Ženske so močne kot skala, a njihov trud in delo velikokrat ni cenjen. Zakaj?
Nekoč je živela žena, ki je delala od jutra do noči, gradila kariero, doma pa je imela tri otroke. Tako raztrgana je hitela na vse strani, kakor hobotnica steguje lovke, da ji iz njih ne bi padla niti ena sama nit. Najbolj nenavadno pri tem je, da ji nihče ni priskočil na pomoč, saj je vztrajno govorila, da zmore vse, da se bo vse izšlo ... Da je bila situacija še hujša, v družini niti ni bila resnično cenjena. Mož je njene sposobnostni in napore jemal za samoumevne.
Preberite si še:
Kako je to mogoče, se sprašujete? Naj vam situacijo pojasnimo s staro arabsko zgodbo, ki gre takole:
Starec Abdullah je več let živel sam v puščavi pod žgočim soncem. Že od otroštva je sanjal o tem, da bi izkopal veliko luknjo, ki bi jo napolnil dež in tako oblikoval jezero, v katerem bi uživali njegovi sinovi in vnuki. Proti koncu življenja se je odločil, da to uresniči. 9 let je dan in noč kopal ogromno luknjo, ki se je kasneje spremenila v čudovito jezero, oazo v puščavi.
Ljudje so prihajali od vsepovsod, da bi občudovali njegovo delo, češ da 10 let ni preživel zaman, a starec je na njihove pohvale odgovarjal takole: "Jaz nimam nič s tem. Bog se je odločil, da nam da to jezero. Če dobro pogledate, voda ni tako čista, obstajajo pa tudi lepša jezera ..."
Sprva so ljudje jezero obravnavali kot čudež, a ko je starec dovoljkrat ponovil svoje besede, so počasi začeli v tem jezeru umivati svoje umazane cunje in noge. Nekoč čista voda je hitro postala motna in vodni svet je izginil. To je starca prizadelo bolj kot karkoli drugega – a ljudje so ravnali natanko tako, kot je povedal sam. Ker svojega napora ni cenil sam, ga sčasoma ni cenil tudi nihče okoli njega.
Svojega dela in truda nikoli ne smemo razvrednotiti ali omalovaževati. Če sami sebe ne cenimo, nas tudi drugi ne bodo.
Vir: Stil.kurir.rs
