Sprememba priimka: Bi morale ženske ob poroki še vedno prevzeti priimek moža?

V sodobni družbi se še vedno samoumevno pričakuje, da bo ženska ob poroki prevzela možev priimek. Ta običaj je v osnovi zakoreninjen v patriarhalnih zakonskih tradicijah in zgodovinsko gledano predstavlja prenos podrejenosti žensk iz očeta na moža.

Sprememba priimka: Bi morale ženske ob poroki še vedno prevzeti priimek moža? (foto: profimedia) profimedia
16. 2. 2022

Vse skupaj se je začelo v 9. stoletju v okviru angleškega prava. Takrat ženske niso imele samostojne pravne identitete in so bile v tem smislu vezane na moške. Ob rojstvu so dobile očetov priimek, ko pa so bile dovolj stare za poroko, so jih »oddali« naprej ženinu, katerega priimek so prevzele. Njihove pravice skoraj da niso obstajale – bile so kot lastnina, ki se je prenesla iz enega moškega (očeta) na drugega (moža).

Norma, da ženske ob poroki prevzamejo možev priimek, sicer slabi, a še vedno ostaja najpogostejši pojav.

Raziskave iz 80. in 90. letih prejšnjega stoletja so pokazale, da se za izbiro netradicionalnega priimka (torej svojega ali le pripis moževega) najpogosteje odločijo poklicno usmerjene ženske z netradicionalno spolno ideologijo. Ta vzorec se je ohranil vse do sodobnega časa, saj tudi novejše študije poročajo, da se za to  odločajo visoko izobražene ženske. A čeprav je visoko izobraženih žensk danes veliko, jih večina še vedno izbere možev priimek (okoli 80 %). Zakaj?

Mnogi pari sledijo patriarhalni zakonski tradiciji zgolj zaradi tradicije. Prav tako številni pari spremembo ženskega priimka jemljejo za samoumevno, brez razprave ali premisleka. Vendar to ne zmanjša seksizma, ki je neločljiv del te tradicije.

Glede na raziskave se ženske, ki obdržijo svoj priimek, velikokrat soočajo z očitkom, da so sebične in nezavezane zakonu ter družini. Od njih se pričakuje, da so naklonjene skupnosti in delujejo za dobrobit kolektivne družbe, ohranjanje rojstnega priimka pa se velikokrat obravnava kot individualistično dejanje, ki temu nasprotuje. Po drugi strani pa se to, da moški obdržijo svoj priimek, zdi normalno in samoumevno.

Če poroka pomeni združitev dveh oseb, ki nato živita pod enim skupnim družinskim imenom, ali ni vseeno, kateri priimek izbereta?

Čeprav s prevzemanjem moškega priimka ni nič narobe in nekatere ženske to možnost z veseljem izberejo, pa so lahko ta pričakovanja družbe škodljiva za tiste ženske, ki si želijo ohraniti svoj priimek.

Čas je, da kot družba prepoznamo in podpremo prosto odločitev prevzemanja priimkov ne glede na spol. Čas je, da normaliziramo obstoj »netradicionalnih« priimkov brez predsodkov. S tem bomo ženske osvobodili družbenih pritiskov, zaradi katerih same nosijo praktične, poklicne, v končni fazi pa tudi psihološke posledice, vezane na izgubo lastne identitete.

Povzeto po: psychologytoday.com