrat je bila moja glava še zmedena. Čez dve leti se je ideja povrnila, ampak sem si zlomil nogo. In takrat sem si rekel, da grem hodit okrog Slovenije takoj, ko se rešim mavca. Po mesecu dni sem začel intenzivno hoditi in s prijateljem nama je uspelo.
Ste se zmagoslavno počutili tudi, ko ste dobili prvo službo?
Andrej: Počutil sem se integrirano, ker so me sodelavci tako lepo sprejeli. Počutil sem se koristnega.
Danes nimate zaposlitve, pomagate pa v zaposlitvenem centru Zarja ... Kaj točno tam počnete?
Andrej: Tam za različna podjetja opravljamo različna dela. V zaposlitvenem centru Zarja, kjer sem vključen v program rehabilitacije, mi zelo pomagajo in mi stojijo ob strani. Zelo rad delam pri njih, ampak rad bi se spet integrirano zaposlil v kakšnem podjetju.
V kakšni službi pa bi si želeli delati?
Andrej: V skladišču! To sem zelo rad delal.
Kaj pa ste delali pred nesrečo?
Andrej: Pekel sem pice.
Bi se vrnili k peki pic?
Andrej: Ne, nimam te želje. Po nesreči sem imel močno željo, da bi spet pekel pice, ampak danes ta želja ni več tako močna, bolj me veseli organizacija dogodkov. Potrebujem dinamično delo, da sem ves čas v pogonu. Rad bi samo delal.
Ste danes odvisni od pomoči drugih, glede na to, da ste invalid prve stopnje?
Andrej: Jaz ne maram nobene pomoči. Vse lahko naredim sam, če ne morem, pa raje pustim. Če bi imel ob sebi koga, ki bi mi pomagal, bi se počutil nesposobnega. Tega pa nočem. Vse bi rad naredil sam, tak sem.
Nesreča vam je obrnila življenje na glavo, verjetno vas je tudi umirila ...
Andrej: Umirjen ne morem biti, zato samega sebe silim k delu, v nove projekte. Moram se dokazovati samemu sebi in tudi drugim bi rad pokazal, da sem lahko koristen.
Čeprav ste imeli hudo poškodbo glave in ste invalid, ste ponovno sedli za volan ...
Andrej: To je bilo težko.
Kdaj ste se opogumili?
Andrej: Osem let po nesreči. Saj ne bi sedel za volan, če ne bi moje mame takrat zadela kap. Moral sem se usesti v avto, da sem jo lahko kam peljal. Čutil sem se dolžan ji pomagati, ker je ona pred tem mene vedno peljala povsod, kamor sem si zaželel.
Ste tudi ambasador Zavoda Varna pot, kakšna je vaša vloga?
Andrej: Moja vloga je, da učencem po šolah pripovedujem svojo zgodbo, da jo slišijo in povedo naprej. Da ljudem vbijem v glavo, da se morajo na cesti umiriti.
Da imate izjemno voljo do življenja, ste dokazali že z nekaterimi projekti, pripravljate še kakšen podvig?
Andrej: Trenutno imam samo eno željo, da bi po moji knjigi posneli film.
Napisala: Metka Pravst, foto: Goran Antley
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
