Arne Hodalič: "Lahko se kar pripravimo, da bodo žuželke osnova za jedilnike prihodnjih generacij"

V pogovoru za Senso govori o skoraj neverjetnih zgodbah s svojih poti, človeški zlobi in predsodkih, starih kulturah, mladih, vplivnežih, fotografiji in življenju, ki ga je popeljalo v skoraj sto držav sveta.

Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani reviji Sensa.

Če potegnete črto – še posebno zdaj, ko ste glavne vtise zajeli v knjigi Moje svetlobe – kdaj je šlo najbolj "za las", da ste se poslavljali od svojega življenja? In kako ste se pri tem odzvali?

Za las je v vseh teh letih fotoavantur šlo velikokrat, a to zares vidiš, šele ko preteče nekaj časa. A če strnem – najbolj nevarno je bilo ob napadih piratov med Filipini in Borneom na začetku tega tisočletja, ob ugrabitvi militantne paravojaške skupine v kolumbijskih hribih, kjer te roka pravice mimogrede ne najde več, med cestnim ropom v Kamerunu, med intifado v Gazi in ne nazadnje tudi med balkansko vojno. Res za las pa gre največkrat na vožnjah z avti; promet ubija in tega se vse premalo zavedamo.

Pravite, da se v takih primerih vedno sprašujete – Kaj mi je bilo tega treba? Ko pa vas kdo vpraša, kako hudo je bilo, pa rečete svojo drugo utečeno frazo: "Saj to ni n'č tac'ga!"

Ko se srečno vrneš domov s kakšne težke poti, vidiš stvari v drugačni luči kot na terenu, kjer se ti včasih lahko dogajajo zoprne stvari. A doma se mi velikokrat šele začnejo prave težave … Recimo, ko moram oditi v nakupovalni center kaj kupit in najprej izbrat, pa naj bo to obleka, čevlji ali pa kaj drugega. V svoji omari imam samo tri barve majic: belo, sivo in črno. Vse so enak model in enake velikosti, kupujem pa jih na veliko, torej vsakič po pet ali deset skupaj. Vse to v izogib stresu pri izbiranju in shoppingu, pa tudi za zmanjšanje stresa pri izbiri, kaj boš vsak dan znova oblekel. Tako pa: zjutraj sveža majica s police, zvečer pa taista v pranje. Poleti nosim bele, spomladi in jeseni sive, pozimi pa črne. Neznosna lahkost (ne)izbire torej! Če moram kupiti nove čevlje, se včasih po tedne dolgo spravljam, da zberem dovolj poguma, da lahko s Katjo odideva v kakšno trgovino. In ko končava nakup, ona VEDNO reče: "Tokrat sem šla pa ZADNJIČ s teboj kupit čevlje!" No, na srečo do naslednjega leta ali dveh, ko spet potrebujem kaj spodobnega, na to obljubo že pozabi in mi spet hrabro stoji ob strani.

Ste se kdaj zaradi slabih občutkov na poti odločili za umik, ki se je izkazal za še kako smiselnega?

Še najbolj sem se hotel izmakniti fotografiranju za naslovnico knjige, res ne maram portretiranja. Kar nekaj čudežev je bilo potrebnih tudi pri tem (smeh), da me je Katja z urednicama le spravila pred objektiv! In to trikrat, ker nam prvi dve verziji nista bili všeč, rok za tisk pa se je že nezadržno bližal …

Večkrat poudarite, da je avantur za en odstotek, vse drugo je … trdo delo. Pa vendar – kaj je katero od zadnjih srečnih naključij, ki še tako težavne ure čakanja spremeni v magijo svetlobe?

Moja kariera fotoreporterja je res že zelo zelo dolga, in ko nanizaš tiste največje avanture ali zgodbe v neko strnjeno obliko, kot sem to naredil v knjigi Moje svetlobe, se bralcu lahko zazdi, da se mi ves čas nekaj "na polno" dogaja. V resnici pa je to le esenca vseh doživetij skozi številna leta; vmes pa so tudi leta trdega dela ali pa le dolgočasnih priprav na delo. Mogoče se je zadnje veliko srečno naključje zgodilo, ko sem prostovoljno in brez honorarja fotografiral čistilno akcijo podmorja otoka Mljet in tam spoznal ljudi, ki so me povezali s hrvaškimi arheologi, s katerimi smo skupaj pripravili nekaj odmevnih in predvsem ekskluzivnih reportaž. Še posebno zadnja, ki je zaenkrat še skrivnost, bo najverjetneje ena najodmevnejših zgodb moje celotne kariere.

Torej se že nabira material za novo knjigo?

Nikoli ne reci nikoli – ali vprašajte me čez dvajset let!

Vaša partnerica v poslu, poslanstvu in zasebno je Katja Bidovec, tudi sama že prepoznavna in vsestranska ustvarjalka, ki ji priznavate izjemne spretnosti. V knjigi nas nekajkrat spusti v zakulisje nastajanja knjige – in se zdi, da je bilo kar burno! Kakšna je bila ta izkušnja?

