4. december, god svete Barbare, je dan, ko se spominjamo ene najbolj priljubljenih svetnic v krščanski tradiciji. Sveta Barbara je zavetnica rudarjev, gasilcev, zidarjev in vseh, ki so v nevarnosti nenadne smrti. Njena zgodba in simbolika sta se skozi stoletja prepletali s številnimi običaji, ki jih v Sloveniji še danes ponekod ohranjamo.
Sveta Barbara – svetnica neustrašnosti
Sveta Barbara, ki je živela v 3. stoletju v Mali Aziji, je znana po svoji neomajni veri in pogumu. Po legendi je bila hči bogatega pogana, ki jo je zaradi njenih krščanskih prepričanj zaprl v stolp. Ko se ni hotela odpovedati svoji veri, jo je dal kruto mučiti in ubiti. Med mučenjem naj bi se zgodili številni čudeži, zaradi česar je Barbara postala zaščitnica pred nenadno smrtjo in zavetnica poklicev, povezanih z nevarnimi situacijami.
Barbarino žito – simbol rasti in upanja
Eden najbolj znanih običajev, povezanih z godom svete Barbare, je sejanje žita. Na ta dan posejemo pšenico v majhne posodice, ki jih nato postavimo na toplo in svetlo mesto. Do božiča žito vzklije in postane simbol novega življenja, rasti in upanja. Ta tradicija je v Sloveniji še danes priljubljena, zlasti med družinami, ki želijo z zelenim žitom okrasiti praznično mizo.
Barbarine češnjeve vejice
Druga priljubljena tradicija je rezanje češnjevih vejic na Barbarino. Če vejice postavimo v vodo in jih hranimo na toplem, bodo do božiča zacvetele. Cvetenje vejic velja za dober znak in simbol blaginje v prihodnjem letu. Po starem ljudskem verovanju je neporočeno dekle, ki ji je vejica do božiča zacvetela, lahko pričakovala, da se bo v naslednjem letu poročila.
Barbara v rudarskih krajih
V Sloveniji, zlasti v rudarskih krajih, kot so Idrija, Mežica in Trbovlje, ima sveta Barbara poseben pomen. Kot zavetnica rudarjev je povezana z zaščito pred nevarnostmi pod zemljo. Na njen god v teh krajih pogosto potekajo maše in procesije, kjer se spominjajo rudarjev in njihovega težkega dela.
Barbarini obhodi polažičev
V Prekmurju in Porabju so bili na predvečer njenega godu značilni obhodniki t. i. polažiči, ki so bili na tem koncu Slovenije bolj pomembni od trikraljevskih kolednikov. To so bili dečki (ponekod v Slovenskih goricah tudi deklice), ki so hodili po hišah voščit vse dobro v prihajajočem letu.
Najprej so v hišo vrgli polena, nato so želeli dobro ljudem, živini in dobro letino na poljih ter v zameno dobili darove. V Porabju so na primer voščili takole: "Kokodak, naj vam kokoši znesejo toliko jajc, kot je kamenja na cesti. Kokodak, naj ima vaša hiša toliko denarja, kot je zvezd na nebu. Kokodak, naj ima vaša živina toliko mleka, kot je vode v Rabi. Kokodak, naj bo gospodinja tako pridna kot srna okrog panja v gozdu. Vaš sin naj ima takšnega kot žrd, hči pa tako velike prsi kot krušna peč."
V Beltincih pa so hudomušno vzklikali: "Gospodar naj bo tak kot v gozdu jelen, gospodinja kot srna, hlapci pa naj bodo kot zajci!"
Polažiči, ki so se ponekod prenesli tudi na lucijino, so domačijam želeli obilja in tudi dobro rodnost. V zameno so dobivali jajca, klobase, pogače, kar je bilo za dečke, ki so izhajali iz revnih družin, velika pridobitev, zaslužek. Te govorjene obrazce, ki so povsem izginili, so ponekod začeli spet obujati.
Pomen barbarinega v današnjem času
Ob godu svete Barbare je vredno obnoviti povezavo s temi tradicijami, ki v sebi nosijo sporočilo o življenjski moči, simboliki narave in globokem spoštovanju do ljudi, ki kljubujejo nevarnostim vsakdanjega življenja.