Anita Ogulin ni bila le humanitarka. Njena predanost najšibkejšim, otrokom v stiski in tistim, ki so pogosto prezrti, je pustila neizbrisen pečat v slovenski družbi. Leto po njenem odhodu ostaja njen glas, pogum in srčnost vodilo vsem, ki verjamejo v sočutje, pravičnost in dostopno pomoč za vsakogar.
Včeraj je minilo eno leto, odkar ne bije več njeno veliko srce. Srce, ki je imelo presežno ljubezen za vsakogar, še najbolj pa za tiste, ki je sami niso dobili dovolj. S posebno ljubeznijo in skrbjo je skrbela čisto za vsakogar, ki se je obrnil nanjo, in posebej za ljudi v stiski... Anita je bila ena redkih, ki – kljub vsem krivičnim napadom, o katerih v javnosti ni nikoli govorila – nikoli ni izbirala strani, ideologije, samo ene politike ali še manj, zlorabe. Imela je vedno odprte roke za vse in sodelovala je z vsemi, da je le lahko pomagala vsem, ki so potrebovali pomoč.
Anita se je dotaknila tudi mojega srca. In tudi ta trenutek, ko tole pišem, sredi ene od držav, kjer je revščina na daleč opazna, bi najraje jokala skupaj z njo nad vsemi krivicami. A ona je, bolj kot jokala, šla v akcijo in spreminjala svet. Bila je moj ultimativni vzor in tudi razlog, zakaj sem se lahko kdaj čemu odpovedala.
Zaradi nje sem spoznala, da moramo psihoterapijo narediti dostopno ljudem in da to, da jo na trgu v nekem deležu ponujamo brezplačno, ne bo dovolj. Da zamaški niso dovolj. Zaradi nje nisem nehala spodbujati Ministrstvo za zdravje in Vlado RS, naj naredi zakon za ljudi, v vseh resorjih, kjer bodo tisti, ki terapijo zares rabijo, jo lahko imeli zastonj. Zaradi nje in vseh ljudi, ki sem jih spoznala in videla, da rabijo pomoč.
- Preberite si tudi: Dr. Saša Poljak Lukek: "Duševna stiska izhaja iz odnosov in prvo, kar človek potrebuje, je ODNOS."
Naša draga Anita je bila prva, ki je v sistem sprejela zakonske družinske terapevte iz Teološke fakultete. Pod njenim okriljem so množično nudili brezplačno pomoč vsem tistim, ki je v javnem sistemu niso našli. Z njimi je tesno sodelovala, jih spoznala in vanje zaupala.
Borila se je za vse, tudi za družinske terapevte. Ni naključje, da se je pojavila v Tarči o psihoterapiji in da o tej temi ni bila tiho. Še več, njena prav zadnja javna izjava je bila prav poziv odločevalcem, da naj sprejmejo dober zakon o psihoterapiji. Takšen, ki bo ponudil terapijo na vseh resorjih – vsem, najbolj tistim, ki je ne morejo plačati, najbolj socialno ogroženim, še posebej otrokom in mladim. Prepričana sem, da se o možnosti psihoterapije v šolah niti za sekundo ne bi spraševala.
Hvala za tvoj neprecenljivi dar Sloveniji. V resnici boš za vedno ostala z nami in Slovenija ne bo pozabila največje humanitarke. Hvala, ker si bila dobesedno do zadnjega diha z nami v boju za najšibkejše.
Anita, naj tvoj dih in duh ostaneta z nami. Da nagovarjata naša prepogosto ranjena in za pomoči potrebna slepa srca.
Z ljubeznijo,
Katja Knez Steinbuch