Pisanje knjige zagotovo ni enostavno! Pred začetkom sploh nisem imel jasne slike, kako naj se vsega tega sploh lotim, saj sem vseeno bolj novinar, ki se z vsem srcem posveti eni zgodbi, ne pa … takšnemu obsegu tega, kar se je zgodilo v različnih, časovno zelo odmaknjenih obdobjih. Pomislite, da smo več kot še enkrat toliko izpustili! Vse skupaj mi je povzročalo nemalo skrbi. Hotel sem že vse skupaj odpovedati, a ko mi je Katja zagotovila, da mi bo brezpogojno stala ob strani in mi aktivno pomagala (kar se je tudi zgodilo), sem se vseeno lotil spominov, starih fotografij in zapiskov ali člankov, ki sem jih objavil takoj po kakšni razburljivi poti. In stvari so nekako stekle same od sebe.

Zdi se mi, da sem bil to knjigo dolžan vsem, ki so mi, predvsem na družbenih omrežjih in na številnih predavanjih, vlivali pogum in me motivirali s svojimi pozitivnimi komentarji ter spodbudami ob kakšni objavljeni fotografiji ali zapisu. Ta knjiga je torej nekakšen znak hvaležnosti vsem, ki mi stojijo ob strani. Zadnje leto dela, pisanja, pogovarjanja ter konstruktivnih pogovorov z vama, urednicama, in oblikovalcem Grego Inkretom ter številnih korektur je tako le za nama; in oba s Katjo, brez katere te knjige niti slučajno ne bi napisal, sva sicer izčrpana bolj kot po kakšni fotoavanturi, a vseeno zelo zadovoljna, da se je tako izteklo.

Knjiga je tudi spoštljiv, ljubeč in predan hommage trem vašim ljubeznim – no, trem damam in še mami. Prav priporočate več dolgotrajnih resnih zvez. Pa ste si tako mislili na začetku, več kot pol stoletja nazaj?

Niti slučajno! Tako se mi je življenje pač odvilo. Zagotovo sami dobro veste, da so določena življenjska obdobja pogojena z določenim načinom razmišljanja in razumevanja sveta okoli sebe. Če stvari ne doživiš ali ne začutiš sam in na lastni koži, jih pač ne moreš vnaprej razumeti in ustrezno reagirati in se jim včasih mogoče tudi izogniti. Zato se mi zdi dajanje nekakšnih naukov mlajšim od sebe povsem nesmiselno, saj jih ne bodo upoštevali – natanko tako kot takih naukov od starejših nisem upošteval sam. Danes pa vem, da je bila večina teh nasvetov pravilnih, predvsem pa izhajajočih iz realnih izkušenj nekega obdobja.

Dokler teh izkušenj nimaš, jih preprosto ne moreš razumeti in doumeti. Poenostavljeno rečeno: generacijski most je vsekakor nepremostljiv, in ko si mlad, misliš, da imaš popolnoma prav; a ko si starejši, vidiš, da si se včasih radikalno motil! A najbrž je že prav tako, pa še smeješ se lahko za nazaj!

Veliko posvetilo pa ste namenili tudi očetu, zdravniku Milanu Hodaliču, legendarnemu gospodu, ki ga generacije srednjih let in še starejši poznamo po njegovi dobrodušnosti in mogočni prezenci iz TV-oddaj v osemdesetih letih. Pravzaprav predajate njegova vodila zdaj svojim študentom?

Res je! Moj oče je bil legenda zase. Predvsem njegove nasvete, da moraš v življenju delati zgolj tisto, kar te veseli, ne glede na vse drugo, in da bo nato uspeh prišel sam od sebe, sem vzel zelo resno. Pa da ne bo kakšne pomote: seveda ni mislil, da moraš svoj čas zapravljati na nekem brezzveznem veseljačenju in zabavah, ki te veselijo, pač pa da resno in zavzeto delaš tisto, kar te najbolj izpolnjuje. Da nekaj delaš samo z namenom, da bo pozneje prišel denar in boš z njim "kupil" srečo, je povsem napačna odločitev. Trdo delaj predvsem tisto, kar te veseli, in denar in uspeh bosta prišla sama od sebe. Pa ne bo prišel samo denar in uspeh, ki je vsekakor zelo nedefiniran pojem, pač pa bo prišlo predvsem zadovoljstvo s svojim življenjem. In to je glavno vodilo, ki ga skušam predati študentom. Ko jim na primer rečem, da sem se ves dan imel res odlično, takoj zatem tudi dodam, da sem se imel odlično ravno zato, ker sem ves dan fotografiral, kar še vedno delam res s srcem.

Četrta vaša velika ljubezen je srednjega spola: zlato. Opisujete redke najdbe, ki ste jih imeli priložnost doživeti, držati v rokah, nekatere celo malodane odkriti. Pa sami tudi nosite in podarjate zlato? Ste ga dobili tudi v dar?

Ne, zlata ne nosim v nobeni obliki, nikoli. Sem ga pa že podaril svojim partnerkam v obliki nakita pa tudi dobil sem ga že kot darilo. Ampak meni zlato ne predstavlja materialne vrednosti, pač pa nekaj povsem drugega. Govorim o zlatih predmetih, nakitu in obrednem okrasju tisočletja starih kultur, kjer je zlato le plemenit material, iz katerega so izdelani. V takih predmetih so ujeti zgodovina, trpljenje, veselje, znanost in duhovnost vseh generacij, ki so skozi tisočletja razmišljale o vprašanjih in odgovorih o našem obstoju, minljivosti in skrivnostnem onstranstvu.

Kaj ste od tega že začutili?

V rokah sem držal neprecenljive zlate predmete predkolumbovske kulture Taironov, fantastičen zlat nakit z vdelanimi biseri, smaragdi in rubini z ladijske razbitine, potopljene v 7. stoletju, 2000 let stare masivne zlate prstane in zapestnice iz antičnega Rima, zlate palice s španske galeje, ki je potonila v 18. stoletju, pa zlate uhane iz Baktrije v današnjem Afganistanu in še marsikaj … A nič od tega se ne more primerjati z zlatimi predmeti inkovske kulture, ki sem jih videl in se jih dotikal med pripravo zgodbe o roparjih starodavnih grobov ali huaquerosih, kot jim rečejo v Ekvadorju.

Pravite: "Pravzaprav se tega zlata ne dotakneš ti, pač pa se to zlato za vse večne čase dotakne tebe. In dotaknilo se me je do dna duše in še kam naprej." Se spominjate, kdaj je bilo "prvič"?

Težko rečem, a zagotovo je bilo potapljanje na ladijski razbitini Santa Maria del Rosario na Kubi konec devetdesetih, kjer so arheologi našli ogromne količine zlata in zlatih predmetov, kar velika iniciacija v te zanimive sfere.

Kateri del simbolne vrednosti zlata se vas je najbolj dotaknil?

Njihova prava vrednost daleč presega materialno in se meri v nečem veliko bolj pristnem. Res, zlato je imelo v starodavnih kulturah zelo močno simbolno vrednost in to je to, kar pravzaprav izžarevajo ti predmeti. In zlato je bilo prav gotovo na samem vrhu materialov, iz katerih so izdelovali kultne, obredne predmete, tako da so bili najpomembnejši oziroma najmočnejši predmeti izdelani prav iz njega. Nekako se mi zdi, da se to simbolnost lahko začuti, saj te nagovorijo na poseben način. Pa tudi sam dotik zlata kot kovine in predvsem njegova nenavadna teža v rokah te prevzameta. Ali pa kombinacija vsega tega?

Arneja Hodaliča ni brez arheologije in potapljanja. Kje so se vaše ljubezni najbolj zgostile in prepletle?

Arheologija me navdušuje že od zelo mladih nog in zagotovo je zame vrhunec mojega dela potapljanje in fotografiranje arheoloških izkopavanj pod vodo. Globlje ko potekajo dela, bolj sem vesel, saj ni veliko fotografov, ki bi bili specializirani za tako zahtevne naloge. Delati približno 50 metrov pod gladino in tam ostati dalj časa ni enostavno in je zelo drugačno od rekreativnih potopov do te globine. Večina potapljaških šol ima 40 metrov globine za absolutno zgornjo mejo za potapljanje z zrakom, nekatere celo manj, pa še to le za zelo kratek čas postanka na globini. Z usposobitvijo za t. i. tehničnega potapljača se lahko potapljam globlje, ampak tam lahko dihaš samo prej pripravljene plinske mešanice, ki zmanjšujejo t. i. globinsko pijanost.

Sicer lahko pride do kar resnih poškodb?

Bil sem priča kar nekaterim potapljaškim nesrečam, eni celo s smrtnim izidom, in to res ni šala. Najbrž imam res neizmerno srečo. A tudi zaradi moje usposobljenosti me velikokrat pokličejo hrvaški in tudi slovenski arheologi, kadar pod vodo odkrijejo kaj res zanimivega. Naše zadnje odkritje, zelo redka ladijska razbitina iz skrivnostnega 7. stoletja, je izjemna najdba, saj je v Sredozemlju na stotine dokumentiranih razbitin iz antike, iz tega stoletja pa izjemno malo, mislim, da samo tri ali štiri na celotnem področju. "Raztrošena" je na globini od 35 do 40 metrov, kar je še povsem sprejemljivo za delo, a prav vsak fotograf tega pač ne obvlada.

RANE SVETA

Vaša popotovanja so vedno podprta s študiranjem družbenega ozadja, kar potem ponesete do bralcev ali poslušalcev ali opazovalcev s predano zgodbo. Katero doživetje pa je bilo največja preizkušnja za vaš vrednostni sistem?

Takih preizkušenj je bilo na žalost preveč, saj me človeška zloba vedno znova preseneti in pusti brez besed. Mogoče je bila še največja preizkušnja balkanska vojna, saj sem bil še mlad pa tudi vse se je dogajalo pravzaprav v moji tedanji domovini. Nikakor nisem mogel razumeti vsega tega sproščenega sovraštva med ljudmi, ki smo do takrat živeli bolj ali manj mirno in v spoštovanju drug drugega. No, očitno pa nismo bili vsi taki …

Vse te preizkušnje so tudi močna topilnica predsodkov. Kateri je največji predsodek sodobnega časa, kaj menite?

Zagotovo so to predsodki, ki jih imajo ljudje pri dojemanju razlik med tretjim svetom in nami, ki živimo v t. i. zahodni civilizaciji. Tako v načinu razmišljanja kot v realnem ekološkem stanju okolja, spoštovanju tradicije in religije pa tudi o osnovnih medčloveških odnosih "tu" in "tam". Seveda – tem več vidiš sveta, bolj se ti predsodki razblinjajo. A ne smeš ga opazovati iz klimatiziranih turističnih avtobusov in luksuznih resortov na peščenih obalah pod palmami, pač pa moraš v vroče mumbajske slume, na smetišča Kolomba ali v bolnišnice v Gazi. Take poti pa so zares prave topilnice predsodkov. A Slovenci smo žal v disciplini "predsodkanja" kar med olimpijskimi rekorderji.

Pa vendar je na vaših poteh gotovo tudi kaj smeha, lepote in ne le trpljenja ter razdvojenosti sveta. Kaj vam še zdaj prikliče nasmešek iz presenetljivega razvoja dogodkov?

Seveda je tudi smeha ogromno! Veliko ljudi mi je že reklo, da sem nekakšna bizarna mešanica depresije in dobrovoljnosti. Veliko sem dobre volje in se smejim, tako doma kot na poteh, obenem pa imam včasih tako črnogled pogled na svet, da ljudi dostikrat kar pretrese. Kaj pa mi iz spominov prikliče nasmešek? Zagotovo zgodba o super luksuzni večerji z bivšim predsednikom dr. Janezom Drnovškom in zato sem jo tudi opisal v knjigi. Pa še marsikaj!

Iz pisanja razberemo, da imate za sabo še za najmanj eno tako knjigo potovanj in fotoreportaž. Katera zgodba od teh, ki jih niste popisali v knjigi, vam vzbuja posebne spomine, izžareva posebno svetlobo?

Zagotovo me je zelo zaznamovala pot po Kongu, razdejanem od vojne, in obisk taborišč za razseljene osebe v Severnem Kivuju. Destilacija groze bi bil še najboljši opis te poti. Pa pot s francoskimi znanstveniki na jezero Nyos v Kamerunu, kjer je naravno sproščanje plina CO2, bolje rečeno njegova eksplozija, pomorilo vse okoliško prebivalstvo, francoski vulkanologi pa so s pomočjo znanosti zelo enostavno rešili ta problem za prihodnost. Genialno! Pa izjemna zgodba o francoskem plemiču, ki je živel v Benetkah v palači slavnega Casanove in bil tako odštekan, da bi samo o njem lahko napisal knjigo.

Vas bomo držali za besedo!

(smeh) Pa zagotovo kaj o res ekstremnih jamarskih odpravah na Kitajsko in v Oman ali pa alpinistična odprava z edinstvenim Tomažem Humarjem na Nanga Parbat v Pakistanu. Pa kar nekaj zgodb iz Avstralije, kjer sem naredil več reportaž, pa zanimivo jamsko potapljanje v termalnem izviru Vouliagmeni v Grčiji, pa … Želel bi si tudi kaj napisati o svojem pogledu na religije sveta, ki je kar radikalen, a sta me urednici vedno usmerjali, da sem veliko bolj poklican za kaj drugega (smeh). In še veliko bi se našlo.

Sanjate v barvah?

Seveda!

Ste res barvno slepi, kot sva nekje zasledili v drobnem tisku?

Sem! Barvna slepota je za fotografa kar nenavadna, a sam imam milejšo različico, ki mi vseeno dovoljuje, da svet vidim v barvah, čeprav v precej drugačnem spektru, kot to velja za običajnega gledalca. Rekel pa bi takole: včasih je to velika prednost, saj te barve ne motijo pri opazovanju grafičnega dela vizualnosti, včasih pa velika pomanjkljivost. Barvno slepi gledamo zelo drugače, bolj se osredotočimo na obliko, kompozicijo, strukturo in sporočilnost kot pa na barvno paleto. Lep primer – vi boste na primer nekomu rekli: "Dobiva se pri tisti rdeči hiši," jaz pa bom rekel: "Dobiva se pri tisti hiši, ki ima ravno streho in velika okna v pritličju!" Kar seveda pomeni, da midva svet okoli sebe dojemava in vidiva zelo drugače.

Vas to pri čem ovira?

Neprijetnosti barvne slepote se pokažejo na primer pri obdelavi fotografij, še posebno pri pravilnih kožnih tonih pri kakšnem portretu. Barvna slepota je dedna in se prenaša po materini liniji, a ona ni barvno slepa. Njeni sinovi so, hčerka pa spet normalno vidi in barvno slepoto prenese na svoje moške potomce, na ženske pa prenese nadaljnje prenašanje te anomalije. Jaz pravzaprav ne vem, kako vidite vi, in vi ne veste, kako vidim jaz – zato je zelo težko kakor koli soditi. Baje so izdelali očala s filtri, skozi katera barvno slep človek vidi normalno, in pravijo, da je prvi pogled skoznje res šokanten. Jih še nimam … (smeh)

VZHOD, ZAHOD

V vsej knjigi se prepleta občudovanje starih kultur, njihove animistične narave, čaščenja božanstev … in zahodna skepsa. Kje je bila slednja najbolj načeta?

Moj odnos do starih kultur in tradicije je vedno spoštljiv. To je pravzaprav rdeča nit vseh mojih zgodb, ne glede na njihovo vsebino. Gre za spoštovanje, ki nima nobene povezave s tem, kaj ali v kaj verjameš. En zelo bazičen primer: v mošejo ali cerkev grem vedno primerno oblečen, ne govorim naglas, ugasnem telefon in se čim bolj skušam držati lokalnih običajev – ampak zato še ne verjamem v tistega boga, ki ga v takem verskem objektu častijo. Celo daleč od tega, saj je skepsa eno od mojih osnovnih načel! Podobno je z animizmom. Mogoče je bila moja skepsa še najbolj načeta med obiskom izjemnega ljudstva Kogi v gorah Južne Amerike. Pa še to le za zelo kratek čas, zdaj pa je spet vse po starem.

Kaj vas je premaknilo pri Kogijih? Poznamo jih skoraj samo po dveh kratkih dokumentarcih BBC-ja ter knjigah vašega prijatelja Erica Juliena, s katerim sta z njimi preživela več časa kot kateri koli drug beli človek.

Predvsem njihov vizionarski odnos do narave, okolja in tudi podnebnih sprememb. To so ljudje, ki so me vprašali, koliko ur vožnje z avtobusom je od Bogote do Pariza, torej brez vsakega geografskega znanja; zato pa vedo veliko več o tem, kako se je treba obnašati do sveta, in o povezavah med različnimi naravnimi energijami. Po drugi strani pa so se po Parizu naši trije Kogiji znašli, kot da tam od otroštva preživljajo počitnice! Lahko bi jim pripisal celo jasnovidnost glede prihodnosti našega planeta, saj se je kar nekaj stvari, ki so jih napovedali, tudi zgodilo. Mislim, da prav ta njihova pristna in tesnejša povezanost z naravo omogoča, da tako zelo razumejo svet za nazaj in za naprej. V knjigi sem se malo bolj obširno razpisal tudi o tem.

Zdi se, da se vam vse odvija po nizu srečnih sinhronicitet – pa še vedno ne verjamete v srečna naključja?

Resnično je moje življenje pravzaprav sestavljeno iz enih samih srečnih naključij, in na prvi pogled jih je toliko, da je to že kar neverjetno. A ker striktno ne verjamem v popolnoma nič nadnaravnega, ne verjamem niti v srečna naključja. Tako pač je … Zakaj? Pojma nimam.

Kam vaju lahko s Katjo še zapelje projekt, ki sta ga poimenovala "Izginjajoče kulture"?

To je velik, dolgotrajen in tudi drag projekt, ki sva ga začela že leta 2015. Ker ga žal financirava izključno sama iz svojih prihrankov, je njegova prihodnost zelo negotova. Nisva sicer še obupala, a ne kaže najbolje. Idej imava še veliko, a so na žalost tako močno povezane s finančnimi zmožnostmi, da je za zdaj cel projekt na čakanju.

Vama in svetu privoščiva nadaljevanje ter na tem mestu spomniva, da vaju lahko poišče razsvetljen filantrop, usmerjen v tovrstno tematiko, ter podpre še kakšno tako plemenito odpravo. Je za vama s Katjo kakšna pot, ki vama še buri domišljijo, in kakšna na obzorju?

S Katjo sva skupaj prepotovala velik del sveta in vedno znova se veselim, ko se pripravljava na nov odhod. Za nama je ravno vrnitev iz Uzbekistana, kjer sva bila prvič. Kaj pa bo naslednja pot, v tem trenutku še ni jasno. Zagotovo pa bova začetek poletja prihajajočega leta preživela na Hrvaškem s podvodnimi arheologi, ki že raziskujejo resnično fascinantno odkritje. O tem res še ne morem govoriti, se pa dogodivščine že zelo veselim.

