Apatični starši ne morejo otrok naučiti empatije

Kdo bo otroke učil empatije? Apatični starši?

Razumem starše. Težko je biti starš. Nikoli težje, kot je danes. Kako sočustvovati s tolikšnimi nesrečami. Vsak dan nas mediji bombardirajo z milijoni umrlih zaradi lakote in žeje, s tisočih zaradi naravnih in drugih nesreč, poročajo o grozotah z vojnih žarišč, objavljajo srce parajoče zgodbe... Pa še kakšen sorodnik, prijatelj ali sodelavec ima resne težave. Kdo lahko prenese toliko empatije? In ostane zdrav. S kom še lahko sočustvujemo, ko je toliko nesrečnih, ranjenih, ubitih, oropanih, ponižanih? Ko zmanjka empatičnosti, nastopi apatičnost.

Kdo bo preprečeval nasilje? Nasilneži?

Razumem nasilneže. Zgodovina človeštva je zgodovina nasilja. Nasilja je vedno bilo. Ljudje smo primitivni, nasilni, sovražni. Posamezniki smo bili nasilni do tistih, ki so se nam zamerili, na katere smo bili jezni. Današnji mladi so jezni na vse. Tudi nase. Na svojo praznino in nesrečnost. Zato hočejo uničiti vse. Zato jim ni mar niti za svoje življenje, kaj šele za tuje. Kako naj v tej jezni osamljenosti in izgubljenosti začutijo drugega človeka in z njim sočustvujejo?

Razumem politike. Politika je krut šport. Poln laži, manipulacij, zlobe, podtikanj in drugih primitivizmov. Dnevno gledamo janše, ruparje, tomašiče in podobne, kako lažejo, sramotijo, žalijo in ponižuje druge. Ubijajo verbalno. Ustvarjajo sovražno družbo. Vsi so sovražniki, ki niso naši. Koga briga vzgled mladim! Politiki živijo od volitev do volitev in jim je vseeno ali jih volijo ljubeči ali sovražni, empatični ali apatični.

Kdo reklamira nasilje? Tisti, ki živijo od reklam?

Razumem medije. Slabe novice se dobro prodajajo. Kri, znoj in sperma postajajo zlati standard tudi v medijskih poročilih. To radi gledamo. Gledalcem je treba ustreči. Saj mediji živijo od tega, da ponujajo to, kar želijo apatični, nesrečni nasilneži in nevoščljivci.

Kdo beži iz empatije v apatijo?

Znanstveniki razpravljajo o razlikah med kognitivno in emocionalno empatijo. Drugi si izmišljujejo kvantno, transcendentalno in še kakšno. Komu to koristi? Nas to dela bolj empatične? Ko nehamo razpravljati o empatiji, se vrnemo v svoj apatični svet, preklapljamo kanale, beremo trače, politiko in šport. Otroci delajo enako. Bežijo od težav. Bežijo od staršev, ki so težava, v objem medvrstniške vzgoje. Tam veljajo druge vrednote, druga pravila. Bežijo v svet zabavnega nasilja, igračkanja s smrtjo. Kjer je vse res in nič ni res. Bežijo v svet apatije. V svetu tekmovalnosti se apatija hitro sprevrže v maščevalnost, ta pa v sovraštvo.

Kako ustvarjati empatijo? Z empatijo!

Edini način, kako vzbuditi in ohranjati empatijo je vzgled. Od prvih let življenja je pri otroku treba vzbujati, negovati in poglabljati občutke, da drugi imajo enaka čustva kot on, da jih enako boli, da so enako jezni, nesrečni. Da enako trpijo. Otroke je treba naučiti, kako naj sami negujejo in razvijajo empatičnost. Če starši tega ne naredimo, nihče drug ne more. Vzgojitelji in družba lahko kvečjemu ustvarijo kognitivno empatijo, ki pa niti ni prava empatija – podarimo kakšen drobiž, da pomirimo vest in se s tem hvalimo.

Iz pomanjkanja ljubezni nastaja apatija, iz apatije sovraštvo, iz sovraštva nasilje, iz nasilja smrt.

Ivan Soče

• Preberite si še: Srečko: "Če je mož tepel ženo, ni bilo nič takšnega, saj so to počeli skoraj vsi"
• Učiteljica: "Potrebno bi bilo uzakoniti obvezno šolo za oba starša."

Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar