Morda želijo le pomagati, ponuditi nasvet ali povedati nekaj iz lastnih izkušenj. Toda določeni stavki, ki se starejšim zdijo povsem nedolžni, lahko pri mlajših zvenijo pokroviteljsko, obsojajoče ali celo žaljivo. Preverite, katerih 11 je še posebej problematičnih.
Med generacijo baby boomerjev in mlajšimi generacijami obstajajo precejšnje razlike, kar je še posebej očitno pri načinu komuniciranja.
Nekateri stavki, ki jih starejši izrečejo povsem dobronamerno, lahko pri njihovih otrocih, vnukih ali drugih mlajših sorodnikih zvenijo povsem drugače, kot so si zamislili. Namesto kot nasvet ali izraz skrbi jih lahko mlajši razumejo kot kritiko, podcenjevanje ali poseganje v njihove življenjske odločitve.
To je 11 stavkov, ki jih baby boomerji pogosto izrečejo ljudem, ki jih imajo radi, ne da bi se zavedali, kako neprijetno lahko zvenijo.
1. "Ko sem bil/-a jaz tvojih let …"
Pri tem stavku je veliko odvisno od tega, kaj mu sledi. "Ko sem bil/-a jaz tvojih let, se niti približno nisem znal/-a tako dobro izražati kot ti," je lahko lep kompliment. Povsem drugače zveni: "Ko sem bil/-a jaz tvojih let, nikoli ne bi oblekel/-a tako kratkih hlač."
Obsojajoče pripombe ustvarjajo napetost in lahko načnejo odnos, čeprav za to ni prave potrebe. Dejstvo, da danes ljudje živijo drugače kot pred nekaj desetletji, še ne pomeni, da je eden od načinov življenja nujno pravilen, drugi pa napačen.
2. "To sploh ni prava služba."
Trg dela se je v zadnjih desetletjih močno spremenil. Nastale so nove panoge in poklici, delo od doma je postalo nekaj povsem običajnega, družbena omrežja pa so nekaterim odprla možnosti za kariero, ki si jo je bilo še pred nekaj desetletji težko predstavljati.
Zato ni presenetljivo, da starejši, ki so svojo poklicno pot začeli v precej bolj tradicionalnem delovnem okolju, včasih težko razumejo način dela svojih otrok.
Stavki, kot sta "To sploh ni prava služba" ali "Enemu podjetju moraš ostati zvest/-a", so morda izrečeni kot dobronameren nasvet. Toda odrasli otroci jih lahko razumejo kot razvrednotenje svojega dela, truda in težav, s katerimi se srečujejo.
3. "Samo bolj se moraš potruditi."
Med generacijami obstajajo tudi precejšnje razlike v odnosu do dela. Mlajše generacije pogosto pripisujejo večji pomen ravnovesju med poklicnim in zasebnim življenjem, medtem ko so starejše generacije odraščale v okolju, kjer sta bili bolj poudarjeni zvestoba podjetju in poklicno napredovanje.
To, da se vrednote različnih generacij razlikujejo, samo po sebi ni težava. Težava nastane, ko izkušnje drugega odpravimo z enim samim stavkom.
Izzivi, s katerimi so se baby boomerji srečevali na začetku odraslosti, niso enaki tistim, s katerimi se danes srečujejo njihovi otroci. Tudi iskanje stabilne zaposlitve je za številne mlade lahko velik izziv. Zato jim bo namesto pripombe, naj se preprosto bolj potrudijo, veliko bolj koristilo nekaj razumevanja in empatije.
4. "Saj sploh ne veš, o čem govoriš."
Če so pogovori med starši in odraslimi otroki prežeti s pokroviteljskimi in omalovažujočimi pripombami, se lahko sčasoma pojavita zamera in vse večja čustvena oddaljenost.
Pomembno je, da priznate občutke in mnenja drugih, tudi kadar se z njimi ne strinjate. Nestrinjanje namreč ne zahteva žaljenja ali razvrednotenja sogovornika. Namesto "Saj sploh ne veš, o čem govoriš" lahko preprosto rečete: "Jaz na to gledam drugače" ali "S tem se ne strinjam." Sporočilo je jasno, ne da bi pri tem kogar koli ponižali.
5. "Zakaj pa si preprosto ne kupiš stanovanja?"
Za številne pripadnike generacij Z in milenijcev so lastne nepremičnine vse težje dosegljive. Nekateri imajo težave že s plačevanjem najemnine in vsakodnevnih življenjskih stroškov, zato nasvet, naj si "preprosto kupijo stanovanje", ne deluje ravno spodbudno.
Ko se finančnemu stresu pridružijo še kritike in nerazumevanje staršev, se lahko mladi začnejo umikati iz pogovorov ali celo od družine.
Družba, gospodarstvo in življenjske razmere so se v nekaj desetletjih močno spremenili. Današnji odrasli otroci zato ne morejo vedno slediti isti življenjski poti kot njihovi starši. Nasvet, ki je bil nekoč smiseln, danes morda ni več realističen. Čeprav je izrečen z najboljšimi nameni, lahko zato zveni obsojajoče in pokroviteljsko.
6. "Mi smo čisto dobro živeli brez terapije. Tudi ti je ne potrebuješ."
Med starejšimi generacijami je stigma, povezana z duševnim zdravjem, še vedno precej prisotna. Zaradi nje nekateri težje poiščejo strokovno pomoč, hkrati pa lahko vpliva tudi na njihove odnose z mlajšimi družinskimi člani. Stavki, kot so "Jaz nisem hodil/-a na terapijo, pa sem čisto v redu", lahko hitro končajo pogovor o duševnem zdravju. Še več, odraslemu otroku lahko sporočajo, da njegove skrbi in občutki niso upravičeni.
Terapija seveda ni prava izbira za vsakogar. Toda pripravljenost na iskren pogovor, poslušanje in tudi nekaj ranljivosti so pomembni za zdrav odnos, še posebej med starši in njihovimi odraslimi otroki.
7. "Boš razumel/-a, ko boš starejši/-a."
Ta stavek je pogosto mišljen kot izraz življenjskih izkušenj in modrosti, vendar ga lahko mlajši slišijo povsem drugače. Zveni lahko, kot da njihovo trenutno mnenje, izkušnje ali občutki niso dovolj pomembni, da bi jih jemali resno.
Odrasli otroci so si z leti ustvarili svojo samostojnost in življenje. Če njihove pomisleke odpravite zgolj z besedami, da bodo nekoč razumeli, jih lahko nehote znova postavite v vlogo otroka, čigar mnenje šteje manj od mnenja staršev.
8. "Tako pač deluje svet."
Izkušnje in modrost, ki jih lahko dobimo od staršev, starih staršev in drugih starejših sorodnikov, so lahko izjemno dragocene. Toda svet se nenehno spreminja. Nasveti, ki so veljali pred desetletji, danes niso nujno več uporabni. Nekaj pa ostaja enako pomembno: čustvena podpora in nekdo, ki je pripravljen poslušati.
Stavek "Tako pač je" ali "Tako pač deluje svet" se morda zdi kot realističen odgovor na težave odraslega otroka. Toda namesto rešitve lahko sogovorniku sporoča predvsem, da njegovih težav ne jemljete resno. Včasih oseba pred vami niti ne potrebuje rešitve. Potrebuje samo nekoga, ki jo bo poslušal in razumel.
9. "Zakaj pa še nisi poročen/-a?"
Družba še vedno ustvarja pritisk, da bi morali ljudje slediti določeni življenjski poti: najprej služba, nato poroka, hiša in otroci. Če k temu dodamo še starše, ki redno sprašujejo, kdaj bo končno prišla poroka, lahko vprašanje hitro postane neprijetno.
Morda oseba težko najde partnerja, s katerim bi si želela ustvariti življenje. Morda se sploh ne želi poročiti. Morda pa si zakona in družine zelo želi, vendar je imela v preteklih odnosih preprosto smolo.
Takšno vprašanje pogosto niti ni mišljeno kot pritisk. Za nekatere starše je zgolj šala ali izraz zanimanja za otrokovo življenje. Toda ne glede na namen lahko pri odraslem otroku vzbudi dvome in negotovost ter občutek, da s svojim življenjem nikoli ne bo povsem zadovoljil pričakovanj svojih staršev. Še posebej boleče je lahko za nekoga, ki si partnerstva in družine močno želi, vendar mu tega še ni uspelo najti.
10. "Zakaj pa ne prideš večkrat na obisk?"
Za številne starše je težko sprejeti spremembo, ki nastopi, ko otroci odrastejo in se odselijo. Dolga leta so skrbeli zanje, jih vzgajali in spremljali na poti v odraslost. Ko otroci končno zaživijo samostojno, starševskega nagona ni mogoče kar izključiti. Toda vzbujanje občutka krivde ni dober način za spopadanje z občutkom pogrešanja ali oddaljenosti.
Za ohranjanje dobrega odnosa so pomembne zdrave meje in iskrena komunikacija. Psihologinja Lynn Margolies opozarja, da starši, ki se pogosto zatekajo k vzbujanju občutka krivde, včasih težko prepoznajo lastna čustva. Ker jih pogrešanje ali občutek izgube preplavita, lahko začnejo uporabljati pritisk in krivdo, da bi dosegli tisto, kar si želijo. Veliko bolje je preprosto povedati: "Pogrešam te in veselilo bi me, če bi se kmalu videli."
11. "Ti misliš, da ti je težko? Moral/-a bi slišati, kako je bilo meni …"
Baby boomerji so odraščali v svetu, ki danes v marsičem ne obstaja več. V odraslost so vstopili ter si ustvarjali kariere in družine v povsem drugačnih gospodarskih in družbenih okoliščinah. Enako seveda velja za vsako generacijo. Svet se ves čas spreminja, zato svojih izkušenj ne moremo vedno uporabiti kot merilo za presojanje težav drugih ljudi.
Stavki, kot sta "Ko sem bil/-a jaz otrok …" in "Ti misliš, da ti je težko?", ne zmanjšajo samo pomena težav, s katerimi se mlajši spopadajo danes. Z njimi lahko nehote razvrednotite tudi občutke, ki so vam jih zaupali. In prav to ima lahko dolgoročne posledice. Če nekdo večkrat dobi občutek, da njegove težave niso dovolj pomembne ali da jih boste vedno primerjali s svojimi, se vam bo naslednjič morda odločil povedati manj.
Dobri odnosi med generacijami ne zahtevajo, da se o vsem strinjamo. Zahtevajo pa pripravljenost poslušati in sprejeti, da je lahko izkušnja nekoga drugega drugačna od naše, ne da bi bila zato kaj manj resnična ali pomembna.
Prirejeno po: yourtango.com