UČITI SE, UČITI, IN …

Knjigo večkrat preveva duh spodbujanja k učenju – tako usmerjate tudi mlade. Kako ste se pa pravzaprav sami "naučili" fotografirati?

To so bili nepredstavljivo drugačni časi, ki si jih mladi danes niti v sanjah ne morejo zamisliti. Govorim o najmočnejšem orodju za taka učenja – internetu, ki ga takrat, ko sem se jaz lotil fotografije, seveda sploh še niso izumili. Sam nimam nobene formalne fotografske izobrazbe, a takrat, na začetku, sem prebral na desetine priročnikov, gledal knjige in tudi veliko eksperimentiral. Ogromno praktičnega znanja in sploh tega, kako gledati na fotografijo, mi je prineslo članstvo v znamenitem društvu Fotogrupa Šolt. Brez pretiravanja lahko rečem, da so bili člani te skupine prav vsi velikani slovenske polpretekle fotografske zgodovine. Ampak prav vsi, in to brez izjem! Jaz sem bil takrat res še zelo zelen in sem znanje kar srkal na vsakem delovnem sestanku ob torkih v študentskem naselju v Bloku 7, kjer so bili klubski prostori. A takrat je šlo učenje brezmejno počasneje kot danes, saj je bilo treba posnete filme razviti in šele takrat si lahko videl rezultate. Vmes si seveda že pozabil nastavitve in svetlobne pogoje, ki si jih imel takrat, ko si fotografiral.

In danes, ko že vsi "slikamo"?

Danes pa je rezultat oddaljen samo desetinko sekunde in že lahko na zaslončku fotoaparata pogledaš, kaj si fotografiral, v metapodatkih lahko prebereš in natančno preveriš vse nastavitve, in če kaj res ne gre, na hitro pogledaš še primeren tutorial na internetu. Danes je tehnično znanje res zelo hitro dostopno in tudi na visokem nivoju, seveda pa je to, kaj in na kakšen način boš fotografiral, še vedno odvisno izključno od fotografove ideje in njegovih izkušenj.

Kako se generacije učencev spreminjajo, odkar ste v vlogi mentorja, učitelja?

Generacije seveda se spreminjajo in bojim se, da na slabše. Govorim predvsem o pripravljenosti na trdo delo, učenje in tudi na žrtvovanje marsičesa za določen delovni cilj. Pa naj bo to fotografija ali pa kaj povsem drugega. Lahko rečem, da v veliki množici študentov takoj prepoznam tiste, ki bodo zagotovo kaj dosegli. Pa to niti slučajno ni talent, pač pa pridnost, delavnost, resnično zanimanje za nova znanja, vestnost, natančnost in še marsikaj od vsesplošnih človeških kvalitet. Za take študente me sploh ne skrbi, kaj bo z njimi v prihodnosti. Bolj me skrbi to, da je takih študentov izjemno, ampak res izjemno malo.

Ne glede na to, da ste se vse otroštvo na vse kriplje borili v duhu slogana "Nikoli več v šolo", ste močan zagovornik izobraževanja. Verjamete v razvoj nekih novih oblik šolanja, zunaj sedenja za mizo in guljenja podatkov?

Na žalost ne prav zelo. Poznavanje pravil, zakonitosti in tudi obvladovanje določene količine podatkov se mi še vedno zdi izjemno pomembno za vsako delo, ne samo za fotografiranje. Mogoče pa res manj kot včasih, saj je prav vsako znanje oddaljeno le hiter klik na tipkovnici.

In največji izziv šolanja?

Zelo enostavno, a obenem zelo zelo težko izvedljivo: namreč – kako motivirati mlade, da se sploh začno zanimati za kaj drugega, kot je abotno buljenje v TikTokove klipe, slabe fotke na Instagramu, fotografiranje selfijev ali pa brezglavo sledenje nekim "wannabe" vplivnežem. Brez primerne motivacije bo večina postala točno to, kar si želijo velike multinacionalne korporacije in pokvarjeni politiki: rahlo omejene ovce, ki se jih da striči na vsakem koraku in v vsakem pogledu. Na Univerzi v Novi Gorici smo, mogoče celo malo eksperimentalno, uvedli predmet, ki ga predavam v prvem letniku, pri katerem sploh ni izpita, pač pa so to motivacijska predavanja, kaj vse se v fotografiji da doživeti in doseči, predvsem pa, kako bogato življenje in kako čudovite izzive ti lahko nudi. Upam, da bo koga premaknilo, vem pa zares ne! Pa da ne bo pomote: tudi sedenje za mizo in guljenje podatkov je lahko fantastična izkušnja – seveda pod pogojem, da te vse skupaj zelo zanima.

Kako začutite razliko med sliko mojstra z izobrazbo in novodobnim rokohitrstvom?

Vedeti morate, da je moje področje izključno reportažna fotografija, njena zgodovina in vse, kar je povezano s tem. Tu so pravila bolj ali manj jasna in za večino fotografij vam lahko razložim, kaj je na njih dobrega, slabega, tehnično popolnega ali zgrešenega in podobno. Moje znanje in vedenje pa ne segata na področje sodobne umetniške fotografije, zato se komentarjev o tem raje vzdržim. Če vidim kakšno tako bolj "arty" fotografijo, po navadi rečem: "Če je to reportažna fotografija, je zanič (ali dobra) zaradi tega in tega, če pa je to umetnost, pa ne bom komentiral, ker tega področja pač ne obvladam!" Večina umetniških fotografij tudi najbolj znanih mojstrov te branže me sploh ne presune, saj je moj vrednostni sistem za ocenjevanje fotografij popolnoma drugje. Seveda s tem ne mislim, da je boljši, pač pa le to, da je drugačen.

Dandanes že vsi mislimo, da smo mojstri, zagotovo pa slik sončnih zahodov …

Ravno za sončne zahode imam en lep izrek v stilu dobrega starega Danteja … Če pridem v deveti krog pekla (kar najbrž bom!), bo ta moj pekel izgledal takole: do konca večnosti bom moral gledati projekcijo fotografij sončnih zahodov amaterskih fotografov! Domnevna obvezna oprema tega kroga, sod vrelega žvepla in puljenje nohtov in kar je še podobnega, bo za povrh bolj kot terapevtska masaža …

Kakšna primerjalna izkušnja, kakšno moč ima slika, objavljena na profilu vplivnice ali vplivneža, ali slika avtorja s pretehtano zgodbo?

Pravzaprav tega nisem še nikoli zares primerjal. Bolj me preseneča dejstvo, da so danes napori največjih multinacionalk, natančneje njihovih služb za marketing in PR, usmerjeni vedno bolj v sodelovanje z vplivnicami in vplivneži in ne več v klasične TV-reklame ali oglasna sporočila s profesionalnimi ekipami. Očitno se jim to bolj obnese, kar mislim, da čisto dovolj pove o tem, kdo ima danes največji vpliv na javno mnenje, in posledično lahko tudi ocenimo oziroma primerjamo moč teh fotografij. Torej je bitka fotografa ali fotografinje in vplivnice ali vplivneža za nas fotografe že vnaprej izgubljena.

Kdo so bili vaši heroji, kdo so vzhajajoče zvezde, ki se kažejo na obzorju fotografije?

Moji heroji so bolj stara garda reportažne fotografije: Henri Cartier-Bresson, Ernst Haas, Vivian Maier, Werner Bischof, Gianni Berengo Gardin, Larry Burrows, Philippe Halsman, Josef Koudelka, Sebastiao Salgado ter na neki način tudi danes še kar kontroverzni in ikonični Steve McCurry. Pravzaprav jih je toliko, da raje kar neham, saj bom marsikoga žal prezrl. Od fotografov, ki so "v špici" danes, pa je moj favorit brez vsakega dvoma Alex Webb, velik vzgled pa mi je tudi moj osebni prijatelj, slavni švicarski fotograf Christian Coigny.

Obstaja posnetek, za katerega ste vzkliknili – kaj takega bi rad pa še sam posnel?

Bolj me skrbi, da je takih posnetkov veliko več kot tistih, ki jih posnamem sam …

Vas kdaj "prijatelji" iz družbenih omrežij, kjer ste zelo priljubljeni, nagovorijo v živo?

Se zgodi. Ne prav pogosto, ampak se. To se mi zdi kar velik kompliment in na neki način potrdilo, da vseeno niso zaman napori, ki jih včasih vlagam v objave na družbenih omrežjih. Tam želim ljudem predstaviti zgodbe in fotografije, ki sem jih posnel, saj verjamem, da je končni namen fotografij prav to, da so vidne, in zgodb, da so slišane.

KUHARNE IN GLASBARNE

Kuhanje in glasba, dva velika hobija in ljubezni, sta skupaj z nekaj recepti v knjigi zajeta v razdelka, domiselno poimenovana GlasbArne in KuhArne. Katerih jedi se nikoli ne naveličate kuhati in/ali jesti?

Riža, rib, školjk in ogromno zelenjave v vseh oblikah in agregatnih stanjih.

Kaj pa bi radi, da vam drugi skuhajo?

Stvari, ki jih sam ne znam pripravljati, kot so na primer sladice. V pripravi juh, testenin in riža s Katjino mamo kar malo tekmujeva in lahko rečem, da je huda konkurenca, saj res izjemno kuha. Pri njej vedno dobro jemo. Najbolj pa si želim, da bi na mizo dobil kruhove cmoke, natančno take, kot jih je znala skuhati le moja mama. A ker je že skoraj dvajset let ni več, to pač ne bo šlo. Pa seveda ne samo zato, ker nihče drug ne bi znal skuhati tako dobrih cmokov …

Kaj je bilo najbolj divje od hrane na vaših poteh?

O, tega pa ni malo: živi sago črvi na Papui Novi Gvineji, ki so bili zelo okusni; obara iz opičjih mladičkov pri Sakudajih na otoku Siberut v Indoneziji dobrih dvajset let nazaj, a se še vedno živo spomnim tistega ogabnega prizora, okusa in občutka; pečeni insekti, kot so mravlje, kobilice in hrošči v Južni Ameriki; kačji zrezki iz vsaj štiri metre dolgega pitona na žaru v hribovju Kameruna in še kaj podobnega bi se našlo. Pa da ne bo kakšnih zablod! Delež proteinov iz insektov, ki jih že mešajo v našo vsakodnevno prehrano, ne da bi mi za to vedeli, je že zelo velik in stalno narašča. Proteini iz insektov so najcenejši in imajo najmanjši ogljični odtis, zato se lahko kar pripravimo, da bodo žuželke osnova za jedilnike prihodnjih generacij.

Kaj pa je bilo neponovljivo dobro?

Recimo polži abalon iz južnoavstralskega morja. Po naše jim nekateri povsem napačno pravijo tudi mavrična školjka, kljub temu da je to polž oziroma morsko uho in ne školjka. Obožujem vse, kar je povezano z morjem – rake, škampe, jadranske lignje in vse vrste rib, pripravljenih na vse načine.

Zdaj pa živite z večno skušnjavo – blizu lično zloženih sladic nad slaščičarno. Katera tortica vam dela največ skomin?

Težko bi se odločil le za eno – temna čokoladna, čokoladna s pasijonko ali pa morda jogurtova. Tudi presne veganske so mi dobre. Dejstvo pa je, da ne glede na to, katero torto bi izbral, mora biti ob njej domača smetana. To si vsako jutro privoščim tudi v kavi. Mi pa Katja, ki je alfa in omega povrh vsega tudi v tej slaščičarni, ne pusti, da bi povedal, katere pa res ne maram. Je pa le prodajna uspešnica in tega ne želim ogroziti!

Je kakšna glasba, s katero ste se opogumljali v res težkih trenutkih?

Kar veliko je take glasbe in težko bi si izbral le kakšen "komad". Vse je popolnoma odvisno od trenutne situacije, v kateri se znajdeš, čeprav največ glasbe poslušam med dolgimi vožnjami, čakanjem ali pa branjem ter pregledovanjem fotografij na prenosnem računalniku v kakšnem hotelu. V res težkih in nevarnih trenutkih pač ni prostora za glasbo.

Pa komad ali izvajalec, ki vas spremlja že od mladih nog?

Otis Redding, Janis Joplin, Bruce Springsteen, Etta James, Sam Cooke … Pravzaprav se bom raje kar ustavil, saj boste morali povečati obseg revije, če nadaljujem z naštevanjem.

In odkritje iz bolj nedavnih časov?

To pa zagotovo Morgan James, Beth Hart in – mogoče malce čudno – Sister Rosetta Tharpe, ki jo kličejo stara mama rokenrola, a mi je v mlajših letih spolzela mimo radarja.

Kdo je vaš najbolj zanesljivi spremljevalec zadnje čase na reportažnih poteh?

Že od nekdaj fotoaparat z nekaj objektivi, seveda! Že od prehoda z analogne fotografije na digitalno ves čas skušam slediti najnovejšim trendom glede opreme in v zadnjem času fotografiram skoraj izključno z najnovejšimi brezzrcalnimi fotoaparati. V mojih letih prehod na še bolj zaostreno digitalizacijo ni bil lahek, a je že mimo in danes sem z "brezzrcalci" skoraj tako vešč kot s t. i. DSLR aparati, ki smo jih uporabljali do sedaj. Ker sem Nikonov ambasador, imam kar nekaj ugodnosti pri preizkušanju najnovejših modelov fotoaparatov in objektivov – in to skušam dodobra izkoristiti.

V nobeno reko ne vstopaš dvakrat ... Pa vendar – bi se kam radi vrnili, s fotoaparatom in z novim pogledom?

Čeprav je to metafora, zame nekako ne drži! V veliko rek sem stopil po večkrat! V Indiji sem bil več kot desetkrat, v Carigradu v Turčiji vsaj dvajsetkrat, v Bahrainu vsaj osemkrat, v Etiopiji štirikrat, v Namibiji in Papui Novi Gvineji prav tako, v Kolumbiji trikrat, v Albaniji, Avstraliji, Afganistanu dvakrat pa še kaj bi se našlo. Zelo zelo rad pa bi se vrnil v Jemen, kjer sva bila s Katjo samo enkrat, a to trenutno zaradi vojne, ki divja tam, pač ni mogoče.

Spraševali: Tadeja L. Zupan in Ana von Pauer